Moja obsedenst s fiziologijo, prehrano, treningom in vsem povezanim s športno znanostjo me je pripeljala do tega, da želim moje priprave na letošnji Granfondo Stelvio Santini opraviti na kar se da visoki ravni in ničesar prepustiti naključju. Tako sem prišel na idejo, da javnosti predstavim svoje priprave ter k sodelovanju povabim nekaj strokovnjakov ter vam pokažem, kako dejansko izgleda multidisciplinarni pristop k vadbenemu procesu. Rad bi tudi, da vidite, na koliko različnih stvari je dejansko potrebno misliti pri vadbenem procesu. In ne – ne gre samo za trening na kolesu.
Priprave sem delno zakompliciral že lani, letos sem stvari želel nadgraditi. Če sem se lani ukvarjal predvsem s prehrano, sem se letos odločil, da stvari še malce dodatno zakompliciram. Ker več glav več ve in ker vem, da ne vem vsega, sem k sodelovanju povabil nekaj strokovnjakov, s pomočjo katerih bom v naslednjih dveh mesecih poskusil trenirati kar se da kvalitetno in se kar najbolje pripraviti na samo tekmovanje, ki se bo odvijalo 2. junija.
Naj predstavim ekipo in ideje, kaj bomo počeli (stvari še nismo dokončno dorekli):
Simon Cirnski (pulseperformance.com). S Simonom sodelujeva zadnjih nekaj mesecev, ko ga redno sprašujem po nasvetih s področja treninga in predvsem testiranj. Jasno mi je namreč, da je eno laboratorij, v katerem delam sam, drugo pa dejansko okolje kolesarja. Ker sam nisem bil nikdar kolesar, je njegovo mnenje vedno dobrodošlo. Nazadnje sva odlično sodelovala pri pripravi vsebine za aktualno revijo Bicikel.com, v kateri sva se razpisala o testiranjih ter treniranju kolesarjev in predstavila polariziran način treninga. Po principu slednjega poskušam trenirati zadnjih nekaj mesecev in moj plan je, da polariziran model treninga (s kakšno modifikacijo), uporabim tudi do konca priprav (zadnjo bo seveda rekel Simon). Ker se zna zgoditi, da vreme na dan dirke ne bo naklonjeno, ali bo šlo narobe kaj drugega, načrtujeva tudi izvedbo fizioloških laboratorijskih testov, ki bodo dejansko povedali, v kakšni formi sem trenutno in koliko lahko v tem času napredujem.
Polariziran trening lahko pri svojem treningu uporabite tudi vi! PulsePerformance je pripravil poseben trenažni program, ki je na voljo le nekaj klikov stran.
“8-tedenski POLARIZIRAN NAČRT TRENINGA bo poskrbel, da boste svoj trenažni proces opavili kar se da polarizirani, ter bo poskrbel, da se vaša pripravljenost dvigne na višji nivo. Načrt treninga je sestavljen tako za izkušene tekmovalce, kot tudi popolne začetnike, ki bi radi bili še hitrejši.”
Okoljski fiziologi Univerze v Birminghamu. Birmingham, kjer trenutno bivam (zato “Project” in ne “Projekt”), leži na nadmorski višini okoli 150 metrov. Najvišji hrib, do katerega lahko pridem, je visok nekaj več kot 300 metrov. Izhodišče dirke bo na višini 1200 metrov (Bormio) s ciljem na 2758 metrov visokem Stelviu. Veliko višje od Birminghama, torej. Okoljska fiziologija me že nekaj časa privlači in v zadnjem času veliko slišimo o treningu na višini. Sam osebno nisem ravno prepričan, da trenutno priporočen način treninga (spi visoko, treniraj nizko) dejansko izboljša zmogljivost, sem pa prepričan, da se je potrebno na višino aklimatizirati. Ekipa fiziologov Univerze v Birminghamu se je na mojo prošnjo, da mi omogočijo izvedbo nekaterih treningov v simulatorju višine, z veseljem odzvala, kar pomeni, da bom najverjetneje v trening vkomponiral tudi treninge na višini. Razmišljamo tudi o aklimatizaciji na vročino, a ker so si efekti na nek način nasprotujoči, moramo o tem še dobro razmisliti.
Žan Zupančič (SpoznajPrehrano). Četudi se počasi začenjam zavedati, da morda vem o prehrani stvar ali dve, je vedno dobro, če lahko s kom stvari predebatiraš. Z Žanom v zadnjem času veliko debatirava in razpravljava o prehrani ter si drug drugemu širiva obzorja, zato sem seveda k projektu povabil tudi njega. Ne le, da razmišljava o periodizaciji mojega vnosa ogljikovih hidratov, temveč poskušava optimizirati tudi vnos raznih dodatkov. Na primer sode bikarbone pred visokointenzivnimi napori, polnjenje karnozinskih zalog z beta alaninom za vzpon na Mortirolo, vnos železa zaradi izpostavljenosti višini v časi treningov in mojih nizkih zalog feritina itd. Seveda k temu spada tudi prehrana med samo dirko in mislim, a mislim, da kaj veliko izboljšav v primerjavi z lani na tem področju ne bo možno narediti že zaradi logistike.
Matija Reya (magister kineziologije). Trening za moč je v svetu vzdržljivostnih športnikov vedno bolj popularen in kot kineziolog sem mnenja, da je tudi učinkovit. Na mojo žalost (ali pa srečo) sem v času, ko sem bil jadralec pridobil precej mišične mase, ki me danes ne navdušuje preveč (kolesarji namreč želimo biti čim bolj lahki). Kot jadralec sem tudi staknil poškodbo hrbta, ki me zaznamuje še danes in po kar nekaj časa testiranj različnih vadb sem ugotovil, da se najbolje počutim, če občasno dvigujem velika bremena. A ker velika bremena (lahko) vodijo v hipertrofijo, moram optimizirati količino treninga tako, da bom dobil vse pozitivne lastnosti takšnega treninga in hkrati ne pridobil mišične mase ali bil utrujen in nezmožen izvesti treningov na kolesu. Ker se z delom kineziogije, ki se ukvarja s samim treningom že nekaj let ne ukvarjam več, se rad na tem področju posvetujem s kakšnim drugim strokovnjakom. Matija je v preteklosti že delal s kolesarji in vem, da je pravi, da mi pomaga optimizirati tudi moj vadben proces.
Oprema. Hmmm. Tudi tukaj bi lahko naredili kar nekaj modifikacij. Jeseni sem tako na kolo namestil ovalne zobnike. Četudi bi si želel kako zmanjšati maso kolesa in to narediti bolj aerodinamično (beri revijo Bicikel na temo aerodinamika, v kateri sem pokazal, da je aerodnimika lahko pomembna tudi za “plezanje” po hribih), trenutne finančne zmožnosti tega ne omogočajo. Seveda pa sem odprt za kakšno ponudbo … Večino treningov bom že z vidika moje časovne stiske (zadnji letnik doktorskega študija) sicer opravljal v notranjosti na trenažerju Wahoo Kickr, na dirki pa seveda kolesaril s svojim Rose X-Lite 4 s Kavitec aluminijastimi obroči.
Tina Goršek (magistrica prehrane in biomedicine, doktorska študentka). Prizemljitev. Včasih me zanese. Marsikdo, ki je uspel prebrati do tega odstavka, si najbrž misli, da sem precej nor. Konec koncev – le kaj bom imel od vsega tega truda? Nič. Novo izkušnjo. In zato je res lahko reči, da sem nor. Vsaj malo. A sam sebe raje opišem za vedoželjnega in kot nekoga, ki rad preizkuša nove reči. Kot znanstvenik je pač moje delo razmišljati »out of the box«. A včasih me vseeno zanese. In ko me, me ponavadi na realna tla postavi Tina. Če so zgoraj naštete osebe vse močno vpete v šport, ima ona šport za užitek. In sama kot doktorska študentka, sicer pa magistrica s področja prehrane in biomedicine, na nek način vseeno razume mojo raziskovalno usmerjenost in me postavi na realna tla, ko je to potrebno. Je pa tudi oseba, ki recenzira večino člankov, ki jih berete na Kineziologovi spletni strani in že zato nujno potrebuje omembo.
Če dobro pomislim, sem pozabil na številne pomembne dejavnike. Nisem omenil tehnik regeneracije (npr. kopeli ali kompresijskih oblačil), nisem govoril o tem, da bi bilo priročno, da se navadim kolesariti v skupini in tudi nisem omenil stvari kot so trening v stanju mentalne utrujenosti, nadzora količine spanca. Trening je kompleksen in misliti na vse podrobnosti, je izjemno težavno. O tem sem se sicer razpisal v kolumni, objavljeni v zadnji številki revije Bicikel v lanskem letu.
No, to je začetek. Kaj bo nastalo s Project Stelvio, mi ni povsem jasno. Želim vam pokazati, kako lahko apliciramo znanstvena dognanja v prakso, kaj pomeni imeti za seboj multidisciplinarno ekipo in vam dokazati, da res nisem nekdo, ki se ima za vseveda. Se beremo kmalu … Cilj se je namreč razpisati o vsaki posamezni temi.
Tim Podlogar je v preteklih dneh užival še zadnje dni pred začetkom projekta. Sploh ne ve, v kaj se je podal …
