Kot diplomant Fakultete za šport sem moral tekom študija početi marsikaj. Čofotati po vodi, voditi žogo okoli stožcev, se plaziti po tleh, se drsati po tleh po trebuhu … ter masirati. Nekateri so v vseh teh stvareh uživali, jaz sem jih sovražil. A pustimo sedaj to. V predmetniku smo imeli tudi masažo. Nikdar nisem verjel, da ima masaža kakšen pozitiven efekt na športnika in da mu sploh koristi. Danes temu verjamem. V nadaljevanju vam povem zakaj.
Bilo je v kleti stavbe Fakultete za šport. V neki kvazi telovadnici brez oken. Ob plesni dvorani. Ob tisti dvorani, kjer sem preživljal največje muke svojega zadnjega leta na FŠ. Pravzaprav bi, če bi bil veren, lahko mirno potrdil, da ima pekel pravilno lokacijo. Bližje kot si mu, hujše stvari se ti godijo. A pustimo plesno dvorano za kdaj drugič. Tokrat govorim o masaži.
Ležiš na precej neudobni mizi in pustiš, da se tuje roke izživljajo nad teboj. Gnetenje, vlečenje, tolčenje in še nekaj deset takšnih stvari. Nekoč sem izraze poznal, danes jih ne več. Morda se mi kje v kakšni zapuščeni mapi na računalniku celo valja seznam prijemov. Kot masiranec med masažo gledaš tla in poskušaš ugotoviti, kako velike so plošče pod teboj, ali pa gledaš v strop in poskušaš določiti površino sobe v kateri se nahajaš. Enostavno delaš na tem, da odmisliš, da ravno v tistem trenutku nekdo z rokami, ki si jih je pred tem, upaš, dobro umil, šari po tvojem telesu. Vmes te zmoti kakšen še posebej neprijeten dotik, ki mu lahko mirno rečeš bolečina. Ves vesel si, ko maser konča svoje delo. »Je bilo v redu?« »Seveda!« Samo, da je konec. Potem nastopi tvoj del. Ti v vlogi maserja. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo bolj grozno. Biti na mizi ali bdeti nad njo. Vedno sem komaj čakal, da je bilo konec in da sem lahko zadihal svež zrak nadstropje višje.
Nekateri so pri tem predmetu nadvse uživali. In uživajo še danes. Mnogo mojih nekdanjih sošolcev si del svojega kruha zasluži z masažo. Mnogi pa se masaži predajajo. In ko govorimo o športnikih – ti so šele smešni. Kolesarji gredo na masažo po čisto vsaki dnevni etapi. Zdaj vem, zakaj nisem in ne bi mogel biti profesionalni kolesar. Znorel bi.
To moje negativno razmišljanje o masaži je šlo tako globoko vame, da sem bil vedno zadržan, ko je tema nanesla na pozitivne učinke masaže. Dejstvo je, da masaža pri meni ni delovala in tudi ne deluje. To sem vedno želel posplošiti in se truditi prepričanje prenesti tudi ostalim.
Potem pa je pred nekaj dnevi bila objavljena metaanaliza vseh raziskav, ki so preučevale učinkovitost masaže. Njen zaključek? Masaža ima pozitivne učinke na regeneracijo pa naporni vadbi. Hmmmm.
Znanost torej pravi, da masaža deluje. In znanosti je potrebno verjeti. Nenazadnje to pričakujem tudi od drugih. A ker vem, da nismo vsi enaki, sem še vedno mnenja, da masaža na meni ne deluje. Vem pa, da mnogim pomaga in da jo tistim, ki mislijo, da jim lahko koristi, priporočam. Škoditi ne more, lahko pa pomaga. Še številke tako pravijo.
Tim Podlogar
Kineziolog
