Project Stelvio: Tretje mesto

Project Stelvio se je v nedeljo uspešno zaključil s Timovim tretjim mestom na končni preizkušnji – Granfondu Stelvio Santini. Zelo očitno je, da smo delali kvalitetno in da lahko projekt ocenimo z najvišjo oceno. 

Nedelja, 2. junija je bil dan D. Dan dirke. Pred začetkom projekta si rezultatskega cilja nismo zadali (vsaj Tim si ga ni zadal). Glavni cilj je bil pravzaprav prikaz multidisciplinarnega procesa k vadbenemu procesu. V tem času je nastalo kar 15 prispevkov na to tematiko. Pisali smo o vadbi z obremenitvijo, prehrani, treningu in še čem.

Vedeli smo, da rezultat ne bo izostal, v kolikor bo Tim sledil programu dela, ki ga je sestavil skupaj s svojo ekipo strokovnjakov. A kljub temu na dirkah včasih ne gre vse tako, kot si športnik želi, oziroma ne doseže svojega potenciala (npr. padec), zato smo ves čas izvajali testiranja in ugotavljali napredek. Šli smo celo tako daleč, da smo v sredo pred samim maratonom na dežju izvedli testiranje laktatnega praga v okolici Ljubljane, kjer smo iskali potrditev, da so rezultati, ki smo jih videli v laboratoriju na trenažerju, primerljivi zunanjim. 

Foto: Mitja Lesjak

Potem je samemu maratonu zagodlo še vreme, saj je nevarnost snežnih plazov preprečila, da bi se tekmovalci povzpeli na 2758 m visok Stelvio. Organizatorji so se odločili in izbrali precej krajši in manj zahteven vzpon do jezera Cancano na višini 1950 m. To je seveda pomenilo, da sama trasa dirke Timu ni bila najbolj pisana na kožo, saj se je povečal pomen Mortirola. Mortirolo pa je, kakor vsi veste, izjemno zahteven klanec zaradi svoje strmosti (vzpon, ki je bil del dirke, je veliko zahtevnejši od tistega, ki ga je prekolesaril Primož Roglič na Dirki po Italiji). Tim s približno 63 kilogrami in 167 cm višine ne spada med lahkokategorne kolesarje – predvsem na račun mišične mase, ki je posledica njegovega preteklega ukvarjanja z jadranjem. Bolj strm kot je klanec, večja je pomembnost mase. Prvotno mišljeni Stelvio je dolg, a relativno položen klanec in kot tak bi moral biti Timu pisan na kožo. Njegova zamenjava Cancano, je veliko krajši vzpon in tako igra manjši pomen. Izkazal se je tudi kot izjemno tehnično zahteven vzpon, saj so serpentine izjemno položne in mora kolesar Timovega kalibra zmanjšati hitrost, če želi uspešno izpeljati ovinek.

Foto: Tina Goršek

Kakorkoli – naj Tim poda svoje poročilo iz dirke…

Pred dirko nisem bil prav nič živčen, saj sem vedel, da smo trdo in dobro delali ter da rezultat zaradi mojih sposobnosti ne more izostati. Ob tej točki naj povem, da ima maraton poseben format in sicer se štejejo le vzponi in ne ravninsko kolesarjenje ter spusti. To pomeni, da gre pravzaprav za posamezne dirke na čas. Štartal sem v prvi vrsti, saj sem želel voziti z najbolj ambicioznimi, s čimer bi preprečil, da bi me na Tegliu (prvem vzponu) ovirali počasni kolesarji. Zadnjih nekaj kilometrov poteka po izjemno ozkih mestnih uličicah, kjer sem ostal nekoliko v ozadju (pred mano je bilo kakšnih 30 kolesarjev), saj nisem želel potrošiti preveč moči že pred vzponom. To se je izkazalo le kot delno dobra odločitev, saj sem imel na začetku vzpona kar nekaj problemov, kako prehiteti kolesarje. A na koncu sem vzpon odpeljal izjemo dobro in dosegel 2. čas. 

Sledil je spust in vožnja do vznožja Mortirola. Ta del sem odvozil v prvi skupini kolesarjev. Pod Mortirolom sem nekoliko zaostal za skupino, saj nisem želel, da bi prišlo do tega, da bi vodil dirko. To bi namreč pomenilo, da ne bi imel pred sabo kolesarja, ki bi ga lahko lovil in kar bi me dodatno motiviralo. Na koncu sem prvi del zaradi tega začel nekoliko preveč pogumno in to potem, ko sem prehitel skoraj vse kolesarje (razen dveh), plačal s tem, da je nastopila kriza, ki je trajala kar nekaj minut. Za zadnji del vzpona, ki je izjemno strm, sem zopet zbral moč in ga precej dobro odpeljal. Na koncu je to zadostovalo za skupno 6. čas na vzponu. Glede na to, da konstitucijsko nisem ravno kolesar za strme vzpone, je to odličen rezultat.

Vzpon na Cancano

Sledil je spust, ki sem ga (kot je meni podobno) odpeljal počasi. Počasi sem odpeljal tudi rahel vzpon proti Bormiu, kjer je štoparica mirovala. Trudil sem se, da se pod vznožje zadnjega vzpona pripeljem kar se da svež. V Bormiu sem dobil nov bidon z vodo in začel še zadnji vzpon. Ob tej točki smo bili pomešani s kolesarji, ki so kolesarili na krajših razdaljah tako, da se mi ni niti sanjalo, kako dobro mi gre v klanec. Kot že omenjeno, je vzpon izjemno tehnično zahteven in imel sem kar precejšnje težave, kako izpeljati ovinke, saj sem moral zaradi previsoke hitrosti nehati poganjati. Na koncu se mi je najbrž ravno zaradi tega zdelo, da bi klanec lahko odvozil nekoliko hitreje. Na vzponu sem postavil tretji čas in osvojil majico King of the mountain v svoji starostni kategoriji.

Tim Podlogar

Še komentar trenerja Simona Cirnskega: 

Pa je Project Stelvio za nami. Tokrat zaradi vremenskih razmer žal brez vzpona na Stelvio. Po analizi dirke smo lahko izredno zadovoljni s Timovimi rezultati in dosegli smo to, kar smo si zadali. Dirka je bila sestavljena iz merjenja časov na 3 vzpone. Prvi vzpon je bil Teglio, kjer je TIm postavil drugi čas na diki in izboljšal lanski čas za več kot minuto in pol. TIm je na prvi vzpon kolesaril s povprečno močjo 358W. Ker v letošnji izvedbi ni bilo vzpona na Stelvio, je bil odločilni vzpon na Mortirolo. Ta je izredn strm in naporen, povprečni naklon je znašal 10,5%, posamezni odseki pa imajo 20% naklon in več. Tim je letos izboljšal čas na Mortirolo za dobrih 6 minut, prekolesaril pa ga je v 51 minutah pri povprečni moči 313w. Zaradi višine je proti vrhu vzpona že opazno nekolikšno znižanje kolesarske zmožnosti (2-3%), zato tudi povrečna moč malce pod FTP-jem, izmerjenim na nadmorski všini okoli morja. Proti vrhu je pričakovan FTP samo še okoli 318w (iz prvotnih 330w). Tako je tudi Tim prvi del vzpona odpeljal pri povprečni moči 335w, drugi del pa pri povprečni moči 318w. Vmes je bila sicer krajša kriza, ampak TIm se je znal motivirati tako, da ga to ni preveč oviralo. Zadnji vzpon je bil tokrat zaradi krajše dolžine precej lažji kot Stelvio. Tim ga je premagal v dobrih 26. minutah pri povprečni moči 306w, ker pa se je vzpon zaključil na približno 2000 metrih, je zopet opazno znižanje FTP, ki bi na vrhu znašal v teoriji znašal okoli 315W. 

Pokazali smo, da je bila priprava na Granfondo Stelvio Santini zelo uspešna. Tako telesna priprava, kot vse ostale malenkosti glede prehane pred, med in po treningih ter na sami dirki so prinesle 3. mesto in veliko zadovoljstva.

Simon Cirnski, PulsePerformance
Simon Cirnski in Tim Podlogar po opravljenem testiranju laktatnega praga
Foto: Mitja Lesjak

Project Stelvio se je tako zelo uspešno zaključil. Pokazali smo, da lahko z multidisciplinarnim pristopom in aplikacijo znanosti v prakso v relativno kratkem času dosežemo velik napredek. Seveda brez trdega dela ne gre …

V kolikor bi želeli tudi sami trenirati po podobnem programu in/ali doseči svoje visoko zastavljene cilje, vam bomo strokovnjaki s projekta z veseljem pomagali.

Project Stelvio v sodelovanju s: