Kaj zdrava prehrana je, oziroma kaj zdrava prehrana ni, je po vsej verjetnosti tema, ki se »na krožnikih« vedoželjnega posameznika pojavi pogosto. V pričujočem članku vam bomo skušali na razumljiv način in s praktičnimi primeri prikazati že ničkolikokrat omenjeno besedno zvezo, ki buri duhove že mnogo let.
Za začetek bi si drznili têrmin »zdrava prehrana« spremeniti v »raznolika in uravnotežena prehrana«. Raznolika in uravnotežena prehrana posamezniku zagotavlja energijske in hranilne potrebe za osnovno fiziološko delovanje telesa, opravljanje vsakodnevnih (športnih) aktivnosti, podporo imunskemu sistemu itd. Kot eden izmed temeljev poleg redne fizične aktivnosti, socialne in psihološke stabilnosti in ostalih stvari predstavlja učinkovit pristop k ohranjanju splošnega zdravja. Pomembna je tudi v fazi regeneracije in rehabilitacije. Skratka – raznolika in uravnotežena prehrana je izjemno pomembna.
V sklopu raznolike in uravnotežene prehrane ne delamo delitev na zdrava in ne-zdrava živila. Ta delitev je nesmiselna. Raje govorimo o izbiri živil, ki skladno z prej omenjeno definicijo zagotavljajo energijske in hranile potrebe posameznika. Med primerna živila torej spadajo tudi tista “za dušo” (npr. sladoled, čokolada), ki jih lahko vključimo tudi v kompleksen obrok.
Ljudje, ki imajo intolerance ali alergije na kakšne izmed živil ali pa se bojujejo s katero izmed avtoimunskih bolezni, morajo biti glede na obstoječe stanje previdnejši pri vključitvi določenega živila v obrok. A to ne pomeni, da se morajo zdravi ljudje prav tako izogibati tem živilom (npr. gluten). Odrekanje večim živilom ali celo skupinam živil bi lahko ob neustreznem nadomeščanju hranil dolgoročno vodilo celo v poslabšanje zdravstvenega stanja.
Menimo, da lahko “zdrava prehrana” poruši zdrav (psihološki) odnos do prehrane kot take. Prekomerna obremenjenost z določenimi živili, posluževanje xy dietam, obremenjevanje z BIO/EKO, z/brez GSO, kuhano ali svežo zelenjavo in še bi lahko naštevali, je nesmiselna. Posledice tega kot so vsakodnevno preverjanje telesne mase (tehtanje, »čekiranje« v ogledalo), tehtanje živil (za večino populacije), štetje kilokalorij (beri: kalorij), primerjanje postave z Instagram vplivneži lahko posamezniku predstavljajo dodaten in popolnoma nepotreben stres, ki dolgoročno lahko povzroči precejšnjo psihološko preobremenjenost (in tesnobo). Ta pa je lahko, to je jasno, eden izmed dejavnikov tveganja za razvoj motenj hranjenja (anoreksija, bulimija …).
V praksi se soočamo tudi z različnimi psihološkimi problemi oseb, pri katerih je pogosto potreben multidisciplinaren pristop. Primer problema, ko se Janezek odpravi s prijatelji na kosilo (in trenutek za druženje). A namesto, da bi šlo za prijetno izkušnjo, on tega ne izkoristi zaradi preobremenjenosti in se sprašuje “kaj bodo rekli, če bodo videli, koliko sem pojedel”. Ob sosednji mizi ima Marija drug problem, saj uživa hrano zgolj zaradi trenutnega olajšanja: “če je soseda Jožica pojedla celo pico, lahko tudi jaz”, po hranjenju pa le to obžaluje. Obe skrajnosti lahko v ozadju predstavljata resen problem, ki ga je potrebno ustrezno obravnavati.
Dietetik mora biti empatičen – beseda psiholog bi bila lahko napačno interpretirana, obenem pa dovolj strokoven, da ob morebitnem spoznanju globljega psihološkega problema, osebo usmeri k psihologu ali psihiatru. To sicer danes še vedno velja za tabu, vendar lahko posamezniku predstavlja učinkovito rešitev pri spopadanju s problemom.
Blaž Grmek
