Pisalo se je leto 2012, ko sem kot dijak četrtega letnika Gimnazije Bežigrad sanjal o jadralski karieri in ji bil pripravljen podrediti svoje življenje. Bilo je olimpijsko leto in vsaj v teoriji sem bil kandidat za olimpijske igre tistega leta v Londonu. Deset let pozneje z jadranjem praktično nimam ničesar. Zaposlen sem na eni najboljših univerz na področju športnih znanosti na svetu ter sem ekipi BORA hansgrohe pomagal osvojiti rožnato majico na Dirki po Italiji. Pomagam snovati izdelke pri znamki Nduranz, sem del Human Performance Centra in docent na Univerzi na Primorskem. Živim sanje? Da. Sem s sanjami zadovoljen? Ne, lahko bi bile boljše.
Pisati ta blog se nisem odločil zato, da se tolčem po prsih in dajem vtis samozavestnega osemindvajset let starega doktorja znanosti. Samozavesti namreč nimam za izvoz. Pravzaprav se vsakodnevno sprašujem, zakaj sem bil ravno jaz izbran za te pozicije in zakaj je moje znanje tako zaželjeno. V tem zapisu bi rad predstavil nekaj idej, ki me ženejo naprej in me vsak dan priganjajo, da iščem nove izzive. Žalosten sem namreč, ko gledam mlade kolege (starejše in mlajše), ki brez idej dobesedno bluzijo in čakajo, da jim država ponudi službo rekoč, da so jim rekli, da je poklic kineziologa (ali kaj drugega) poklic prihodnosti. Danes pa jih mnogo opravlja dela, ki nimajo nobene veze s kineziologijo, nekateri pa so si namesto kineziološkega poklica priskrbeli še poklic fizioterapevta ali pa študijsko zaplavali v popolnoma druge kroge.
Doma so me vzgojili, da ne smem verjeti vsemu, kar slišim. Naučili so me kritičnega razmišljanja in v šoli je najbrž marsikateri član učiteljskega zbora mislil, da bom končal v pravnih vodah, saj sem pravilnike o ocenjevanju znanja poznal bolje od učne snovi. Starša sta bila prepričana, da bom deloval kot strojnik, saj sem že od malih nog ljubil teptalce snega, snežne topove in žičnice. Poleg tega sem v kabinetu osnovnošolskega učitelja tehnike preživel jutra in popoldneve ter se navduševal nad vsem, kar je bilo povezano s tehniko.
Če nečesa ne moreš početi optimalno, je boljše, da tega ne počneš
Nekaj podobnega mi je nekoč rekel jadralni trener in prijelo se me je. Že po naravi sem perfekcionist, a ta citat mi je ostal v spominu in tega pravila sem se poskušal in se ga še vedno poskušam držati. Tako sem kot jadralec seveda želel postati najboljši jadralec. Zadnja leta kariere sem bil večinoma brez trenerja in to je pomenilo, da sem moral sam poskrbeti za svoj napredek. Tako sem začel brati knjigo na temo tehnike, taktike, fizike in vsega ostalega povezanega z jadranjem. Spoznal sem tudi Primoža Jenkoleta, kondicijskega trenerja brez dlake na jeziku, ki me je popeljal v svet kineziologije. Nekega dne je namreč prišel z idejo, da bi morda namesto strojništva študiral kineziologijo. Ker da je to poklic prihodnosti. Opozoril me je tudi, da, če se odločim študirati kineziologijo, profesorjem na fakulteti ne smem dobesedno zaupati, saj da je znanje tam precej pomankljivo.
Ne zaupaj nikomur in ničemur. Niti sebi.
Čeprav sem bil relativno priden študent, sem bil tudi eden izmed tistih upornikov, ki niso verjeli, kar jim predavajo učitelji in kaj kmalu sem doma začel kopičiti ameriške in angleške učbenike iz različnih področij športne znanosti z namenom, da preverim, če so stvari, ki jih povedo profesorji, resnične. Prišel je tudi dan, ko sem v kabinet profesorja na govorilne ure prinesel raziskavo, ki je dokazovala, da je snov, ki jo je predaval profesor, zastarela. A profesor ni raziskave niti pogledal in le zatrdil, da on pa že ve, kaj je res in kaj ne.
Na neki točki sem ugotovil, da morda od jadranja ne bom mogel živeti, poleg tega pa sem si nakopal probleme s hrbtenico in se odločil, da, skladno s pravim pravilom, postanem strokovnjak na področju kineziologije. Še preden sem se odpravil na študij v Veliko Britanijo, sem si poiskal nov šport. Šport, o katerem sem vedel bore malo. Kolesarstvo. Ideja je bila precej preprosta. Želel sem namreč fiziologijo razumeti tudi na podlagi lastnih izkušenj. In tako se je začelo. Vzljubil sem šport in vzljubil sem znanost.
V znanosti ni prostora za prepričanja. Ni prostora za osebna mnenja. Vsakodnevno namreč prihajajo nove študije, ki morda razblinijo dotedanja prepričanja. Čez noč je potrebno spremeniti mnenje in se sprijazniti s tem, da hipoteza, ki si jo postavil še nedolgo nazaj in se ti je zdela briljantna, enostavno ne drži. Ne smeš verjeti ljudem na besedo, temveč moraš enostavno na kup zbrati nepristranske dokaze. Delo znanstvenika je zanimivo, a tudi težko. Namreč – vsakodnevno se sprašuješ, če teorija, ki jo imaš v glavi, drži. Torej – ne smeš zaupati niti svojim lastnim občutkom. Ti so namreč lahko napačni.
Čakaj, da se točke povežejo. In pri tem ne obupaj.
Ob tej točki ne morem mimo enega najbolj prepoznavnih govorov vseh časov:
Ves čas sem stremel naprej in se trudil po svojih najboljših močeh. Tako sem delal. Se trudil. In čakal, da se točke povežejo. In pri tem nikdar nisem obupal. Bil sem sicer nekajkrat na tem, da obupam, a na srečo so me bližnji prepričali v nasprotno.
Dobro brez slabega ne obstaja
Bili so dnevi, tedni in meseci, ko se mi je zdelo, da sem praktično izgubljen primer. Da ne bom nikjer dobil službe in da je moje znanje neuporabno. V svet športne znanosti sem prišel iz “leve” univerze z malo znanja. V svet kolesarstva pa sem prišel brez kakršnih koli izkušenj. Mnogi bi rekli, da je to nepremostljiv hendikep, sam pa sem v tem vedno videl priložnost. Priložnost, da se stvari naučim na novo in priložnost, da na stvari gledam drugače kakor večina. Think out of the box. Seveda je tak pristop precej zoprn in težaven. Okolica bi najraje videla, da delaš stvari točno tako, kakor jih počnejo oni. A če vztrajaš, lahko hendikep spremeniš v prednost. Zanimivo – ko se pogovarjam s kolesarji svetovnega kova, brez težav omenjam svoje lastne izkušnje na kolesu in to močno cenijo. Združil sem priučeno kolesarsko znanje z znanstvenim pogledom in nastala je kombinacija, ki enostavno odlično deluje.
Zavedanje, da dobro ne obstaja brez slabega, je v vsakdanjiku ključno. Namesto, da se ubadaš z vprašanjem “zakaj ravno jaz”, ko se ti zgodi kaj slabega, si moraš v glavo nekako vbiti dejstvo, da v matematiki napišemo + zato, ker obstaja možnost, da je tudi -. In torej nujno je, da si občasno slabe volje in nujno je, da ti stvari ne gredo vedno tako, kakor bi si želel. To je težko sprejeti, a tako pač je. To zavedanje je ena najboljših reči, ki se ti lahko zgodi.
Ostani preprost
Mnogo je “strokovnjakov”, ki vidijo le sebe in svoje lastne uspehe. Jai Hindley je zmagal Dirko po Italiji, ker je v to verjel in ker je bil enostavno najboljši. A uspeha brez ekipe, torej kolesarjev in nas, strokovnega osebja, ne bi bilo. Velikokrat poslušam kolege “strokovnjake”, ki se trepljajo po ramenih rekoč, da brez njih ne bi bilo uspehov športnikov. A to je zmotno prepričanje. V Rim vodijo številne ceste in tudi do uspeha vodijo različni pristopi. Res je, da bi, če bi prehrana zatajila, najverjetneje Jai Hindley predzanji dan ne oblekel rožnate majice. A uspeha pripisovati sebi in svojemu znanju je neumno in smešno. Vesel sem, da sem mu lahko pomagal in vesel sem, da je vse potekalo, kakor je moralo. A zaslug si ne pripisujem. Verjamem, da sem naredil kakšno napako in da bi lahko bil kdo boljši od mene. Pred menoj so novi izzivi in z nekoliko več samozavesti lahko k njim pristopim, a vseeno moram ostali prizemljen in preprost. Vedno je prostor za izboljšave in vedno so stvari lahko narejene boljše.
Uživaj
Od dela človek postane utrujen. A če te delo veseli, potem je občasno utrujenost upravičena. Nenazadnje tudi športno udejstvovanje prinaša utrujenost, pa to še vedno počnemo, saj nas to veseli. In dokler ne najdeš dela, ki te veseli, išči. Ko ga najdeš pa se zavedaj, da boš prej ali slej potreboval nov izziv in torej išči ves čas naprej. Ne ustavi se. Uživaj v tem, kar počneš in ko je uživancije konec, najdi drug izziv. Enostavno. Nikoli pa ne obupati.
Tim Podlogar
