Pred kratkim je večina medijskih hiš v Sloveniji poročala o zanimivem projektu spletne strani Onlinegym4me, ki bo vsem Slovenkam in Slovencem omogočila brezplačni trimesečni dostop do vsebin spletnega portala – video posnetkov vodenih vadb, ob gledanju katerih naj bi gledalec sočasno izvajal predstavljene vaje. A projekt najbrž ne bi vzbudil tako obširne medijske pozornosti, če ga ne bi podprl sam predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki pravi, da ta projekt spodbuja »bolj zdrav in aktiven življenjski slog«, kar nas dela vitalne ter zdrave.
Glede na dejstvo, da večina ljudi ne dosega priporočljive dnevne količine vadbe, se na prvi pogled zdi ta projekt odličen. Ljudje bodo lahko vadili doma in to pod vodstvom slavnih, prvi je vadbo vodil prav gospod Pahor, ter oseb, ki naj bi bili ustrezno usposobljeni. Ob tem se odpirata vprašanji, ali moramo vadbo res sprejemati kot »nujno zlo« in ali ne bi bilo bolje delati po principu »nujno s koristnim«, torej z otroci ali vnuki v naravi ali v socialnem okolju, kot sta npr. športna dvorana ali fitnes? Drugi pomislek se nanaša na varnost vadbe, saj vsaka vadba ni varna in primerna za vsakogar.
Kot strokovna delavca na področju gibanja in športa lahko iz lastnih izkušenj poveva, da večina ljudi ne zna pravilno izvesti niti osnovnih vaj, kot je, recimo, počep. O drugih zahtevnejših vajah sploh ne bi govorila. Pravilna izvedba vaj je edina možnost, da je vadba sploh varna, kaj šele učinkovita. V izpostavljenem primeru pa vadeči ob gledanju video posnetkov ne dobijo nikakršne povratne informacije o tem, ali je njihova izvedba pravilna ali ne. Poleg tega smo ljudje različno telesno pripravljeni ali imamo zaradi kroničnih obolenj različne zahteve.
Žal ugotavljava, da je takšna vadba tvegana in lahko velikemu številu oseb povzroči nepotrebne zdravstvene težave. Kot strokovnjaka na tem področju je zato ne moreva priporočiti in jo celo odsvetujeva. Od predsednika in medijev bi pričakovala in želela, da promovirajo vadbo, ki je prilagojena slehernemu posamezniku in njegovim specifičnim potrebam in ki je izvedena pod vodstvom strokovno usposobljenih strokovnjakov, recimo kineziologov.
Življenje je namreč eno samo in zdravje ključ do zadovoljstva. Nenazadnje diagnozo bolezni in kasnejše zdravljenje prepuščamo zdravnikom na podlagi posveta v ambulanti. Je tu kako drugače? In ko se že na veliko govori o pomanjkanju sredstev za zdravstvo, bi naju ne čudilo, če bi zaradi takšnega spornega razmišljanja v prihodnjih letih videli velik porast stroškov zaradi zdravljenja poškodb, ki so posledica neustrezne telesne aktivnosti.
Obenem se odpirajo še druga pomembna vprašanja, denimo pomanjkanje nadzora nad dejanskim znanjem delavcev v vadbenih centrih ter vprašanje, kdo bo plačeval zdravljenje poškodb zaradi nestrokovnega dela. Davkoplačevalci?
Tim Podlogar
Luka Tomazin