Dež – to je bila vremenska napoved za ponedeljek, ko sem imel v načrtu odkolesariti traso Maratona Alpe v obratni smeri. Večer prej sem pisal Simonu, če bi morda kaj drugega naredil namesto tega. Pa je bil neizprosen in mi napisal nekaj v smislu, da če sem se doslej držal plana, naj se ga pa še zdaj. In sem preživel pet ur v dežju.
Mislim, da še nisem povedal, kako sem dva tedna nazaj na trenažerju preživel 6 ur v kosu. Tisti, ki ste spremljali moje treninge, ste opazili, da sem imel v nedeljah ponavadi nekoliko daljši trening na trenažerju. Mislil sem si, da mi več kot 4 ure in pol v kosu ne bo potrebno presedeti na trenažerju, potem pa je prišel plan za zadnji teden treninga. Za soboto je bila planirana 6 ur dolga vožnja na trenažerju. Kdo za vraga bo šest ur sedel na trenažerju? Čeprav prekleto zdolgočasen, mi je na koncu uspelo. Bilo je grozno dolgočasno sploh, ker tisti dan v laboratoriju ni bilo prav nikogar.
No, testiranja so potem pokazala, da se je trdo delo (in mučenje) na trenažerju izplačalo. Ker pa kolesarjenje zunaj ni ravno kolesarjenje na trenažerju, sem Simonu že pred začetkom priprav rekel, da želim, ko pridem domov, poskusiti izboljšati čas na dveh segmentih. Krvavcu in Pavličevem sedlu.
Krvavec
Krvavec je moj “domači” vzpon, saj imam do njegovega vznožja manj kot uro. Vzpon lahko začnemo iz dveh koncev, iz Cerkelj ali Laniša. Slednjo pot ponavadi uberem sam. In skozi leta je to postal eden izmed mojih ključnih segmentov, ki jih uporabim kot test pripravljenosti, četudi klanec zaradi svojega spreminjajočega se naklona ne bi mogel biti slabša izbira. A kot takšnega ga sprejemam in se z njim vedno znova z veseljem spopadem. Cilj je bil postaviti KOM na Stravi. In uspelo mi je – svoj prejšnji čas sem izboljšal za celih 5 minut in postavil KOM! Odlična forma torej …
Pavličevo sedlo
Kolesarsko društvo Felixi, katerega član sem, vsako leto organizira skupinsko vožnjo v obratni smeri Maratona Alpe. Glavni vzpon je vzpon na Pavličevo sedlo in podobno kakor Krvavec, je tudi to eden izmed mojih ključnih segmentov, ki ga imam kot nekakšen test pripravljenosti. Kot že rečeno, vremenska napoved za ponedeljek je bila grozna. Ker so bile zjutraj napovedane samo občasne plohe, sem zjutraj počakal, da je bilo dovolj svetlo in se odpravil na kolo. Seveda sem v Birminghamu pustil večino opreme za dež in na koncu moral kolesariti brez galoš in s poletnim anorakom. A kar je potrebno storiti, je pač potrebno storiti. V petih urah na kolesu nisem srečal nobenega kolesarja, na prelazih pa skorajda nobenega vozila na motorni pogon. Nič čudnega, ko pa je deževalo in bilo je nadvse mizerno vreme. Dež je počasi stopnjeval svojo moč tako, da sem domov nekaj več kot pet ur kasneje prišel čisto premočen, a začuda ne preveč premražen. Očitno sem že pravi Britanec… No, najpomembnejše – čas na Pavličevo sedlo sem izboljšal za dve minuti, a KOM-a nisem uspel vzeti Mateju Mohoriču. Če ne bi deževalo verjamem, da bi mi uspelo. A kakorkoli – forma je dobra, to je zdaj dejstvo.
Stelvio je zaprt
Na Stelviu je več kot 2 metra snega, cesta pa na pol splužena. Nihče ne ve, če se bomo v nedeljo nanj sploh povzpeli. Glede na spletne kamere, sem pesimist. A to je šport … Ni vse odvisno od tebe.
