Kot morda veste, sem trenutno na doktorskem študiju na Univerzi v Birminghamu. Za tiste, ki ne veste, Birminghamska univerza spada med 10 najboljših univerz s področja športnih in vadbenih znanosti na svetu. Ukvarjam se predvsem z metabolizmom, oziroma prehransko manipulacijo in njenimi učinki na metabolizem. V tokratnem blogu vam želim na kratko orisati, kaj pomeni biti doktorski študent v 21. stoletju.
Prve študije, ki so preučevale metabolizem so se začele pojavljati v prvi polovici dvajsetega stoletja, torej nekje pred 100 leti. V tem času je kar nekaj znanstvenikov s področja metabolizma dobilo Nobelovo nagrado, objavljenih pa je bilo na tisoče raziskav. Če so sprva preučevali ljudi na splošno, danes ločimo med različnimi skupinami ljudmi, npr. med vrhunskimi športniki, dobrimi rekreativnimi, pa vse do debelih neaktivnih posameznikov. Razlog je namreč v tem, da je odziv na različne prehranske režime pri različnih populacijah različen. No, predvsem pa so različni cilji, kaj želimo doseči. Pri enih želim izboljšati zmogljivost, pri drugih povečati inzulinsko senzitivnost in zmanjšati maščobne obloge.
Prostora za raziskovanje na področju metabolizma je ogromno. Veliko stvari še ni znanih, a da ugotoviš, česa trenutno ne vemo, moraš vedeti vse, kar trenutno vemo. No, vsaj okvirno. Tako sem zadnjih nekaj mesecev večino časa namenil prebiranju literature in ugotavljanju, česa ne vemo in kaj bi bilo dobro raziskati.
Četudi v podrobnosti raziskav tokrat ne bom šel, naj omenim, da bo prva študija preučevala debelostnike, druga pa, tako kaže, trenirano populacijo.
In bolj kot bereš, bolj ugotavljaš, da je bilo mnogo stvari že raziskanih. A vseeno – vsega, kar vemo, nihče ne more vedeti in trenutno vedenje je tako le delček tistega, kar je moč vedeti, torej še neraziskanega. A to ni tema, o kateri bi danes pisal.
Gre za to, da biti strokovnjak s področja prehrane ali metabolizma pomeni, da imaš izjemno širok pogled na svoje področje, predvsem pa razumeš, zakaj je nekaj tako, kakor je. Naj navedem primer. Ideja, da je trening na tešče koristen, izhaja iz prepričanja, da na tak način lahko izboljšaš metabolizem maščob, kar se odrazi v varčevanju z glikogenom in daljšem času do utrujenosti. Ko želiš svetovati, lahko sicer enostavno rečeš, da je trening na tešče učinkovit, ker se izboljša metabolizem maščob, kar se odrazi v varčevanju z glikogenom in daljšemu času do utrujenosti. No, sem že slišati učen … A to je le vrh ledene gore. Če želiš razumeti in res dobro svetovati, potem je dobro, da poznaš (vsaj približno) tudi del ledene gore, ki je pod vodo. Torej, zakaj pride do določenih sprememb in kakšne te so. Kaj se dogaja na celični ravni, kako telo zaznava vadbo na tešče in kako se nanjo odzove. In že smo pri molekularni fiziologiji, genetiki in vedah, ki, na videz, s športno znanostjo nimajo nič skupnega. A te stvari je enostavno dobro vedeti.
Kot doktorski študent ali raziskovalec s področja prehrane pa je poznavanje teh stvari pravzaprav nuja. Nemogoče je postaviti hipotezo in nemogoče določiti metode dela, če ne veš, kaj pričakovati in kje iskati spremembe. Če stvari ne poznaš, ne moreš biti raziskovalec.
In v 21. stoletju, kakor sem omenil v uvodu, je biti raziskovalec drugače, kakor pred petdesetimi leti. V tem času so osnovne stvari ljudje že preučili in prav zanimivo je, ko ugotavljaš, če je nekdo nekaj že preučil in na koncu najdeš raziskavo z letnico 1967, ki ti da odgovor na tvoje vprašanje. Ja, to pomeni, da moraš pregledati za več kot 50 let raziskav, če želiš ugotoviti, če je nekdo pred teboj že podobno razmišljal. Obstaja velika verjetnost, da so v preteklosti tvojo idejo že proučili. Po nekaj tisoč prebranih člankov, imaš končno približen vpogled v to, kaj vemo in česa ne. Bistvo je torej, da v trenutnem vedenju najdeš luknjo, z zapolnitvijo katere lahko pripomoreš k, na mojem področju, recimo, izboljšanju zmogljivosti kolesarja. In potem se začne načrtovanje študije. Vsak detajl posebej. Kdaj boš človeka nahranil in koliko ga boš nahranil? Kaj boš s tem dosegel? Kako boš nadzoroval vnos hrane in vadbe v dnevih pred raziskavo? Kakšne značilnosti mora imeti udeleženec? Je to, kar delaš sploh etično? Si prepričan, da je to vredno delati? In še bi lahko našteval. Vse to, samo zato, da je na koncu raziskava kvalitetna in dejansko odgovori na vprašanje, ki si ga zastavil. Zavedati se je namreč potrebno, da raziskuješ na ljudeh, da so ti tvoji udeleženci in da jim »kradeš« čas. Pa ne le časa, temveč tudi njih same (kri, mišične celice itd.). Če vsega ne zastaviš optimalno, potem boš imel težave. Velike. Eksperimentirati »tja v en dan« je namreč popolnoma neetično in tudi neučinkovito in nesmiselno.
In ko se pogovarjaš z mentorjem in sošolci, pravzaprav tekmuješ, kdo pozna več raziskav. Iz glave. Več veš, več veljaš. Torej, življenje doktorskega študenta je pravzaprav povezano z vsakodnevnim branjem raziskav. Starih in novih. Vedeti moraš vse. To je sicer nemogoče, bi bilo pa dobro, če bi bilo mogoče. Ker vsega ne veš, imaš okoli sebe ekipo raziskovalcev (profesorji, sošolci itd.), na katere se lahko obrneš po pomoč.
Fast forward. Na koncu, čisto na koncu pa ljudem svetujejo prehranski svetovalci z opravljenim nekajurnim izobraževanjem, s prebrano eno knjigo in nič znanstvenimi članki. In tebi, raziskovalcu, solijo pamet in ti očitajo, da si teoretik. In ko se želiš z njimi pogovarjati o celičnih procesih, da jim obrazložiš, zakaj se najverjetneje motijo, ti odgovorijo, da je to teorija, praksa pa drugo. Nisem vedel, da nismo sestavljeni iz celic in da nismo ljudje.
Ne trdim, da mora biti vsakdo raziskovalec, znanstvenik ali velik učenjak, če želi biti dober prehranski svetovalec ali trener. Trdim pa, da ne moreš biti dober, če nisi sposoben poslušati, se učiti, kritično razmišljati ter priznati, da česa ne veš. Če nimaš teh lastnosti, ne moreš biti niti znanstvenik.
Tim Podlogar
