Nedolgo nazaj nas je v Human performance centre razveselila izjemna novica! Naš Tim Podlogar je namreč postal nutricionist kolesarske ekipe Bora hansgrohe, ki s svojimi kolesarji tekmuje tudi na Giru in Touru. Prav slednja novica mi je dala zagon, da spišem članek o vlogi dietetika/prehranskega strokovnjaka. Ta tema se mi v zadnjem obdobju pri delu s strankami pogosto »prikrade« v misli, zato je namen današnjega članka le-to poskušati prikazati skozi »moje oči«.
Trditev, ki mi ob pogledu na naslov pade na pamet je sledeča: Dietetik ne more (in ne sme) imeti odgovorov na vsa vprašanja. Verjamem, da se lahko slednja trditev sliši precej absurdno (morda nestrokovno) zato mi dovolite, da jo pojasnim tekom članka.
Znano je, da je za dolgoročen uspeh športnika ali športnice poleg ustrezno načrtovane prehrane pomembnih več dejavnikov (npr. telesna in psihološka pripravljenost, zadosten spanec), na katere lahko v določeni meri vplivamo z ustreznim pristopom. To v praksi pomeni, da dietetik sledi znanstveni literaturi, ki predstavlja osnovno izhodišče za “prevajanje” trenutnih dognanj (smernic) v individualno obravnavo oziroma delo s športnikom. Seveda je ključno tudi, da so informacije športniku podane na razumljiv in praktičen način. Ustrezni pristop pa ne pomeni samo strokovnost dietetika oziroma sodelovanje dietetik-športnik, temveč se mi zdi smiselno izpostaviti tudi sodelovanje s trenerjem, v določenih situacijah pa tudi s psihologom in zdravnikom ter tudi starši, v kolikor je športnik mladoleten. Kljub temu je dietetik pogosto oseba, ki je s športnikom (poleg trenerja) v kontaktu vsakodnevno. Komunikacija zato pogosto ne poteka samo v zvezi s prehrano, temveč na “dnevni meni” pridejo tudi druge (bolj pomembne) življenjske teme, ki “mučijo” športnika. Dietetik tako lahko postane tudi športnikov “najboljši prijatelj” v procesu vadbe, kar pa ima lahko tako pozitiven kot tudi negativen vpliv.
Sedaj je verjetno omenjena trditev že dobila nekaj smisla, kajne? V nadaljevanju bom poskušal na kratko opisati vlogo dietetika in še dodatno pojasniti omenjeni način razmišljanja.
Pomembno je, da dietetik pred samim začetkom sodelovanja s športnikom ali športnico postavi koncept, po katerem bo nato s stranko in trenerjem lahko učinkovito sodeloval. Pred začetkom samega sodelovanja je pomembno, da dietetik pridobi kar največ informacij, ki so pomembne za prepoznavanje morebitnih težav in določitev nadaljnjega programa dela. Tako lahko dietetik že pred začetkom vpeljave določene prehranske strategije predvidi dejavnike, ki jim je potrebno posvetiti več pozornosti.
Dietetik se tekom sodelovanja lahko sreča s številnimi izzivi in težavami. Prav slednje pa niso vedno povsem prehranskega izvora. Lahko so kombinacija številnih dejavnikov na katere dietetik ne more imeti neposrednega vpliva. Poglejmo si primer 19-letnega Mateja, ki je “zagrižen” tekač. Šport mu predstavlja način življena, po končani srednji šoli je njegov “fokus” izključno usmerjen v atletiko. Klub mu je poleg priznanega trenerja omogočil še dietetika, fizioterapevta in psihologa. Matej je izven obdobja treningov precej zadržan fant. Z izjemo dobre komunikacije z dietetikom se zadržanost kaže tudi v komunikaciji s trenerjem in ostalo ekipo. Slednje predstavlja precejšen problem, saj dietetik ni strokovnjak za področja prej omenjene stroke. Zato vprašanje Mateja (naslovljeno dietetiku): “Zakaj moj športni rezultat ni v skladu z zastavljenimi cilji?”, ni povsem v skladu kompetenc dietetika.
Izpostavljam tudi primer plavalke Maše, ki je prepričana, da je njena (prenizka!) telesna masa pomemben dejavnik za boljše športne rezultate. Pogosto je tudi bolna, vendar kljub temu trenira (v stilu “no pain, no gain”) po zastavljenem planu. Z dietetikom je vsakodnevno v kontaktu, slednji ji po večkratnem (neuspešnem) pogovoru s trenerjem predstavi svoj pogled na situacijo. Maša mora pridobiti na telesni masi, saj lahko prenizka telesna masa kljub “zavidljivi postavi športnice” negativno vpliva na njeno udejstvovanje v športu. Na tem mestu bi rad popravil samega sebe! Prenizka telesna masa oziroma dolgoročen nezadosten vnos energije, bi lahko vodil do precej resnejših zdravstvenih težav, ki ne pomenijo samo slabše športne rezultate, temveč športnika/športnico postavijo na “rob prepada”. V mislih imam seveda tako fizično kot psihološko stanje, ki lahko negativno vplivata na kvaliteto življenja med in/ali po “karieri”. Slednje je v “mojih očeh” precej bolj pomembnejše od športnega rezultata. Dietetik v vlogi “najboljšega prijatelja”,v konkretnem primeru športnice ne more motivirati do te mere, da prilagodi zahtevnost vadbe, izpusti trening ob bolezni itd. Lahko pa jo v določeni meri postavi pred dejstvo, ki sem ga v veliki meri omenil tekom primera: “S takim pristopom, boš morda res dosegla določen rezultat v športu, vendar bo le to dolgoročno pustilo (negativne) posledice na tvojem fizičnem in psihičnem stanju”.
Kot že omenjeno, temelj učinkovite prehranske obravnave predstavlja individualno prilagojen prehranski načrt, ki se ga pripravi glede na režim treningov, počutje in zdravstveno stanje športnika, ter po potrebi optimiziranje telesne mase.
Sestava plana treningov je delo trenerja, sestava plana prehrane je delo dietetika, morebitno poslabšanje zdravstvenega ali psihološkega stanja pa je delo zdravnika oziroma psihologa, saj bi slednje lahko dietetik in/ali trener, kljub dobronamernosti lahko z neustreznim pristopom poslabšal.
Vprašanje, ki sem mi poraja ob pisanju zadnjega odstavka, je sledeče: Ali je mogoče brez dobrega medsebojnega sodelovanja oziroma pomanjkljive (neustrezne) komunikacije zagotoviti oziroma optimizirati vse omenjene dejavnike? Osebno sem mnenja, da je odgovor NE. Morda se motim, sem pa prepričan, da v primeru pritrdilnega odgovora, napredek športnika ne bi bil tolikšen kot sicer.
V zaključku bi rad izpostavil tudi pomen izobraževanja športnika o ustrezni komunikaciji oziroma podajanju informacij dietetiku, trenerju, psihologu itd. Slednji v primeru slabe komunikacije ne morejo predvideti določenih (morda za športnika nepomembnih) dejavnikov, ki vplivajo na splošno počutje in stanje športnika. Težave je zato pomembno reševati sproti, v sodelovanju s športnikom, trenerjem oziroma timom, ki skrbi za razvoj športnika. K slednjemu poskušamo strmeti tudi pri Human performance centre.
p.s Zakaj je lahko dober znak, da trener ne pozna vseh odgovorov na vprašanje športnika, pa si lahko preberete v članku, ki ga je v preteklosti napisal Tim Podlogar. Vabljeni k zanimivemu branju!
Blaž Grmek, dietetik
