Živimo v času, ko so pričakovanja visoka. Prepogosto na žalost previsoka. Posledice ugotovitve, da nekaj ni v skladu z zastavljenimi cilji, so navadno žalost, razočaranje, jeza in nerazumnost. Ti dejavniki lahko vodijo do povišanega stresa, v primeru prehrane pa tudi do motenj prehranjevanja (moteni vzorci prehranjevanja) in mnogih drugih (resnejših) dejavnikov, ki lahko negativno vplivajo na posameznikovo psihološko, ter tudi fizično stanje. Kje »tiči« izvorni problem visokih (nerealnih) pričakovanj, se sprašujem tudi sam.
Za začetek bom »prst usmeril« tja, kamor je to najlažje (»obtožiti nekoga/nekaj, kljub temu, da nimam konkretnega vpogleda v učinkovitost sistema«). Problem se morda začne že v začetni fazi izobraževanja, torej v osnovni šoli. OCENE so tisti super »fajn« podatek o tem, kako je kdo »pameten« (to ni moje mnenje temveč opažanje). Ker je 1+1=2, lahko zaključimo, da slabšo oceno kot imaš, bolj si »neumen«. Pa lahko ta MIT hitro ovržemo, ko se sprehodimo po lestvici najbogatejših ljudi na svetu (»banalen« primer) in preverimo njihovo doseženo izobrazbo ali še bolje, si preberemo zgodbe o slabem učnem uspehu. Seveda se na drugi strani najde nekdo, ki lahko moji izjavi »kontrira«. Ljudje do »uspeha« lahko pridejo po različnih poteh in v različnem času. No, tudi »uspeh« moramo nekako definirati, a pustimo to. Ocene so kljub temu nekaj, kar daje vsaj »stimulacijo« učencu, da se potrudi izpolniti svoj cilj/željo (npr. »če ne bom imel dobrih ocen, se ne bom mogel vpisat na želeno srednjo šolo«). Na tem mestu bi to »zgodbo« zaključil, saj nisem pristojen za presojanje omenjene tematike.
V prejšnjem odstavku sem namerno »vrgel kost« z namenom, da vzpodbudim vaše razmišljanje. Sprašujem se namreč, kakšen »davek« terja »razmišljanje zmagovalca«. Ali biti (in morda postati) najboljši na nekem področju (npr. šport, podjetništvo) pomeni to, da je ta človek bolj razumen kot nekdo, ki se ga »tretira« kot manj uspešnega (na enakem področju). Ali pa je to morda oseba, ki ima »pošlihtan« samo en del življenja? Ji ostale (osnovne) stvari predstavljajo stres, jih ne razume …
Preidimo na konkretnejši primer naslova članka. V praksi se pogosto srečujem z ljudmi, ki so na svojem področju precej uspešni. To so ljudje, ki v svoje delo vlagajo več kot 100%, imajo željo, fokus in izredne delavne navade. »Neverjetno« – si pogosto mislim tudi sam. Ljudje so do točke uspeha potrebovali kar nekaj časa. Morda več let, desetletij. Slednje pogosto tudi omenijo in se tega zavedajo. Ravno zato se na tem mestu sprašujem, zakaj te isti ljudje želijo svoje prehranjevalne navade in/ali telesno maso spremeniti iz danes na jutri? Oziroma »čim prej« – »do 12. aprila«.
Do določene mere jih seveda razumem. Navajeni so delati po »ustaljenih tirnicah«. Primer: »Rok oddaje projekta je do 20. maja. Če do takrat ne oddate, projekt zapade«. V tem primeru je »rezultat« neuspeh. Ravno zato je delo dietetika/prehranskega strokovnjaka v prvi vrsti pogojeno z razumevanjem.
Zakaj se Marija po enem mesecu, ko pogleda na tehtnico ne zaveda svojega napredka. Kljub temu, da je izgubila 1 kilogram telesne mase. Da, cilj Marije (in dietetika?) je res, da bil 2 kilograma. Vendar. Poglejmo si natančneje kako je potekal Marijin mesec. Ob začetku sodelovanja je v prvem tednu osvojila osnovno znanje o makrohranilih. Pozna katera živila so vir ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. In ne samo to, v drugem tednu se je že naučila sestavljati optimalne obroke, prilagojene njenim potrebam in ciljem. Dodaten »bonus« je, da je v tretjem tednu ugotovila, da se z obroki ne obremenjuje toliko kot prej, saj so ji nekako že postali »rutina«. Potem pride četrti teden, začetek dopusta. Marija gre na »off«. Ni službe, manj stresa. Ima sanjski dopust z možem. Uživata! Tudi prehrano si je z izjemo parih dodatnih sladic (ki jih mimogrede obožuje!) in nekaj alkohola ob večeru, prilagodila tako, da je ne obremenjuje preveč. Konec tedna pride iz dopusta ter stopi na tehtnico. Šok! »Plan ni izpolnjen! Sanjski mesec gre v nič!«, si misli.
Zgornji primer, predvsem zaključek je morda malo komičen, vendar za moje pojme precej žalosten in nezanemarljiv. Dietetik se mora s stranko pogovarjati, obrazložiti določene osnovne principe, ter prehrano NE predstaviti na način: »iz danes na jutri«, »v 1 mesecu – 2,5 kg«. Slednje je nekaj kar je v začetni fazi sodelovanja ključno. Saj prehrana ni igra številk na tehtnici! Je veliko več kot le to. In na konkretnem primeru Marije lahko vidimo, da je osvojila principe, ki jih bo lahko uporabljala dolgoročno in kateri ji bodo kljub »manj primernim« dnevom oziroma situacijam omogočili telesno maso vzdrževati oziroma »preprečiti« prekomeren dvig le te.
Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da prehrana »ni vse«. Prehrana je le eden izmed dejavnikov, ki pripomorejo k izboljšanju, vzdrževanju ali preprečevanju naglega poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato tudi dietetik ni oseba, ki bo imel »v žepu« odgovore na vsa vprašanja, ki se tičejo vašega zdravstvenega stanja oziroma realizacije določenih ciljev. Če vas zanima kakšna pa je vloga dietetika ste vabljeni, da preberete moj zadnji članek na blogu.
V zaključku bi z vami rad delil še en primer. Po pravici povedano se ne spomnim kje, če sploh, sem ga zasledil. Morda sem si ga spomnil sam, vendar dvomim. »V glavi« ga imam »zapisanega« nekako takole: »Kakšno oceno ste dobil pri matematiki v 3. razredu, ste verjetno že pozabili? Vendar. Poštevanko pa še vedno znate. Kajne?«. Zatorej prosim vas, da uspeh pri prehrani ne gledate zgolj skozi številke. Če ste 20 let jedli z manj ustreznim načinom prehranjevanja, po tem ne pričakujte, da boste jutri vse izboljšali. Poskušajte pa se potruditi s časom naučiti oziroma osvojiti način ustreznega, vam prilagojenega in čim manj obremenjujočega prehranjevanja za vašo prihodnost!
Blaž Grmek, dietetik