Timov blog: Več kot 1500g Haribo bombonov

Bil je prvi vzpon v dnevu. Sanjalo se mi ni, kako dolg je. Niti nisem vedel, kako dobri so kolesarji v skupini. Napadel je prvi kolesar in kot nekdo, ki se odzove na vsak napad, sem seveda skočil za njim. Nekaj časa sem se ga držal, nato pa se sam pognal proti vrhu. Tisti dan so mi še nekajkrat poskusili slediti, a vedno brez uspeha. Z novim nazivom »mountain goat« sem naslednje dni že od začetka sam kolesaril proti vrhovom hribov (gora?) v vznožju gorovja Sierre Nevade.

Redni Kineziologovi bralci najbrž veste, da sem obseden nad lepotami gora v okolici Bormia in Livigna. Nekateri veste tudi, da nekako preziram vse ostale prelaze oziroma gorske vrhove, do katerih vodi asfaltirana cesta, na primer tiste v Franciji. Vedno se vračam na iste lokacije z namenom, da preverim, če sem svojo formo izboljšal. Tekmujem namreč ne. Vsaj na dirkah ne. Dovolj je bilo namreč, da sem kak teden pred zagovorom magistrskega dela pred nekaj leti pristal na travniku pod Großglocknerjem, si zlomil dlančnici in z gipsom moral potovati v Birmingham. Takrat sem se zamislil in ugotovil, da moram paziti na svoje zdravje, saj namesto mene nihče ne bo naredil doktorata. Kaj šele urejal Kineziologovo spletno stran.

Lani spomladi, ko sem v laboratoriju gostil merjence ene izmed svojih študij in se z njimi pogovarjal, mi jih je kar nekaj razlagalo o lepotah Španije in spomladanskega kolesarjenja. Britanci so seveda nori na Španijo, saj je vreme na otoku … No, saj veste kakšno. Ker nisem imel ne sredstev in niti časa, sem se nekako tolažil s tem, da se ti hribi nikakor ne morejo primerjati s Stelviom ter da je to pravzaprav izguba časa. Eden od udeležencev je potem sodeloval še v moji naslednji, jesenski študiji in mi zopet govoril o Španiji. Tom Kirk je kolesarski trener z doktoratom iz vadbene fiziologije, torej področja, v katerem raziskujem tudi sam. Že vrsto let vsako pomlad vodi svoje kolesarje na priprave na jug Španije in jeseni me je spet povabil na svoje priprave. Na koncu sem se vendarle odločil, da se v Španijo vendarle odpravim. Sploh, ker naj bi mi priprave pomagale izboljšati rezultat na Granfondu Stelvio Santini, kamor se zopet odpravljam junija. Če želiš postati boljši, je namreč potrebno v trenažnem procesu nekaj spremeniti oziroma izboljšati.

V času pred odhodom sem bil tako zaposlen, da si nisem pogledal niti tega, kam pravzaprav odhajam. Vedel sem le, da letim v Malago ter, da je tam toplo ter da zimskih oblačil ne potrebujem. Računal sem na to, da je vse organizirano. In res je bilo.

Začelo se sicer ni najbolje. Dan pred odhodom sem ugotovil, da vlak v nedeljo zjutraj do letališča ne vozi ter da moram do letališča priti z Uberjem. To me je stalo nekaj manj kot 50 funtov. Grozno. Ko sem bil enkrat na letališču in čakal na vstop na letalo, so nam sporočili, da je bilo naše letalo preusmerjeno na londonsko letališče Luton. V Birminghamu je bilo namreč megleno. »Kaj mi pomaga sonce v Španiji, če do tja zaradi megle sploh ne morem,« sem si mislil. Po nekaj urah je letalo vendarle prišlo in poleteli smo proti Malagi. Tam nas je čakal minibus, ki nas je kolesarje skupaj s kolesi odpeljal v Orgivo, majhen kraj vzhodno od Malage, ki leži na nadmorski višini 450 metrov.

Prvi dan na kolesu nismo vedeli, kaj pričakovati drug od drugega. Naredili naj bi okoli 100 kilometrov in niti sanjalo se mi ni, kaj naj pričakujem.  Sploh, ker nisem prosil za načrt dnevne ture, kar je pomenilo, da nisem vedel, kako dolgi so vzponi. V skupini desetih kolesarjev sem poznal le enega, o ostalih sem vedel le, da redno tekmujejo. Sklepal sem, da sem med močnejšimi, a si vsekakor nisem delal utvar nad tem, da bi morda lahko bil najbolje pripravljen. Sploh potem, ko sem pred dobrim mesecem naredil VO_2max test in bil nad videnim precej razočaran.

Jeseni je bilo še huje. Potem, ko sem plačal naročnino na Zwift in hotel izkoristiti vsak dan, sem zabredel v pretreniranost. Bilo je tako grozno, da je VO_2max padel za okoli 15% v le nekaj mesecih. Sledilo je obdobje »pametnega« treniranja in po nasvetu profesorja Stephena Seilerja sem se lotil polariziranega treninga (več o tem si lahko preberete v prihajajoči reviji Bicikel). Januarja je sledil še en udarec in sicer, da so vrednosti feritina (zaloge železa v krvi) precej nizke. Do odhoda sem zunaj na kolesu nabral cele tri vožnje, preostanek njih je bil na trenažerju. In seveda se mi niti sanjalo ni, kako dobro sem pripravljen, saj laboratorijskim testom ne zaupam najbolj.

Kaj kmalu sem ugotovil, da sem na vzponih najhitrejši. Še bolj neverjetno se mi je zdelo, ko sem prišel domov in aktivnost naložil na Stravo. Na kar nekaj vzponih sem se uvrstil v prvo deseterico. »Not bad at all«.

Sledilo je pet dni življenja profesionalnega kolesarja. Zajtrk, kolesarjenje, hranjenje in počitek, spanje. Ponovi vajo. Skupaj smo v šestih dneh 22 ur preživeli na kolesu, naredili več kot 600 kilometrov in več kot 13 tisoč višinskih metrov. Gotovo se bo našel kdo, ki bo rekel, da je to premalo, a za nas je bilo čisto dovolj, saj smo večino vzponov odvozili na polno. Četudi je Tom svojim varovancem svetoval, da vozijo pod svojim FTP-jem. 

Južni del območja Sierre Nevade je za kolesarjenje izjemen. Višinska razlika posameznih vzponov je tudi več kot 1200 metrov, oziroma toliko, kolikor mora kolesar premagati, da iz Bormia pride do vrha slovitega Stelvia. In ne, takšnen vzpon ni en samcat, temveč jih je kar nekaj. Ceste so večinoma prazne, asfalt popoln. Temperatura okoli 20 stopinj celzija. Sonce. Izvrstno!! Če koga zanima, si lahko pogleda aktivnosti na Stravi za ta teden.

Da sem soliden kolesar, vem že nekaj časa. Da pa se lahko primerjam s profesionalnimi kolesarji, vsaj ko govorimo o klancih, pa je nekaj novega. Res je, da je regija, v kateri smo kolesarili veliko manj popularna od Mallorce, Tenerifov, Gran Canarie in ostalih podobnih destinacij, a to ne spremeni dejstva, da tudi tukaj trenirajo profesionalni kolesarji. Seveda se zavedam, da bi na ravnini pogorel ter da Frooma od štarta vzpona do kavarne na vrhu ne bi videl. A vendarle je dober občutek, ko vidiš, da si dobro treniral. A trening seveda ni dovolj, če se iz dneva v dan ne regeneriraš. Hrana v hotelu ni bila najbolj primerna za športnike, zato sem moral stvari vzeti v svoje roke. Na jedilniku so se tako znašli Haribo bomboni, s katerimi sem poskrbel, da je bil vnos ogljikovih hidratov zadosten. Če hočeš trdo trenirati, moraš namreč imeti dovolj energije. Sploh, ko na vzponih porabljaš skoraj za en radiator energije. Četudi prehrana še zdaleč ni bila optimalna je bilo to dovolj, da sem še zadnji dan uspel na enem izmed vzponov postaviti drugi čas na Stravi in tretjo najboljšo 20-minutno moč letos. Prehrana je ključnega pomena. Prehrana je kot mine za tehnični svinčnik. Lahko imaš vrhunski tehnični svinčnik, a če imaš min, bo tehnični svinčnik nedelujoč. Večina športnikov se na pripravah ne zaveda, kako pomembna je prehrana in koliko hrane morajo dejansko vnesti vase. To seveda vodi v poslabšano regeneracijo in slabšo učinkovitost treningov.

Jasno je, da sem obseden z načrtovanjem športne prehrane, kar je najbrž posledica mojega poklica. A to ne spremeni dejstva, da je prehrana najbrž ena izmed najpomembnejših komponent športnikove zmogljivosti. Na žalost ugotavljam, da velika večina športnikov pri prehrani dela velike napake. Takšne, ki jih potem stanejo vrhunskega rezultata. Ampak očitno se morajo nekateri učiti na svojih lastnih napakah, preden poiščejo pomoč strokovnjakov.

Kakorkoli, po enem tednu Španije smo po turbolentnem letu zaradi orkana Freye v drugem poskusu pristali na letališču v Birminghamu. Nazaj v realnost, torej.

Tim Podlogar že načrtuje nove prijeme v trenažnem procesu, ki med drugim vsebujejo kolesarjenje v hipoksičnem okolju.