Situacija je postala resna po nekaj dneh kolesarjenja. Kljub temu, da me je Zeitgeber iz postelje vrgel že pred peto uro zjutraj, sem do zajtrka bil sposoben le brskati po Instagramu in Facebooku. Popoldne je bila situacija še bolj obupna. Po glavi mi je hodila le še hrana in misel na vzpone naslednji dan. Tako je, ko v 14 dneh prevoziš več kot 37 tisoč višinskih metrov in skoraj 1500 kilometrov. Definitivno dopust po mojem okusu.
Moja zgodba ni prav veliko drugačna od tiste, ki jo opisuje Max Leonard v knjigi Šepet vrhov – obsedenost cestnega kolesarstva z gorami. Vsako leto znova razmišljam, kako bom poleti kolesaril v okolici Livigna ter Bormia, saj se tam nahajajo kar trije izmed najbolj ikoničnih cestnokolesarskih vzponov – Stelvio, Gavia in Mortirolo. V ta okoliš se vračam že leta in vsako leto malce nadgradim podvige po principu “višje, hitreje in močneje”. In tako se vsako leto znova nabere tisoče višinskih metrov.
Letos sem se v Livigno, majhno turistično mestece, ki je zaradi svoje nedostopnosti brezcarinsko območje, odpravil skupaj s Tadejem Alešem in Luko Dragarjem. 14 dni pretvarjanja, da smo profesionalci.
S seboj smo pritovorili več kot 20 kilogramov ogljikovih hidratov v obliki sladkorja, saj smo vedeli, da bo dopust zahteval enormne količine hrane. A da bo na koncu tako zahtevno, si najbrž ni predstavljal nihče.
Začetek je bil ležeren…
Po relativno dolgi poti iz Slovenije smo prvi dan naredili le uro in pol dolgo vožnjo in pri tem ugotovili, da smo nastanjeni v “luknji”. Namreč – bivali smo v vasici Trepalle, ki se nahaja na prelazu med Bormiom in Livignom in velja za eno izmed treh najvišje poseljenih vasi v Evropi. Kamorkoli smo želeli priti, nas je čakalo več kot 300 metrov vzpona. A to na začetku sploh ni bilo problematično.
Dan 2 – Spuščanje s PRO-ji
Že takoj nam je postalo jasno, da teh koncev ne cenimo le mi, temveč tudi profesionalni kolesarji, ki v poletnem času tu nabirajo višinske metre. Praktično vsakih nekaj minut na cesti srečaš kakšnega profija in če imaš srečo, gre za kakšno zveneče ime. Seveda to meni prav nič ne pomeni, saj poleg nekaterih fantov iz Ineosa in slovenskih kolesarjev, praktično nikogar ne poznam. A nič ne de – Tadej in Luka sta me sproti obveščala o tem, koga vse smo srečali.
No, drugi dan “priprav” je bila na sporedu lažja etapa (da se navadimo na višino) iz Livigna preko Bernine v Švico do St. Moritza in preko predora nazaj v Livigno. Bil je idealen dan za kolo – sončno, a ne prevroče. Forcola se je izkazala kot izjemno lep in prijeten vzpon in prav tako Bernina. Sledil je dolg spust iz Bernine proti enemu najbolj luksuznih mest na svetu – St. Moritzu. Po nekaj sto metrih precej počasnega spusta je mimo nas padla skupina pro-jev, ki se jim je, tako je bilo videti, nekam močno mudilo. Seveda si nismo mogli kaj, da se ne bi pognali za njimi, ubirali njihove linije na cesti in se pretvarjali, da smo tudi mi del njihove trening skupine. Z njimi smo šli vse do vznožja spusta, kjer sem po spletu čudnih okoliščin pristal na čelu skupine. To pa je pomenilo, da je treba pro-jem pokazati, da “nisem kar tako”. In sem nekaj minut poganjal 400W. Seveda se nisem oziral nazaj, saj bi to zlahka pomenilo, da bi me kdo prehitel. No, na krožišču sem ugotovil, da za mano pro-jev sploh ni, saj so že zdavnaj zavili proti St. Moritzu. Ja, ne le, da sem zaman pritiskal na pedala kot idiot, tudi idiotsko sem zgrešil pravo cesto.
Do konca dneva sem potem seveda ves čas jamral, kako me bolijo noge zaradi tega “all-out” napora in dajal Luki in Tadeju vtis, da sem že po drugem dnevu čisto skurjen.
Dan 3 – Kdo je Remco?
Tretji dan je bil na sporedu dvojni Stelvio. Najprej iz Bormia, potem pa še iz Švice. Vzpon iz Bormia je eden izmed mojih “benchmark” vzponov, ki jih moram vselej, ko se znajdem v tistih koncih, prevoziti na polno. Najbrž je nepotrebno izgubljati besede o tem, da sem prejšnji dan vase metal enormne količine ogljikovih hidratov (nenazadnje smo to počeli praktično vsak dan). No, priprave so bile resne. Skinsuit. Kofein.
In smo šli. Najprej do prelaza Foscagno, potem pa skoraj 1000 metrov spusta do Bormia. Kmalu po začetku spuščanja – po nekem čudnem naključju sem bil prvi v naši skupinici – je mimo mene priletel kolesar v policijsko modrem dresu. Sprva sem mu poskušal slediti, nakar se mi je zdelo njegovo spuščanje prenevarno. Seveda – šlo je za pro-ja. Ko sem že praktično izgubil priključek, je mimo mene priletel še Tadej. Seveda – on se za razliko od mene zna spuščati. A kmalu mu tudi on ni mogel več slediti. Če nekaj trenutkov je mimo nas priletel še moder avto. Support. Kaj kmalu sem izvedel, da je kolesarju ime Remco in da je nadvse znan. Do konca spusta si je najbrž priboril kar nekaj minut prednosti in nismo ga več videli. Jaz sem bil z mislimi le še pri Stelviu. All out. Več kot eno uro.
Prejšnji dan sem preračunal, s kakšnimi vati bom sposoben priti na Stelvio, saj se na višini 2758 m, kolikor je visok ta najbolj ikonični prelaz iz svetovnega kolesarstva, funkcionalni prag že močno zniža.
In sem šel. 320 vatov na začetku ter krepko pod 300 vatov na koncu. Ura se je ustavila pri 1:04:08 in kasnejša analiza je pokazala, da sem se na Stravini lestvici zapisal na 21. mesto ter za dve minuti in pol zaostal za Vincenzom Nibalijem. Kaj se je dogajalo med samim vzponom, ne vem, saj je bila edina moja skrb vrtenje pedal.
Na vrhu pa zopet tisti modri avto in tisti policijsko oblečen kolesar. Zelo očitno bi ga, če bi bil vzpon nekoliko daljši, prehitel. Tadej in Luka sta pametno (za razliko od mene) z vzponom opravila v zmernem tempu, saj sta se zavedala, da je pred njima še kar nekaj dni kolesarjenja. Sledil je spust v Prato ter kolesarjenje proti Švici in čez Švico nazaj na Stelvio. Tokrat sem se tudi jaz obnašal svojemu statusu primerno in se z zmerno hitrostjo pomikal proti vrhu vzpona. A vse dokler nas ni na zadnji tretjini ujela ekipa Bahrain Victorius. Takrat sem zopet moral “pokazati, kaj zmorem”. Zapodil sem se že za prvim kolesarjem, ki je prišel mimo nas. 400 vatov nekaj sekund, potem se je ustailo pri 300 vatih. Mislil sem si, da tak tempo bom brez problema vzdržal do vrha in postal “wheel sucker”. A to očitno pro-ju ni bilo všeč in je dvignil na mojih 340 vatov, ki bi jih najbrž lahko držal nekaj minut, a sem se raje odločil, da ga pustim, saj mu moja družba zelo očitno ne odgovarja. Potem sem izvedel, da je bil to Caruso, ki je nekaj tednov pred tem na Giru končal na drugem mestu. Kdo bi vedel…
Do vrha sem se seveda kot največji otrok še nekajkrat zapodil za člani ekipe Bahrain Victorius. Kot da ne bi imel za seboj že enega all-out Stelvia. Idiot pač.
Dan 4: Galerije
Sledil je “easy” dan, kar v Livignu pomeni dve uri kolesarjenja in skoraj 1000 metrov višinske razlike.
Dan 5: Foscagno – lokalni Krvavec
Peti dan smo imeli na sporedu tri vzpone. Najprej Bormio 2000 – vzpon nad Bormiom do vrha ene izmed žičnic, potem pa še do prelepega jezera Cancano. Čisto na koncu nas je čakal še prelaz Foscagno. Gre za prelaz, ki ga je potrebno prevoziti, če želiš priti do Livigna, oziroma Trepall. Gre za skoraj 1000 metrov vzpona, ki ga kolesarji nastanjeni v Livignu, morajo prekolesariti že v precej utrujenem stanju. In če pomislimo – Foscagno se ponaša z enako višinsko razliko kakor Krvavec. Na Krvavec se odpravimo, ko želimo plezati, Foscagno pa je vzpon, brez katerega ne gre. Ne čudi torej, da ga je imel Tadej kmalu dovolj.
Dan 6: Mortirolo + Gavia + Foscagno
Mortirolo je vzpon, ki … No, ni ga kolesarja, ki ne bi poznal slovesa tega brutalno strmega vzpona. 11.4 kilometrov s povprečnim naklonom 11%. In spet sem imel v načrtu, da vzpon opravim “all out”. 51 minut in 14 sekund s povprečnimi 324 vati moči. Saj bi napisal, da je letelo, a povprečna hitrost je bila borih 13.4 kilometra na uro, večino časa pa sem preživel v nalažjem prenosu (36×30). No, pa saj ne bi bilo nič takšnega, če nas ne bi po Mortirolu čakal še en brutalen vzpon – Gavia. Najverjetneje najlepši vzpon daleč naokoli. No, seveda je Gaviji sledil še lokalni Krvavec – Foscagno. In se je nabralo 186 kilometrov in nekaj več kot 5 tisoč višinskih metrov. Na koncu sem bil seveda že čisto ubit. Tako ubit, da se niti več ne spomnim, kaj se je ta dan dogajalo. Najbrž sem veliko jedel. Pa je bilo še vedno premalo.
Dan 7: Carapaz trenira 35 ur na teden
Za konec prvega tedna smo imeli na sporedu še eno “lahko” vožnjo. Spust do Bormia in čez prelaz Forcola nazaj do Trepall. Prijeten krog. Šli smo počasi – niti ne toliko, ker smo imeli v planu “easy” dan, temveč predvsem zato, ker smo bili utrujeni. Nabralo se je pet ur.
V najavi dopusta Tadeju in Luki sem izjavil, da bomo na teden prekolesarili 35 ur, saj toliko trenira tudi Carapaz. Smejala sta se mi misleč, da sem čez les. No, in kar naenkrat sem imel na koncu tedna 33 ur. Zvečer sem imel čisto preveč energije in sem šel na kolo še za eno uro – da bom bližje Carapazu.
Dan 8: Kolesarji ne hodimo!
Tyler Hamilton je v svoji knjigi Skrivna dirka zapisal, da so kolesarji znani po tem, da hodijo počasi. Grozovito počasi. To niti ne čudi, ko pa so večino časa utrujeni. Na sporedu je bil prost dan in torej dan za sprehod. “Ker pri miru pa že ne bomo!” In smo šli na sprehod, ki se je na koncu, vsaj zame, izkazal za precej težek napor. Spoznal sem, da sem utrujen. Resnično utrujen. A kaj, ko je bil pred nami še en cel teden…
Dan 9: Zbudil me je šele dež
Vremenska napoved za torek je bila slaba. Dež. Zjutraj naj bi bilo še lepo, popoldne pa naj bi deževalo. Tako smo se odločili, da še pred dežjem pridemo do jezera Cancano (Tadej se je v jezero dobesedno zaljubil). Vlekel sem se kot polž do mere, da je sotrpina začelo skrbeti zame. Ne vem, kdaj sem bil nazadnje tako utrujen. Komaj sem se privlekel do Cancana in po spustu navzdol bi najbrž prišel hitreje peš. No, zbudil sem se, ko smo na poti na Krvavec (Foscagno) pristali pod deževnim oblakom. Na dva tisoč metrih se niti poleti ni za igrati z dežjem in najbrž je zaradi hormonskega odziva moje telo končno ugotovilo, da se mora zbuditi. In potem je do vrha prelaza bilo kar prijetno na kolesu. Morda delno tudi zato, ker se zopet privajam na kolesarjenje po dežju. Velika Britanija…
Dan 10: Več sreče kot pameti
No, naslednji dan je bil čas za še en epski dan na kolesu. All-out vzpon iz Prata na Stelvio. Ideja je bila, da se iz Trepall spustimo v Livigno, od koder preko tunela pridemo v Švico, od tam pa proti Pratu na Stelvio in potem preko Bormia nazaj v Trepalle. To je bila ideja. Vremenska napoved ni bila obetavna, a po izračunih smo predvideli, da nas bo dež ujel šele na zadnjem vzponu na Foscagno. Ob devetih smo bili na koncu Livigna, kjer smo se vkrcali v kolesarski avtobus, ki nas je pripeljal v Švico. Na drugi strani pa… mokra cesta, kakor da je ravnokar deževao. Ampak nismo se pustili motiti in smo šli. Na vrhu prelaza Ofenpass nas je pričakal dež. Po nekaj kilometrih spusta smo bili že vsi mokri in ko je nehalo deževati, smo se ustavili in premislili o nadaljnih korakih. Jaz sem želel na Stelvio. Za vsako ceno. Pa če bo na vrhu snežilo. Tadej in Luka sta, kljub temu, da sta mlajša, pametnejša. Odločila sta se, da se vrneta po isti poti domov. Jaz pa sem sam nadaljeval pot in zmenjeni smo bili, da me pride, če bo potrebno, Tadej z avtom iskati na Stelvio.
No, na moji poti do Prata ni bilo več dežja. Sicer sem zmrzoval, ker sem bil moker, a videti je bilo, da mi morda celo uspe priti na Stelvio. V Pratu sem proučeval situacijo in ugotavljal, kako neumen sem, da se v takšnem vremenu (vse okoli so bili črni oblaki) spravljam skorajda na višino Triglava. Kot otrok sem se eno poletje že znašel na Triglavu medtem, ko so okoli mene švigale strele. Tega si nisem šelel ponoviti. A želja po vzponu je bila močnejša. In sem šel – all-out. Na poti proti vrhu sem skrbno spremljal nasproti vozeče avtomobile in ugotavljal, koliko kapljic imajo na vetrobranskem steklu in pokrovu motorja. Na koncu dežja nisem dočakal. In tudi z vzponom sem dobro opravil. Na vrhu sem se slišal s Tadejem, ki je povedal, da sta varno prispela domov. Jaz pa sem se tudi odločil, da sam nadaljujem s potjo v Bormio, četudi je bilo videti, kakor da bo čez nekaj trenutkov sodni dan. No, kapljice dežja so me dobile nekaj minut pred aparmatjem.
Tam pa sem slišal, da sem se pravzaprav pravilno odločil, sa je Tadeja in Luko v Švici ujela nevihta z ledenimi “iztrebki”. Bilo je tako hudo, da sta se morala ustaviti in vedriti. Imel sem torej več sreče kot pa pameti.
Dan 11: Dež
Seveda je dež pustil resne posledice. Bili smo spet utrujeni. Napoved prav tako ni bila obetavna. Luka se je odločil vzeti prost dan, Tadej je čakal, da bo suho, jaz kot najstarejši in najbolj neumen pa sem se odločil, da bom recovery ride napravil v dežju. Ne vem, ampak, ko sedaj razmišljam, se mi zdi, da rad sprejemam nespametne odločitve.
Dan 12: St. Moritz drugič
Ker se seveda nismo regenerirali, smo imeli tudi dvanajsti dan “easy” vožnjo. Do St. Moritza in nazaj. In vmes nas je spet ujel dež. Hmmm.
Dan 13: 6 tisoč metrov višincev
Včasih imam čudne ideje. In tudi ta je bila čudna. Predlagal sem, da se povzpnemo na Stelvio iz vseh treh strani. V enem dnevu. Vremenska napoved je bila solidna. In smo šli.
Stelvio iz Bormia. Mačji kašelj.
Stelvio iz Prata. Hmmm. Dan bo dolg. Luka se je na vrhu odločil, da sva s Tadejem čisto preveč čez les in se odpravil domov. Midva pa sva po štrudlu, ki je Tadeju na zadnjem Stelviu povzročal težave, nadaljevala s spustom v Švico.
Stelvio iz Švice. Tega vzpona še nikdar nisem izpeljal all-out. Vedno se vozim počasi. Do tega dne. Na poti navzdol sva srečala ekipo Astane, ki se je malo prej začela vzpenjati. Takoj sem pomislil, da bi jih šel loviti. Ker pač… Na dnu vzpona sem se obotavljal in prav počasi pospravljal vetrovko in polnil bidone. Potem pa se tudi na vzpodbudo Tadeja vendarle odločil, da jih poskusim ujeti. Astano. In sem šel. Šlo je preko tristo vatov, čeprav sem imel za seboj že dva Stelvia. No, na polovici klanca me je rahlo zabilo, a ker sem pred seboj videl kolesarje Astane, sem nadaljeval. Na koncu mi jih ni uspelo ujeti – malo je zmanjkalo. Strava je povedala, da sem postavil drugi letošnji čas na tem vzponu. Zaostal sem le za Carusom, ki je najbolji čas postavil teden dni prej – ko sem ga poskušal tudi sam slediti, pa mu moja družba ni preveč ugajala.
Na koncu se je nabralo 6500 metrov višincev in 188 kilometrov. Epsko.
Dan 14: Konec je
Zadnje jutro sem se le še razpeljal. In potem smo šli domov. Utrujeni.
Pod črto.
Bilo je vrhunsko. Kdaj ponovimo?
Tim Podlogar
