Timov blog: (Ni)Sem svetovno priznani strokovnjak s področja prehrane

Ob brskanju po socialnih omrežjih vsake toliko naletim na kakšno osebo, ki sama sebe okliče za vodilnega svetovnega strokovnjaka z določenega področja. V zadnjem času predvsem iz področja prehrane ali fiziologije. Zgodi se, da za osebo prvič slišim, čeprav se na mojem računalniku nahaja več kot dva tisoč shranjenih znanstvenih člankov. Res je, lahko si imena nisem zapomnil, a veliko bolj verjetno je, da si je oseba naziv nadela kar sama, kar ni le popolnoma neokusno, za nas potrošnike je to tudi izjemno nevarno.

Dotična zgodba je šla nekako takole. Kolegica mi je večkrat delila objavo svetovno »priznane strokovnjakinje« s področja ženske fiziologije in športne prehrane. Češ, da naj si preberem, ker tega področja ne poznam. Objave so se kopičile in ko sem si končno vzel čas, da jih pogledam, se kar naenkrat z nekaterimi stvarmi nisem strinjal. Slučajno smo tako moški kot ženske ljudje in slučajno sta fiziologija žensk in moških vsaj nekoliko podobni. Nekatere stvari, ki jih je trdila ta »strokovnjakinja«, mi enostavno niso šle v račun. 

Četudi morda na splošno dajem videti, da sem nekdo, ki težko prizna, da se moti, sem pravzaprav prvi v vrsti, ki bo spremenil svoj pogled, če najdem (ali mi jih pokaže kdo drug) dokaze, ki trdijo nasprotno od mojega dotedanjega pogleda. Če mi ne verjamete, vam z veseljem povem, da sem nekoč sovražil fruktozo, danes pa jo priporočam.

In se je začelo nekajtedensko obdobje branja znanstvenih člankov o ženski fiziologiji in športni prehrani. Odprl sem “omaro” iz katere je padlo ogromno znanja, ki ga je bilo potrebno predelati in razumeti. Seveda si nisem v roke vzel knjige, ker v knjigah so laži in papir vse prenese. Med drugim je knjigo na to temo napisala ta »strokovnjakinja« in z njo žanje velike uspehe. Najti je bilo torej potrebno neodvisne raziskave. In sem jih našel in nekaj tednov študiral. In vsak dan sem našel kakšno laž (neznanje ali nerazumevanje – vseeno je) v trditvah te »strokovnjakinje«. Motila se je celo v področju, v katerem je naredila doktorat pred dobrim desetletjem.

Ker sem bil še vedno prepričan, da nimam prav – kdo pa sem jaz, da bi »strokovnjakinji« nasprotoval, sem ji pod eno njeno sporno objavo napisal komentar, v katerem sem jo pozval, da mi nekaj razloži, ker znanost, ki je dostopna meni, ne podpira njenih trditev. Odgovora ni bilo, čeprav je drugim komentatorjem odgovarjala. Minilo je nekaj dni in zgodbo sem ponovil. Dolgo časa sem čakal na kak odgovor in na koncu ga pod eno objavo dočakal. Odgovorila je, da naj si preberem pregleden članek, ki bi ga citiral jaz, ko bi dokazoval, da se ona moti. Očitno si enak članek razlagava drugače. Pa čeprav je zaključek članka zelo neposreden in jasen. Na ostale komentarje odgovora nisem dobil. Nisem vreden.

Najbrž je najboljše, da si kar tiho v primeru, ko se imaš za strokovnjaka in te en paglavec pove, da se motiš in ima celo prav.

No, moje početje ne bi dobilo odobravanje mojega mentorja. Pred časom sva namreč debatirala o tem, kako se obnašati na socialnih omrežjih. Svetoval mi je, da naj se ne delam pametnega, ker sem »nihče« in da strokovnjakom raje pišem elektronska sporočila. Zameriti se ljudem ni dobro. In res – strokovnjakom, ki jih cenim, ponavadi pošiljam vprašanja preko e-pošte in navadno dobim odgovore. A v tem primeru sem zavohal, da je ego te ženske malce precenjen in sem jo s tem javno seznanil. Seveda na prefinjen način, s konkretnim vprašanjem.

Ko se ozrem nazaj, vidim, da imamo v svetu znanosti eno veliko težavo. Pojavljajo se »strokovnjaki«, ki so strokovnjaki samo v navednicah. Okličejo se za strokovnjake potem, ko objavijo nekaj znanstvenih člankov in številne poljudne. Po možnosti napišejo celo knjigo. Znanstveni članki so korektno napisani v primeru, ko ob njih stoji znan soavtor in so katastrofalno napisani, ko se pod njega podpišejo sami. Konkretna oseba je namreč napisala tudi nekaj preglednih znanstvenih člankov in jih objavila v ugledni znanstveni reviji. Seveda sem jih kritično proučil in obenem na žalost ugotovil, da so recenzenti spali. 

V tem primeru je šlo za “svetovno priznano strokovnjakinjo”. Potem pa imamo še slovenske “strokovnjake”, ki se obnašajo podobno oziroma še slabše. Ne le, da nimajo niti primerne izobrazbe, morda imajo opravljen kak tečaj. Ampak to niti ni tako pomembno, dejstvo je, da zavajajo ljudi in to me moti.

In ko se vprašam, če sam sebe lahko okličem za strokovnjaka, ponavadi oklevam, ker vem, koliko stvari ne vem. A nekateri so čez noč strokovnjaki. Vodilni svetovni strokovnjaki. Pa kaj še.