Začelo se je v nedeljo ob petih zjutraj, ko me je iz postelje vrgla budilka. Še dve uri do štarta. V trenutku sem bil buden in le nekaj trenutkov kasneje se je v kuhinji že kuhala polenta z dodano fruktozo. Dres z več kot kilogramom hrane je bil pripravljen že prejšnji dan, kolo pa prav tako. Petnajst do šestih sem oddal vrečo z zimskimi oblačili, ki so me kasneje pričakale na vrhu Stelvia, ter se postavil v vrsto za štart.
Zadnji zapis o granfondu sem zaključil s tem, kaj bom med dirko jedel. Nisem pa omenil, kako bodo/so izgledali zadnji dnevi pred dirko. V ponedeljek zjutraj sem testiral svojo pripravljenost na Krvavcu in postavil svoj osebni rekord in se še nekoliko približal najhitrejšemu času. V torek me je čakala krajša vožnja z Biciklovim urednikom Matejem Zalarjem, kjer sem poskusil pridobiti še zadnje insajderske informacije o tekmovanju. Sreda je bila prosta, v četrtek pa sem se odpravil na pot proti Bormiu. Ker ceste na Mortirolo in Teglio nisem poznal, sem si zadal v načrt, da ju odkolesarim še pred dirko. Tako sem v četrtek pozno popoldne začel plezati proti Mortirolu s ciljem, da grem kar se da počasi.
Cesta je bila mokra, saj je pred nekaj urami deževalo. Četudi se zdi, da je ta podatek nepomemben, se bo kasneje izkazalo, da je stanje ceste ključno. Garmin je takoj povedal, da je naklon ubijalski – preko 10%. A začetek se mi ni zdel hujši od tistih preostalih vzponov na ta »ubijalski« klanec, ki sem jih naredil v preteklih letih. Pravzaprav sem že zaključil, da je bil strah pred Mortirolom odveč, ko se je pojavil zid. Cesta se je kakšnih 300 višinskih metrov pred vrhom postavila še bolj pokonci, asfalt pa je zamenjal beton. Naklon je postal tako neznosen, da sem moral loviti ravnotežje v smeri naprej/nazaj, saj je obstajala možnost, da mi zadnje kolo zavrti v prazno, prednje pa dvigne. Oboje pa bi pomenilo konec. Vsakih nekaj metrov so v cesti kanali za odvodnavanje, ki so postavljeni pod kotom in so kakšnih 10 cm široki. Rob je kovinski in takoj mi je bilo jasno, da se lahko zgodi, da me kanal ustavi. Cesta je bila mokra in spolzka. 34-32 zobniki so me reševali. Pritiskal sem na pedala, ideja, da je Mortirolo lahek vzpon je bila že daljno pozabljena. Potem pa se je v najhujšem klancu zgodilo tisto, česar sem se najbolj bal. V kanalu mi je zavrtelo zadnje kolo in obstal sem na mestu. Čevlje sem iz pedal iztaknil v zadnjem trenutku preden sem padel. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da sem pot nadaljeval peš, dokler se cesta nekaj deset metrov višje ni toliko »zravnala«, da sem lahko zopet štartal. Mortirolo je potrebno spoštovati, sem ugotovil.
Naslednje jutro me je čakal še Teglio. Teglio je krajši, okoli 20 minut dolg klanec, do njegovega vznožja pa se v malo manj kot 50 kilometrih spustiš za več kot 700 metrov. Nič posebnega, sploh, ker je prvi klanec. Med potjo sem si ogledal nevarne odseke in si jih kar se da dobro zapomnil.
V petek popoldne sem prevzel štartno številko, majico ter ostalih nekaj dobrot, ki so nam jih pripravili organizatorji. V soboto me je čakal prost dan in dan za polnenje glikogenskih zalog. Ogljikovi hidrati, malo maščob, malo beljakovin ter vlaknin.
Ker sem bil na granfondu novinec, sem štartal v drugem »konvoju«, ki je imel štart 5 minut za prvimi 700 tekmovalci. Ker sta tako Teglio in Mortirolo strma, me je bilo strah, da na klancih ne bom mogel prehitevati, zato sem poskrbel, da sem štartal iz prve vrste vsaj v drugi skupini. Ob enournem čakanju na štart sem ugotovil, da je moj »headset« na kolesu malce razmajan in da potrebuje nego serviserja. Multitool sem seveda pustil doma, enako so storili tudi ostali tekmovalci, ki so na štart čakali v moji bližini (preveč dodatne mase) in problema tako nisem mogel rešiti ter sem se moral na dirko podati z »okvarjenim« kolesom. Nič hudega.
7:05 – pognal sem se iz prve štartne vrste in prva dva kilometra za seboj vlekel celotno skupino. “Potrebno je ujeti tistih 700 kolesarjev pred mano in jih kar največ prehiteti.” Kmalu smo ujeli »počasnele« in spredaj sem dobil pomoč ostalih kolesarjev. V skupini kakšnih dvajsetih smo dirjali po cesti in počasi lovili tekmovalce iz prve skupine. Enega za drugim. Po moji oceni smo jih prehiteli kakšnih 200, ko smo prišli pod Teglio. Zagrizel sem v klanec in ga začel s povabljenimi gosti iz Contadorjeve mlade ekipe, ki so se vzpenjali s svetlečimi Trek Emondami (moje sanjsko kolo). Seveda so mi nekoliko zbežali. Pa pridemo na vrh in kolesarji pred menoj so se ustavili v okrepčevalnici, jaz pa sem se seveda podal naprej, ker sem želel dohiteti še kolesarje pred mano in ker sem vedel, da me bodo »itak« dohiteli, ker po klancih navzdol ne dirkam. Kakšnih pet me je res prehitelo, a po koncu spusta sem jih počasi ujel nazaj s pomočjo ostalih kolesarjev. Kar naenkrat sem pred nami zagledal avto z lučkami – prej so bili pred mano samo motoristi. Ker je ponavadi avtomobil prvo vozilo v peletonu, sem začel razmišljati, da smo pa morda mi prva skupina in da pred nami ni nikogar. Ker je moje kolo nujno potrebovalo serviserja, sem se pod Mortirolom ustavil pri serviserju in ga vprašal, če smo slučajno prva skupina. Bili smo. Še zdaj mi ni jasno, kako in kje sem prehitel 700 kolesarjev. To tudi pomeni, da sem del dirke »vodil«. Super.
Sledil je Mortirolo in tokrat sem bil nanj psihično pripravljen. Nisem šel čisto na polno, ker sem vedel, da me čaka še Stelvio, a vendarle težav s sestopanjem nisem imel. Izpod Mortirola do vznožja Stelvia sem imel za družbo enega Poljaka – drug drugemu sva pomagala in s kar zgledno povprečno hitrostjo prispela do vznožja Stelvia. To se je na koncu pravzaprav izkazalo za napako, saj šteje le čas na vzponih in ne po »ravnini«. Samo kaj, ko so bile noge polne energije. Vsaj na videz. Preveč porabljene energije med tem delom pač vodi v počasnejši čas na vzponih. Kot zanimivost, zmagovalec dirke je v cilj prišel za menoj.
Stelvio je v primerjavi s Tegliom in Mortirolom položen, a višina in pet ur na kolesu naredita svoje. Ker so se na Stelvio že vzpenjali udeleženci srednje in kratke razdalje, se mi ni niti sanjalo, kako dober sem in kje so moji konkurenti. Tako sem pač šel, kolikor hitro sem mogel.
Preden izdam, kako sem končal in če sem dosegel svoj cilj, naj nekaj besed namenim prehrani. Kot že omenjeno, sem dirko štartal z napolnjenimi žepi z geli. Razen tega, da sem dve frutabeli po poti izgubil, sem gele, ki sem jih imel s seboj, pojedel, kar pomeni, da sem na uro v povprečju zaužil več kot 60 gramov ogljikovih hidratov. Verjamem, da bi brez tako visokega vnosa bil veliko počasnejši, sploh, ker so me v drugi polovici dirke napadli krči, ki so bili, to je dejsvo, posledica napora in ne dehidracije, pomanjkanja elektrolitov ali česa tretjega. Krči so namreč minili, ko sem v telo vnesel sladkor.
Zdaj pa k najpomembnejši stvari – rezultatom. Povedal sem že, da je dirka drugačna od ostalih, saj se štejejo le časi na vzponih, kar pomeni, da se čas spustov in vožnja od klanca do klanca ne šteje. Potiho sem si želel, da bi dirko končal blizu deseterice. Dirko sem končal na 12. mestu (3. v kategoriji), kar je v konkurenci 1305. kolesarjev odličen uspeh. Če pa bi šteli čas od začetka do cilja, torej z ravninami in spusti, pa sem dirko končal na 7. mestu.
Vsekakor se bom potrudil, da drugo leto pridem spet in popravim taktično napako prehitre vožnje po ravninah in tako poskušam priti v prvo deseterico na vzponih.
Tim Podlogar
