Timov blog: Arlberg Giro ali kako štiri ure uživati v dežju

Bil sem mimo oznake za zadnji kilometer do cilja in pritisnil, kolikor sem bil še sposoben. Nekaj sto metrov pred ciljem je voznik spremljevalnega vozila dal znak, da se umika in da moram do cilja sam. Bilo je še dvesto metrov do cilja in naenkrat sem po celem telesu čutil mravljinčenje, zvok okoli mene je postal nerazumljiv, vid pa moten. Ko sem se ustavil, sem Nini in Tadeju rekel, da bom najverjetneje padel skupaj. Nič čudnega, ko pa sem v nekaj minut več kot štirih urah sam prekolesaril 150 kilometrov in 2500 metrov višincev na Arlberg Giru.

Zgodba se je začela že spomladi, ko sva z dr. Nino Verdel v laboratoriju Human Performance Centre poustvarila vročinsko sobo z namenom izvedbe validacijske študije senzorja za merjenje notranje temperature telesa Core (senzor ne deluje). V laboratoriju je bilo 30 stopinj celzija in midva kot tudi merjenci smo se kuhali. A ker rad eksperimentiram na sebi, sem seveda kolesaril tudi sam. Tudi dvakrat dnevno. Ker vročina je super stimulus za adaptacije.

A enkrat sem vseeno nejevoljen izjavil nekaj v smislu: “kaj mi je tega treba?” In je Nina rekla, da moram na dirko. Seveda sem se upiral, ker dirkam pa jaz ne ravno pogosto. Naslednji dan sem prišel na “izvrstno” idejo, da temperaturo telesnega jedra med treningom spravim na 40ºC, čeprav obstaja pravilo, da se nad 39.5 ºC zaradi varnosti ne hodi. Nina seveda nad idejo ni bila navdušena. A potem sem si mislil, da bi morda me lahko med mojim kolesarjenjem ona prijavila na dirko, jaz pa bi vmes nemoteno lahko prišel na 40ºC. In tako se je zgodilo.

Nisem vedel, kako dolga je dirka. Nisem vedel, koliko višincev ima dirka. In nisem vedel, kje dirka sploh je. Pravzaprav si sploh nisem mislil, da bom na dirko sploh šel. Šele v Livignu sta me Tadej in Nina prepričala, da na dirko res moram.

Arlberg Giro je kolesarska dirka s 150 kilometri in 2500 metri višinske razlike. Sedaj vem jaz in tudi vi.

Na dirko sta me na koncu spremljala Nina in Tadej Aleš in v severno Avstrijo smo se odpravili že v petek, da smo si lahko prvi dan ogledali okolico. V soboto je Tadej odpeljal celotno traso, jaz pa sem počival in se poskušal zaradi živčnosti umiriti, saj je bila vremenska napoved za nedeljo izjemno slaba. Dež. Dež in še malo več dežja.

Le kdo bi se želel šest ur voziti v avtu, da bo na koncu sodeloval v deževni dirki? Skorajda me je imelo, da vse nekam pošljem in se ne pojavim na štartu. A sta me Tadej in Nina prepričala, da bom preživel in da naj ne skrbim.

Tadej mi je do potankosti tudi opisal traso in mi dal pomembne nasvete o cesti ter potencialno nevarnih odsekih. Povedal je tudi, da bo letelo. To mi seveda ni bilo kaj prida všeč, saj se nerad spuščam že v lepem vremenu. Kaj šele v dežju.

Oblačila… Na koncu sem namesto dežne jakne vzel rokavčke

In je zazvonila budilka. Ob 3:50. Napadel sem riž, ki sem ga skuhal že prejšnji dan in nase začel vlačiti oblačila. Zunaj je bila še trda tema. Ob peti uri zjutraj smo vsi trije stali na ulici, kjer naj bi bil štart. Nikjer nikogar. Kako tudi ne, če je pa rosilo in bilo vse prej kot prijetno. Kakšnih dvajset minut pred štartom so se pojavili “konkurenti”. Eni pomankljivo oblečeni, drugi zamaskirani za ekstremne pogoje.

Zjutraj nikjer ni bilo nikogar…

Poteka dirke nismo najbolje poznali. Vedeli smo, da štartam v četrtem (od petih) štartnih blokov in da bom moral, če bom želel se prebiti v ospredje, pohoditi že na prvem vzponu. A to bi bila lahko prednost, saj se je štel individualni čas posameznega kolesarja od njegovega prečkanja štartne črte do prečkanja ciljne črte. Vedeli smo tudi, da je druga možnost ta, da se osredotočim na KOM razvrstitev, torej čas na drugem in tudi najdaljšem vzponu. Kaj več o dirki nismo vedeli.

Tadej in Nina sta poskrbela, da me ni zeblo in sta nudila ves možen support. Počutil sem se kot PRO. Res hvala vama!

Odštevanje do štarta je minilo in organizator je dal znak za štart. A naša skupina se ni premaknila. Minilo je pet minut in organizator je na pot spustil drugo skupino. V tistem mi je bilo jasno, da prve skupine ta dan ne bom videl. Uspelo se mi je nekako prebiti v tretji štartni blok in tako štartati s petnajst minutno zamudo.

Začelo se je… Dež je postal močnejši in bil sem moker še preden sem opravil s prvim vzponom. Čeprav sem vedel, da v skupni razvrstitvi nimam nikakršnih šans, sem se odločil, da ne bom preračunljiv in da bom šel od štarta do cilja na polno.

Na prvi vzpon sem tako s 5.2 W/kg prehiteval ostale kolesarje in se mimo njih peljal kakor se je Pogačar peljal mimo konkurentov na Dirki po Franciji. Občutek je bil izvrsten. Malo pred vrhom sem pred seboj zagledal vitkega kolesarja, ki je podobno kakor jaz prehiteval konkurenco. Nekaj metrov pred njim se je vozilo spremljevalno vozilo. Odločil sem se, da moram tega kolesarja dohiteti in se zmeniti, da do naslednjega vzpona voziva skupaj. Nenazadnje je to edina možnost, da “preživiva”. In prišel je vrh vzpona in spust. A že kmalu po začetku spusta sem ga prehitel in ni mi sledil. To me je seveda čudilo, saj se nimam ravno za dobrega spustaša. Sploh pa ne v dežju!

Na spustu sem ugotovil tudi, da cesta sploh ni zaprta in da nasproti vozijo vozila. Na srečo je spremljevalno vozilo, ki je sprva vozilo pred nesojenim kolegom, prevzelo vlogo mojega spremljevalca in se vozilo pred menoj. Prvi spust je vseboval nekaj serpentin in čez njih sem šel relativno počasi. Bilo je deževno in jaz brez disk zavor. Ne ravno idealno. Redko si želim disk zavor, a tokrat sem si jih želel. A sem serpentine preživel in sledil je dolg in relativno položen, a pregleden spust. Letelo je. Tudi preko 70 km/h. V dežju. Letel sem mimo posameznih kolesarjev in skupinic. Pred menoj pa Audi Q5 z utripajočimi lučmi. Počutil sem se kot PRO.

Ko se je cesta poravnala, sem iskal zaveznike, saj sem se od prejšnje dirke – Sportful Dolomiti naučil, da po ravnini ni smiselno ves čas vleči. A kaj, ko zaveznikov ni bilo. Vmes se je našel en kolesar, ki mi je za dvakrat za nekaj deset sekund nudil zavetrje toliko, da sem se malo odpočil, a moral sem voziti sam. Motivacijo mi je dajalo spremljevalno vozilo, ki je še vedno vozilo pred menoj in poskrbelo, da sem imel ves čas prosto pot.

Ko sem se bližal drugemu vzponu, torej glavnemu vzponu na dirki – 13km dolgemu vzponu na prelaz Silvretta, mi je bilo “jasno”, da sem porabil preveč nabojev, da bi lahko konkuriral v KOM razvrstitvi. A sem vseeno šel na polno. Od štarta. Ker pač – dirka je vendarle dirka.

Spet sem prehiteval kolesarje in občutek sem imel, da imam nekaj prestav več od njih. Pravzaprav je letelo. Tudi navzgor. Proti koncu vzpona sem se prvič dvignil iz sedeža, saj sem bil že pošteno utrujen. A zaupal sem svoji prehranski strategiji in “svojim” energijskim gelom. Proti koncu vzpona je dež okrepil svojo moč. Ni bilo videti idealno za spust. A strah je znotraj votel, zato sem ga odmislil. Prej kot namreč pridem do vznožja, prej bo nevarnost za menoj.

Dež je bil tako močan, da so mi kapljice začele leteti v oči, kar me je močno motilo in sem si nadel sončna očala. A ta so kmalu zaradi cestne umazanije, ki jih je nanje nanesel prš, ki je prihajal iz “mojega” spremljevalnega vozila, postala tako umazana, da nisem videl niti ceste in niti Garminovega zaslona. Pred seboj sem videl le oranžne utripajoče lučke in ker je bila hitrost (potem sem ugotovil) krepko višja od 70 km/h, si nisem upal roke dvigniti iz krmila in očala pospraviti nazaj na čelado. Sploh, ker je vmes prišel sunek vetra in me skoraj potisnil iz ceste v graben. Ni bilo druge, kakor da zaupam vozniku pred seboj. Glede na to, da sva bila takrat skupaj že več kot 50 kilometrov in me nikoli ni pustil na cedilu, sem mu zaupal.

Vsake toliko sva prehitela kakšnega kolesarja, ki mi je sprva poskušal slediti, a mu je kmalu zmanjkalo moči in je zaostal. Užival sem. Rekel sem si, da če pridem do cilja v enem kosu, bo to najboljši dan na kolesu. Ever.

Po koncu spusta je sledil izjemno položen spust z nekaj hupserji do cilja v St. Antonu. Pogledal sem na timer in ugotovil, da rekorda proge ne bom mogel podreti (česar nisem niti pričakoval, da je mogoče), a da lahko pričakujem, da bom v cilju kakšnih 15 minut za rekordom. Kar niti ne bi bilo slabo glede na to, da celo dirko vozim sam!

Počasi sem začel dohitevati kolesarje iz prve skupine in ujel sem nekaj skupin, ki so bile na videz močne. Prehitevanje skupin je lahko riskantno, saj obstaja velika možnost, da ti kolesarji sledijo. Seveda so kolesarji poskušali to storiti, a sem se odločil, da jih “jaz vlekel pa že ne bom,” saj sem moral celotno dirko voziti sam. In sem pohodil za nekaj deset sekund nad 400W in se jih brez problema znebil.

Do cilja sem tako vozil sam. Jaz in “moje spremljevalno” vozilo pred menoj. V cilju sta me pričakala Tadej in Nina prepričana, da bom zaradi dežja slabe volje. Nasprotno – bil sem ves vesel!

V cilju nisem bil videti najbolje…

Sploh potem, ko sem izvedel, da sem s časom štirih ur, osmih minut in 46 sekund za pičlih 39 sekund zgrešil zmago na dirki. S solo vožnjo. Konkurenti pa so seveda vozili v skupinah. To je zadostovalo za skupno četrto mesto in drugo mesto v starostni kategoriji. Še več – v KOM razvrstitvi sem končal na 2. mestu, približno minuto za zmagovalcem. Ne vem, ampak mislim, da boljše ne bi moglo biti v danih razmerah.

Po podatkih organizatorja je moja povprečna hitrost znašala 36,18 km/h, kar je za 150 km in 2500m višincev izvrstno! Pa še nekaj Stravine statistike… Povprečna moč (ne normalizirana) je znašala 254W, kar je približno 4 W/kg. Porabil sem okoli 4 tisoč kalorij in vnesel 90 g ogljikovih hidratov na uro. Najvišja moč je znašala 743W, najvišja hitrost pa je bila 80,6 km/h.

In če se sprašujete, zakaj sem imel svoje spremljevalno vozilo. Pojma nimam. Vem samo, da sem vozniku neizmerno hvaležen za spremstvo. Sam je dejal, da je užival tudi on. In seveda – zahvaliti se moram Tadeju in Nini, ker takšnega supporta si ta vikend niti v sanjah nisem mogel predstavljati. Hvala vama!

In ja – morda bi res moral večkrat dirkati…

Tim Podlogar