Intervju: Anže Zdolšek

Kineziolog Anže Zdolšek je v tokratnem pogovoru predstavil delo z bolniki s cistično fibrozo. “Hvaležnost, ki jo izkazujejo bolniki sami ali svojci bolnikov je neprecenljiva in me še dodatno motivira pri delu z njimi.” Obenem pa je spregovoril o pomembnosti kineziologov v času po poškodbi: “Menim, da je obravnava kineziologov po poškodbi nujna, saj sam poznam veliko primerov športnikov, ki niso imeli ustreznega in strokovnega vadbenega programa pred vrnitvijo v šport in posledično se jim je kmalu poškodba ponovila.”

V zadnjem času vedno bolj pogosto slišimo izraz »exercise is medicine«, oziroma »vadba je zdravilo«. Navadno se bolnikom predpiše zdravljenje, ki vključuje zdravljenje z raznoraznimi bioaktivnimi snovmi ali pa se pacienta naroči na operacijo. Precej redko pa se zgodi, da zdravnik bolniku predpiše vadbo, ki nadomesti jemanje zdravil ali na dolgi rok preloži operacijo. Kako gledaš na to? Bi morala biti vadba večkrat del procesa zdravljenja?

Telesna vadba je pri obravnavi bolnikov podcenjena. Ljudje se ne zavedajo vseh pozitivnih učinkov vadbe in kako bi lahko z vadbo lažje premagovali določene bolezni. Menim, da je tukaj še ogromen potencial tako v ozaveščanju ljudi kot tudi v dejanski uporabi telesne vadbe v praksi kot ‘zdravilo’. Če pogledamo z vidika preprečevanja bolezni, je telesna vadba eden izmed najmočnejših orožij, prav tako pa ima pozitiven vpliv pri preprečevanju napredka mnogih kroničnih boleznih. Vadba je tako nekako zdravilo za vse. Z vadbo lahko zmanjšujemo stres, zdravimo depresijo, izboljšamo samopodobo in samozavest, izboljšamo spanec in nenazadnje izboljšamo tudi počutje. Vadba ima tudi ogromen potencial pri boleznih, kot so sladkorna bolezen, osteoporoza, srčno-žilne bolezni, bolezni ledvic, pljučne bolezni in rak. Najbolj pomembno pri tem pa je, da je takšno ”zdravilo” brez negativnih stranskih učinkov. Telesna vadba je tako primerna skoraj za vse, ne glede na to s čim se spopadajo – seveda pa mora biti posamezniku in njegovi bolezni ustrezno prilagojena. Upam, da se bo v prihodnosti tudi v Sloveniji bolj pogosto uporabljala telesna vadba za pomoč pri zdravljenju bolezni ali preprečevanju nastanka le-teh.

 

Delaš s pacient, ki imajo cistično fibrozo. Cistično fibrozo naj bi po nekaterih podatkih imelo 66 tisoč Evropejcev, v Sloveniji se vsako leto rodijo 3-4 otroci s to genetsko boleznijo. Povprečna življenska doba bolnikov je le 36 let. Lahko bralcem na kratko obrazložiš, kaj je cistična fibroza?

Cistična fibroza je dedna recesivna bolezen, kar pomeni, da mora otrok od obeh staršev podedovati gen za bolezen, ki je načeloma redek. Če imata oba starša ta gen, je možnost, da otrok zboli za cistično fibrozo 25%. Osnova bolezni je motnja v prehajanju natrijevih in kloridnih ionov skozi povrhnjico, ki prekriva notranje organe. Zaradi tega se bolnikom na pljučih nabira gosta sluz, ki sčasoma povzroči upad pljučne funkcije. Ko ima bolnik prenizko pljučno funkcijo, je potrebna presaditev pljuč. Sluz je prisotna tudi na drugih organih, zato problem pri bolnikih s cistično fibrozo niso le pljuča, ampak bolezen prizadane celo telo. Potrebno je poudariti, da je vsak bolnik zgodba zase, saj je odvisno, katero mutacijo gena ima – tako bolezen napreduje drugače pri vsakem posamezniku, prav tako tudi ni nujno, da bodo vsi imeli enake težave in enako hitro. Bolniki so zaradi nabiranja sluzi bolj dovzetni za okužbe, saj je pri njih težje odstraniti bakterije, saj imajo te bakterije ugodno okolje za razmnoževanje v sluzi. Pri zdravih ljudeh pride do lažjega prehlada, medtem, ko se pri bolnikih s cistično fibrozo zelo hitro razvije pljučnica. Prav zaradi tega se morajo bolniki izogibati prostorov, kjer je prisotna gneča in srečevanja z drugimi bolniki, saj obstaja večja nevarnost za okužbo. Cistična fibroza prizadane tudi prebavila na način, da bolnikom oteži presnovo maščob in ohranjanje normalne telesne teže. Bolniki morajo zaužiti približno 50-60% več kalorij na dan kot zdravi ljudje samo, da ohranijo svojo telesno težo, zato je pri njih pogosta tudi podhranjenost in posledično zmanjšana mišična masa. Veliko se jih sooča tudi s sladkorno boleznijo, ki nastane kot posledica prizadetosti trebušne slinavke. Bolezen povzroči tudi bolj krhke kosti, tudi na ceno pomanjkanja mišične mase, zato imajo nekateri bolniki že zelo zgodaj probleme z osteopenijo ali osteoporozo. Na udaru pri njih so tudi jetra. To so le nekateri problemi bolnikov s cistično fibrozo in kot vidimo, je torej za te bolnike potrebno celostno zdravljenje, v katerega so vključeni zdravniki različnih specializacij, psihologi, dietetiki, fizioterapevti ter nenazadnje tudi vaditelji, ki jim omogočamo ustrezno in prilagojeno telesno vadbo.

Ustrezna telesna aktivnost je izjemno uspešen način lajšanja simptomov te bolezni. Kako velik vpliv ima vadba?

Zavedati se moramo, da z vadbo ne bomo ozdravili bolezni, vendar lahko z dobrim individualnim programom vadbe ne le podaljšamo bolnikovo življenje, temveč izboljšamo tudi kvaliteto njegovega življenja. Glavni cilj vadbe je ohranjanje pljučne funkcije na čim višjem nivoju čim dlje časa. Pljučna funkcija je po raziskavah najboljši pokazatelj smrtnosti bolnikov, zato je enačba takšna: visoka pljučna funkcija – daljše življenje bolnika. Z vadbo pa vplivamo tudi na lažje izkašljevanje sluzi, ki se bolnikom nabira v pljučih (dokazano je, da je to najboljši način odstranjevanja sluzi tem bolnikom), izboljšanje drže bolnikov (bolniki so pogosto kifotične drže, zato z ustreznimi vajami za krepitev ramenskega obroča in razteznimi vajami prsnega dela vplivamo na normalno držo), izboljšanje kostne mase (in s tem preprečevanje osteoporoze), razvoju moči (predvsem globokih trebušnih mišic, ki so pomembne pri izkašljevanju sluzi), boljše počutje, izboljšano samozavest ter samopodobo. Pri teh omenjenih ciljih ima vadba, ki je prilagojena posamezniku s cistično fibrozo, velik potencial in za to se jo splača izvajati.


S kakšnimi izzivi se kot kineziolog soočaš pri delu s tako zahtevnimi bolniki in kaj te je k delu z njimi sploh pritegnilo?

Bolniki s cistično fibrozo so zahtevni tudi z vidika ogromno pridruženih bolezni. Vsak bolnik je zgodba zase in vadba se mu prilagodi glede na starost, pljučno funkcijo, telesne sposobnosti, mišično maso, prisotnost sladkorne bolezni, prisotnost osteoporoze, prehranjenost, morebitne ostale pridružene bolezni in tudi temu ali je že imel presaditev pljuč. Nekateri imajo tudi težave s kisikom v krvi, zato ga je med vadbo potrebno spremljati in paziti, da ne pade pod kritično mejo. Prav tako se bolniki ne smejo srečevati, potrebno pa je tudi zračenje prostorov in uporaba dezinfekcijskih sredstev med vadbami z različnimi bolnikomi. Kljub vsemu z bolniki zelo rad delam in čeprav so vadbe včasih malce naporne, se na koncu vse povrne. Razlika med delom z bolniki s cistično fibrozo in športniki je ogromna. Medtem, ko športniki trenerajo za čimboljši rezultat, bolniki vadijo za čimdaljše in čimbolj kvalitetno življenje. Z njimi poskušam vzpostaviti čimbolj pristen odnos in mnogokrat se je potrebno postaviti v njihovo kožo in jih poskušati razumeti pri njihovih težavah. Veseli me dejstvo, da bolniki radi prihajajo na vadbe in mnogi se jih celo veselijo. Hvaležnost, ki jo izkazujejo bolniki sami ali svojci bolnikov je neprecenljiva in me še dodatno motivira pri delu z njimi.

 

Deluješ tudi kot kondicijski trener v Ženskem košarkarskem klubu Triglav Kranj, kjer med drugim načrtuješ in izvajaš tudi vadbo po poškodbah igralk. Navadno slišimo, da se v času rehabilitacije s poškodovanimi igralci ukvarjajo fizioterapevti. Kdaj kot kineziolog prevzameš igralke?

Večina ljudi in športnikov še vedno misli, da so samo fizioterapevti tisti, ki so odgovorni za rehabilitacijo poškodovanca, vendar temu ni tako. V idealnem svetu je potrebno dobro sodelovanje med fizioterapevtom in kineziologom za izvedbo optimalne rehabilitacije in vadbenega programa po poškodbi. V teoriji je nekako tako, da so fizioterapevti odgovorni za zdravljenje akutnih posledic poškodbe (npr. oteklina, bolečina, polna gibljivost), kineziologi pa odpravljamo kronične deficite (npr. primankljaje v mišični moči, mišični masi …). Težko je reči, kdaj se začne vloga kineziologa in konča delo fizioterapevta. Ponavadi se ti dve vlogi dopolnjujeta in tudi prepletata, je pa veliko odvisno od vrste in tipa poškodbe. Pri lažjih poškodbah (npr. lažji zvin gležnja) lahko kineziologi začnemo delo že takoj po poškodbi in zagotovimo poškodovanemu ustrezno obremenitev, hkrati pa morajo biti prisotni tudi fizioterapevti za lajšanje otekline in bolečine. Če pa vzamemo težje poškodbe (npr. operacija po pretrgani križni vezi), so pa fizioterapevti odgovorni za lajšanje posledic operacije tudi do šest tednov ali pa še več po poškodbi, nato pa se vključimo kineziologi. Potrebno je poudariti, da se posamezniki tudi po hitrosti celjenja poškodb med seboj razlikujejo, tako da se mora v praksi vedno program vadbe prilagoditi poškodovanemu glede na kriterije, ki so določeni. Najbolj pomembna pa je dobra komunikacija fizioterapevta in kineziologa in tukaj je tudi eden izmed ključev do uspešne rehabilitacije.

Zakaj ni najbolje, da posameznik po opravljeni fizioterapiji takoj ne začne delati po starem programu in zakaj je priporočljiva še kineziologova obravnava?

Znano je, da je prejšnja poškodba največji dejavnik tveganja za nastanek ponovne poškodbe. Z ustrezno rehabilitacijo pa tako fizioterapevti kot kineziologi poskušamo zmanjšati tveganje, da se poškodba ponovi. Kot kineziologi torej na največji dejavnik tveganja ne moremo vplivati, lahko pa poškodovanemu zagotovimo ustrezen vadbeni program, da odpravi druge primanjkljaje, ki so tudi pomembni dejavniki za poškodo. Med njih sodijo ugodno razmerje mišične moči, dobra mišična kontrola, ustrezna gibljivost, pravilna tehnika doskoka, ustrezno ravnotežje in vzdržljivost. Kineziologi skrbimo za odpravo deficitov teh dejavnikov in na ta način torej poskušamo preprečiti ponovno poškodbo. Na začetku rehabilitacije uporabljamo čim bolj splošne vaje telesne priprave. Ko gre pa rehabilitacija proti koncu, pa v vadbo vedno več vključujemo športno specifične vaje, tako se čimbolj približamo obremenitvam, ki so prisotne v športu samem. Menim, da je obravnava kineziologov po poškodbi nujna, saj sam poznam veliko primerov športnikov, ki niso imeli ustreznega in strokovnega vadbenega programa pred vrnitvijo v šport in posledično se jim je kmalu poškodba ponovila.