Timov blog: “But you ride lika a pro”

Od januarja, ko se zaključi smučarskotekaška sezona, nestrpno čakam poletje in vrhunec svoje kolesarske sezone – tedna dni kolesarjenja po Italijanskih gorah s cestnim kolesom. Zadnjih nekaj let je postalo kolesarjenje moja strast. Tokratni blog namenjam skoraj 750. kilometrom in pridobljenim 18500 višinskih metrov.

Potem, ko sem junija zelo uspešno zaključil Gran Fondo Stelvio Santini, o čemer sem se precej obširno razpisal (članek 1, članek 2), sem se ta avgust vrnil v italijanske gore. Že četrto leto zapored. Ob tej točki me gre najbrž vprašati, zakaj vedno rinem v isti konec Italije, ko pa imata vsaj bližnji Avstrija ter Francija podobno lepe ali še lepše vzpone. Odgovor je preprost – voziti vedno iste klance mi omogoča, da se primerjam sam s seboj in torej vidim, koliko (če sploh) sem napredoval. Vsako leto naredim kakšno spremembo v treningu ali prehrani, ki so odraz novih znanstvenih dognanj in mojih idej, kako učinkoviteje trenirati ali se bolje prehranjevati. Tako je bilo seveda tudi tokrat.

Letošnji plan je bil veliko bolj površno oblikovan kot lanskoletni – vedel sem le, da moram ponoviti glavne etape in izboljšati čase na njih.

Torej:

  • Izboljšati čas na vseh prelazih, ki so del okoli 140km dolge trase Maratone v italijanskih dolomitih
  • Izboljšati čas na Stelvio iz Prata in iz Bormia
  • Izboljšati čas na Mortirolo po srednji cesti (s strani Bormia)

Vmes pa sem si zadal cilj, da naredim kar se da veliko višinskih metrov in presežem lanskoletno številko 15 tisoč metrov (letos je bil sicer na voljo dan več).

Pa pojdimo lepo po vrsti …

Dan 1 – sobota

Začelo se je zgodaj zjutraj, ob štirih, ko sem se odpravil od doma s prvim ciljem v La Villi, kjer se začne Maratona. Glikogensko polnenje sem seveda opravil že v dnevih pred odhodom, skrbno načrtovan zajtrk imel že ob štirih zjutraj, nekaj lahkega pa tik pred začetkom. Pred mano je bilo namreč 140 kilometrov ter nekaj več kot 4 tisoč metrov vzpona, ki se jih nabere, ko prekolesariš sedem slavnih prelazov. Campolongo, Pordoi, Sella, Gardena, še enkrat Campolongo, Giau ter Falzarego.

Potem, ko sem si v tednu pred odhodom na vzponih na Krvavec in Pavličevo sedlo dokazal, da sem v odlični formi, me pravzaprav ni bilo strah, da ne bi dosegel zastavljenega cilja – izboljšati časa na vse prelaze. S skrbno načrtovano prehrano mi je cilj uspelo izpolniti. Še isti dan je nato sledil transfer do Livigna (z avtom, seveda), kjer me je čakalo 7 noči.

Dolomiti

Dan 2 – nedelja

Livigno je, nekateri pravijo, najvišjeležeči kraj v Evropi in leži 1850 metrov nad morsko gladino. Dolga stoletja je bila dolina skorajda pozabljena, saj je življenje na takšni višini in izjemno slabi povezanosti s preostalim svetom precej oteženo. Italija se je z namenom, da bi prebivalci lažje preživeli, odpovedala davku na dodano vrednost (DDV) in tako je Livigno še danes brezdavčna cona – naftni derivati so poceni, cigareti in alkohol pa prav tako. Danes je Livigno vse prej kot zapuščena vas. Gre za izjemno športno turistično središče, ki ga med drugim vsako leto obišče večina svetovne kolesarske smetane z namenom, da tam opravi višinske priprave. Pravzaprav ne mine dan, ko na cesti ne bi srečal profesionalnih kolesarjev.

Do Livigna lahko pridemo iz Švice čez tunel Munt La Schera ter prelaz Forcola in čez prelaz Foscagno iz Bormia.

Živeti na relativno visoki nadmorski višini pomeni, da je regeneracija počasnejša. Zato je Maratoni sledil dan »regeneracije«. Odpravil sem se na izlet v slavni Sankt Moritz, do katerega iz Livigna prideš, če se povzpneš na prelaza Forcola ter Bernina. Skupaj sem naredil nekaj več kot 80 kilometrov ter tisoč šesto višinskih metrov. In seveda, kakor je to v moji navadi, nisem šel ravno počasi.

Sankt Moritz
Prelaz Forcola

 

Bernina

 

Na poti iz prelaza Bernina nazaj proti Italiji

Dan 3 – ponedeljek

Tretji dan je bila na vrsti najbrž najtežja etapa tedna. Iz Livigna čez prelaz Foscagno do Bormia, vzpon na Mortirolo, spust v Ponte di Legno ter vzpon na Gavio.

Če je vzpon na Foscagno za večino resnih kolesarjev mačji kašelj, je Mortirolo najbrž eden najtežjih klancev nasploh. Na Mortirolo iz bormijske strani vodijo tri ceste. Prva je težka. Druga je zelo težka. Tretja je izjemno težka. Ker je bila tretja cesta del Granfonda Stelvio Santini, sem se odločil, da ta vzpon pustim do naslednjega leta pri miru in izbral sem drugega. Zelo težkega. Letošnji zmagovalec Dirke po Franciji Geraint Thomas je v svoji knjigi ta vzpon označil za najtežji vzpon, ki ga je kdaj prevozil. Nekaj podobnega je, vsaj tako imam v spominu, izjavil tudi osovraženi Lance Armstrong. 11,4 kilometra ceste za 1258 metrov zpona. Ljudje me sprašujejo, zakaj vozim kompaktno gonilko, zadaj pa kaseto z dvaintridesetimi zobniki. Izključno zaradi Mortirola. Tam vsak prenos pride prav. In je tudi tokrat prišel. V konkurenci več kot 12 tisoč ljudi, ki so se povzpeli na Mortirolo, sem ga končal malo za prvim odstotkom najboljših. Ne ravno slabo. Pravzaprav odlično.

Sledil je spust v Ponte di Legno in vzpon na 2621 metrov visok prelaz Gavia. Vreme mi ni bilo najbolj usojeno, saj je bilo megleno, pripravljalo se je celo na dež. Šel sem »počasi« ter poskušal uživati na samotni ozki cesti, ki vodi na ta izjemno lep prelaz, ki je zaradi bližine Stelvia kar malce zapostavljen. Sledil je spust do Bormia in vzpon proti domu. V Bormiu mi je zazvonil telefon – starša sta rekla, da v Livignu dežuje ter da prihajata pome. Prišel sem do 1910 metrov nad morjem, se vsedel v avto, nakar je začelo deževati. Liti. Tudi toča je padala. Še sreča, da sem imel support car. Na koncu se je nabralo 170 kilometrov in 4300 metrov višinske razlike. Niti ne tako slabo …

Jezeru na prelazu Gavia. Kolo X-Lite 4
Še en pogled iz Gavie

 

Dan 4 – torek

Bil je skrajni čas, da odpočijem noge. Poleg tega je bila vremenska napoved mizerna, ponoči je deževalo in še zjutraj vsake toliko padla kakšna kaplja dežja. A ker nisem profesionalec, dan počitka ne pomeni, da ne delam ničesar ali da se s kolesom odpravim na krajšo vožnjo, temveč da lahko počnem, kar koli želim. Zato je sledil sprehod po najvišji točki smučišča. Vmes je deževalo, sonca ni bilo na spregled. Vsekakor mi ni bilo žal, da nisem šel na kolo. Sploh, ker me je naslednji dan čakal mighty Stelvio.

 

Dan 5 – sreda

Stelvio ali Stilfserjoch je prelaz, ki leži na višini 2758 metrov, torej le 106 metrov pod slovenskim Triglavom. Tam je količina kisika precej nižja kot v dolini. To seveda pomeni, da je napor še toliko večji. Na Stelvio vodijo tri ceste, dve iz Italijanske strani (Prato in Bormio) ter ena iz Švicarske. Tokrat je bil plan vzpon iz bormijske strani, torej tisti isti vzpon, ki sem ga le nekaj mesecev pred tem odkolesaril na Granfondu Stelvio Santini. Takrat je bila okolica še polna snega, danes pa je bilo snega na vrhu le še toliko, da ti je popolnoma jasno, da je Stelvio že zaradi nadmorske višine spoštovanja vreden klanec.

Za ogrevanje je bil najprej na vrsti Foscagno, sledil je dolg spust do Bormia in vzpon na Stelvio. Cilj? Izboljšati čas, seveda. Seveda je uspelo. Postavil sem, po mojem mnenju, zame super dober čas in bi se na Stelvio povzpel nekje med vodilnimi na Dirki po Italiji in Gruppetom, v katerem je med drugim kolesaril Matej Mohorič. Not bad I guess. Sledil je spust do Bormia in vrnitev čez Foscagno v Livigno.

Mislil sem, da je bil Stelvio edini pravi klanec v dnevu ter da bom Foscagno odkolesaril v zmernem tempu. Vse lepo in prav, dokler nisem nekje v prvem delu poti prehitel skupinice kolesarjev in se mi je eden zalepil za moje zadnje kolo. Eno izmed mojih pravil je, da če nekoga prehitiš, te ta ne sme več prehiteti. No matter what. Sploh, če kolesariš v dresu Bahrain Meride (Domen, hvala!) in se vsaj za en dan želiš počutiti pro. Sploh potem, ko na poti na Stelvio ostale kolesarje prehitevaš, kot da bi oni stali na mestu. Kolesar v oranžnem dresu (toliko sem uspel videti) mi je sledil ne glede na to, koliko watov sem obrnil. Prepričan sem bil, da bo kmalu odpadel. Tako kot vsakdo, ki je poskusil tekmovati z menoj v zadnjem času. To se ni zgodilo. Potem sem računal, da se ne bo za menoj le zalepil, temveč se tudi ponudil, da tudi on opravi del dela v ospredju. Konec koncev, ko kolesariš z okoli 15 km/h, aerodinamika vendarle ima določen vpliv. Pa se ni ponudil. Kmalu sem začel ugotavljati, da to ne more biti kar en kolesar, saj doslej nisem srečal še nobenega rekreativca, ki bi se bil zmožen kosati z menoj. Kakšnih 150 višinskih metrov do vrha me vpraša: »Are you a pro?«. Oblečen sem sicer bil v oblačila profesionalne ekipe, a kolo, čevlji in čelada niso bili enaki tistim, ki jih vozijo profesionalci v tej ekipi. Ponosno sem odgovoril »No«. Pa mi odgovori »But you ride like a pro«. Potem ga nisem več videl, saj sem stopil po gasu in se z zadnjim napadom končno odlepil od njega. Na vrhu ga je čakal avtomobil klubske ekipe, mene pa spust do Livigna. Žal si nisem zapomnil iz katere ekipe je bil.

Prelaz Foscagno

 

Dan 6 – četrtek

Šesti dan je bil prvotno zopet namenjen eni raziskovalni kolesarski turi, torej turi, v kateri bi se odpravil nekam, kjer še nisem bil. A prejšnji večer je vremenska napoved pokazala, da bo šesti dan cel dan deževalo in je bilo torej nujno iti na kolo in odkolesariti del plana. Stelvio iz Švice. Iz Livigna je do Švice najlažje priti čez tunel Munt la Schera, ki pa je (zaenkrat) še plačljiv in neprevozen za kolesarje. To pomeni, da moraš počakati kombi, ki naloži tvoje kolo na prikolico, plačaš 6 evrov in si na drugi strani tunela. Potem je pred tabo le še en vzpon na 2150 metrov in dolg spust najprej do odcepa za Stelvio iz Švice in nato prehod meje z Italijo in vzpon še iz Italijanske strani – iz Prata. Švicarski vzpon na Stelvio je najmanj obljuden. Ker so bile tisto jutro moje noge utrujene, sem si zaželel nekoga, ki bi mi dajal tempo, četudi počasnega. Pa ga nisem dočakal. Oblačno je bilo in pripravljalo se je na dež. Polovico vzpona je celo deževalo. Nikjer nikogar, seveda. V dobro voljo me je na vrhu v Tibet Hütte na koncu spravil Apfelstrudel, ki ga naravnost obožujem. Pravzaprav ni pravi štrudel, saj ni narejen iz listnatega testa, temveč iz tistega za pito, a pustimo podrobnosti. Na tej višini je vse odpuščeno. Sledila je vrnitev v dolino in prevoz nazaj čez tunel nazaj v Livigno. Dan zaključen, čas za počitek.

Jez pred predorom Munt la Schera

 

Apfelstrudel

Dan 7 – petek

Vremenska napoved je bila obupna. Deževalo naj bi cel dan. Od jutra do večera. Ker so bile noge utrujene, se mi je zdel počitek precej dobra izbira. Na koncu sem počival, čez dan pa je padlo kakšnih 10 kapelj dežja. To se mi je zdelo nekam znano – podobno britanskim vremenskim napovedim. A nič ne de. Saj nisem pro.

 

Dan 7 – sobota

Čas za zadnje dejanje. Čas za Stelvio iz Prata. Najverjetneje moj najljubši vzpon. Zjutraj sem ponovil vajo izpred dveh dni ter se čez tunel najprej spravilv Švico, nato pa je sledil vzpon čez slovite serpentine. Vse je bilo preračunano. Količina hrane, količina tekočine in količina kofeina. Cilj? Popraviti lanski čas, seveda. Na koncu je seveda uspelo. Kako tudi ne. Četudi so se ta isti dan na Stelvio iz iste strani povzpeli tudi številni pro-ji, me nihče ni prehitel. Najbrž so mi pustili …

Stelvio

 

Stelvio

Po skoraj 750 kilometrih in 18 tisoč 500 metrov vzpona je bilo po osmih dneh konec letošnjega kolesarjenja po Italijanskih gorah. Vsi cilji so bili doseženi. Če bo le mogoče se drugo leto spet vrnem. Z istim ciljem – izboljšati čase na vzponih. Če bo šlo tako naprej, bodo KOM-i na te slovite prelaze kmalu ogroženi…

Sanje so dovoljene, jutri je nov dan.

Tim Podlogar