Za začetek bi se rad zahvalil za podporo, ki smo je deležni v zadnjih dneh. Res sem ganjen. Hvala. Priznam, ob takšni podpori človek dobi slabo vest, saj že celotno poletje več ali manj objavljamo stare prispevke in ne napišemo nič novega. Ne, nismo zaspali ali pozabili. Polnimo baterije, študiramo in snujemo ideje za prihodnost. Jeseni bomo, če bo vse po sreči, predstavili nekaj novega … Nekaj precej konkretnega.
A zahvaljevanje ni bistvo tega blog prispevka. Bistvo je, da sem dobil občutek, da se bodo v prihodnosti stvari na področju zdravja končno spremenile. Spremenile na bolje. Statistika pravi, da se bo do leta 2020 znanje podvojilo vsakih 12 ur. Si mislite, vsakih 12 ur bo človeštvo vedelo dvakrat več. Številke so izjemne. Na delo znanstvenikov moramo biti ponosni. In jih podpirati.
A na eni strani vemo več, na drugi pa imamo vedno več bolezenskih stanj, ki jih ne znamo obvladovati. Število predebelih se povečuje, otrokom pa napovedujejo krajše življenje od staršev. Nas mora skrbeti?
Mislim, da ne, a le, če bo javnost podpirala mlade, jim nudila podporo in omogočala izvedbo njihovih idej.
O čem govorim? Govorim o dejstvu, da širjenje količine znanja pomeni, da je posameznik lahko strokovnjak v vedno bolj omejenem območju. Če je bil še pred desetletjem profesor športne vzgoje kompetenten komentirati vsa področja športa in z njim povezane znanosti, danes temu ni več tako. Znanje se vsakodnevno širi in četudi precejšen del časa, ki ga imam na razpolago, namenjam sledenju novim znanstvenim dognanjim, se mi v mapi z naslovom »preberi« nabira število člankov, ki jih imam namen prebrati in se mi zdijo zanimivi. Pa ne gre za članke iz Poleta, Bicikla … temveč za znanstvene prispevke. In v večini gre za članke z letnico 2016. Za tiste starejše (1960-2015) se redko najde čas. Toliko je tega.
Kaj dejstvo, da temu tempu težko sledi mlad študent, pomeni za nekoliko starejšo populacijo, ki po možnosti nima najboljšega računalniškega znanja? Ja, ljudje postanejo za luno … In to se je pri nekaterih učiteljih, tako visokošolskih kot tudi ostalih, v zadnjih letih zgodilo. Predava se snov izpred desetih let. Dvajsetih let. Predava se po principu »najprej predavanje, potem domača naloga« in ne obratno »domače delo, potem predavanje« – nekaj, kar nekateri profesorji v tujini odlično izkoriščajo (za primer pogooglajte prof. Prem Kumar – Otto Hutter Teaching Prize in najdite Premovo predavanje). A za takšno delo je potrebno biti na tekočem.
In kaj imamo pri tem mladi? Če danes mladi beremo, pišemo kritične bloge in se celo trudimo ozaveščati splošno javnost, bo naša generacija v prihodnosti izobraževala mlajše rodove. Nove nadebudne znanstvenike. Dejstvo je, da je potrebno mlade spodbujati, jim dajati oporo in pogled v svetlo prihodnost. Ob tej točki moram sam povedati, da sem Sloveniji izredno hvaležen, saj mi je omogočila neponovljivo izkušnjo študija v tujini. In to je eden izmed razlogov, zakaj se tako trudim z ozaveščanjem javnosti o dognanjih na področju športnih, vadbenih in prehranskih znanosti.
Smo na točki preloma. Na točki, ko veliko vemo, a bolj malo naredimo. Potrebno je aplicirati znanje v prakso. Potrebno je izobraževati javnost. Izobraževati o dejstvih. Znanstveno potrjenih in neoporečnih dejstvih.
Prenesti je potrebno kompleksno znanje širši množici ljudi.
»Če nečesa ne znaš enostavno razložiti, tega sam ne razumeš najbolje«
Albert Einstein
V prihodnosti znanstveniki ne smejo živeti v svojem svetu, temveč komunicirati s slehernim prebivalcem. Nobena stvar ni tako komplicirana, da se je ne bi dalo razložiti navadnemu smrtniku, v kolikor je to zanj pomembna informacija. V nasprotnem primeru pa je vprašljivo, zakaj to sploh raziskovati …
Izobraževanje je ključ. In če na eni strani znanstveniki odkrivajo nove stvari, je ena najpomembnejših stvari ta, da se o dognanju obvesti javnost. Da se v kontekstu obrazloži, zakaj je informacija za ljudi pomembna in kaj lahko od nje odnesejo.
V prihodnosti ne bo več prostora za čarovnike, oziroma čirule čarole, kakor jaz poimenujem delo ljudi in trenerjev ter svetovalcev ali kogar koli že, ki uporabljajo zapleten besedni zaklad samo za to, da zvenijo učeno in jih ljudje ne razumejo. To ni strokovnjak. To je blefer.
Za takšne, upam, v prihodnosti ne bo več prostora.
S projektom Kineziolog poskušamo in delamo ravno na tem. Znanost iz področja kineziologije predstavljamo tako, da jo ljudje lahko razumejo in uporabijo.
Tim Podlogar
Kineziolog