Ob novi dopinški aferi v Sloveniji je jasno – doping je še vedno prisoten in prisoten je tudi tam, kjer bi ga človek najmanj pričakoval – pri rekreativcih. A pri vsej tej debati o dopingu je potrebno stopiti korak nazaj in se vprašati, ali doping dejansko pomaga izboljšati športnikovo zmogljivost. Moje mnenje vas utegne presenetiti.
Ob gledanju Icarusa, filma, ki je v zadnjih letih poleg Zeitgeista najbrž moj najljubši dokumentarni film, sem se začel spraševati:
Rusi so bili sistematično dopingirani in četudi so osvojili veliko število odličij, zmogljivost njihovih športnikov ni bila »nečloveška« in velikokrat so bili premagani s strani športnikov drugih držav. In ravno to me najbolj bega, saj to pomeni a) da so bili tudi njihovi konkurenti na dopingu, b) da doping ne pomaga ali c) da z njihovim treningom nekaj ni v redu.
Veliko trenažnih procesov 21. stoletja še vedno temelji na ruskih metodah (nekaj o tem sem že pisal), za katere pravijo, da so se izkazale za učinkovite. Kako tudi ne, Rusi, oziroma Sovjeti so bili nenazadnje športna velesila.
A kaj, ko je bila večina športnikov dopingiranih. Njihove metode so bile tako učinkovite ob predpostavki, da so bili športniki dopingirani. Ne vemo pa, če so metode učinkovite tudi v primeru, ko športniki niso dopingirani.
V znanstveni literaturi se v zadnjem času dogaja ravno tisto, kar bi človek skladno s temi ugotovitvami pričakoval. Podatkov sovjetskih znanstvenikov danes raziskovalci ne morejo več replicirati. Nedavno je nek ameriški novinar za potrebe pisanja svoje knjige (Endure) povprašal velikega znanstvenika Vladimirja Zatsiorskega, ki zadnjih nekaj desetletij deluje v Ameriki, o eni izmed njegovih študij iz časov Sovjetske zveze. Četudi Vladimir vsako leto objavi mnoge študije in je kljub svoji starosti v akademiji še močno aktiven, na vprašanja novinarja preprosto ni znal ali pa ni želel odgovoriti. Rekel je, da se ne spomni podrobnosti študije in niti tega, kako so sploh študijo izvedli. Da pa podatki sigurno držijo. Problem je namreč v tem, da so študijo poskušali v zadnjih letih večkrat replicirati in nikdar niso prišli do podobnih rezultatov.
A tu se stvar ne ustavi. Veliko stvari danes znanstveniki ne morejo več replicirati in ugotavljajo, da je potrebno študije iz tistega časa jemati z veliko rezervo.
A pojdimo nazaj k morebitnim scenarijem, zakaj Rusi niso osvojili vseh zlatih medalj.
Možnost A – konkurenti so tudi dopingirani
Sliši se preprosto in za Slovenceljne, ki drugim neradi privoščimo uspeh, najbrž najbolj sprejemljiva rešitev. A pozor, redko se vprašamo, če so naši športniki pa čisti. In navadno verjamemo, da so. Zakaj bi torej bili tujci dopingirani, naši pa ne? A pustimo to. Dejstvo je, da nekateri športniki še vedno posegajo po nedovoljenih sredstvih. Zavedati pa se moramo tudi, da so metode zaznavanja prepovedanih snovi iz dneva v dan boljše, kar pomeni, da so doze prepovedanih substanc, ki jih športnik potencialno jemlje, lahko vsako leto manjše. In manjši je po vsej verjetnosti tudi njihov vpliv na zmogljivost. Verjamem, da je mnogo športnikov še vedno dopingiranih, verjamem pa, da je večina najboljših čistih. Njihovi rezultati so enostavno posledica kvalitetnega treninga ter odlične genetike. Za marsikoga neprijetna resnica, a tako pač je.
Možnost B – doping ne pomaga
Lani so v eni izmed uglednih revij objavili študijo, ki je dokazovala, da EPO ne izboljša zmogljivosti. Četudi je bila študija objavljena v priznani reviji, je imela čisto preveč pomankljivosti, da bi lahko zaključili, kakor so zaključili avtorji. EPO po vsej verjetnosti pomaga in to je dokazal Lance Armstrong. Povprečen kolesar, ki je postal najboljši. Problem je, da so danes drugačni časi in doping analize veliko bolj natančne kot včasih. Doping pomaga, a v današnjem svetu so učinki res majhni, če sploh so, saj morajo biti doze izjemno majhne, da jih protidopinški laboratoriji ne zaznajo.
Možnost C – s treningom Rusov nekaj ni v redu
Njihove trenažne metode so grozne. Trening, trening, trening. Trplenje, trplenje, trplenje. Klin se s klinom zbija. In tako naprej. Počitka ni. Ustrezne prehrane ni. V takšnem trenažnem režimu prej ali slej pride do poškodb in motenj v delovanju človeškega organizma. Razen v primeru, ko si pomagaš z nedovoljenimi sredstvi. Njihov trening izgleda nekako v smislu: dva koraka naprej in enega nazaj. Če bi trenirali bolj pametno ob isti dozi dopinga, bi najbrž naredili dva koraka naprej in nobenega nazaj. Tako pa … In to je tudi najverjetnejši razlog, zakaj danes ne moremo replicirati rezultatov študij iz časa, ko je bil doping nekaj vsakdanjega. Enostavno je bil trening takrat drugačen – veliko bolj brutalen.
In sedaj neprijetna resnica. Po mojem prepričanju večina športnikov, ki posega po dopingu ne spada med najboljše, bi pa to zelo radi bili. Trdo delajo, a se jim to ne obrestuje. Trenirajo več kot ostali, pa še vedno ne gre. Potem posežejo po dopingu in nekoliko izboljšajo svoj rezultat, a jih potem najverjetneje dobijo. Ker so vzeli preveč. In neprijetna resnica je, da vsakdo ne more biti vrhunski športnik. Jaz tako nikdar ne bom Chris Froome ali Primož Roglič, saj mi to genetika enostavno ne dopušča. Edina možnost, da ju dosežem je, da posežem po nedovoljenih sredstvih, torej dopingu. A doza bo najbrž previsoka, da bi prišel čez kontrole.
In za konec – ko govorimo o rekreativcih. Fantje in dekleta – zavedajmo se, da smo svoj vlak zamudili. Nismo vrhunski športniki in to nikdar ne bomo. Samozavest raje iščimo tam, kjer smo resnično dobri – npr. na delovnem mestu. Telesna aktivnost pa naj ne bo šport, temveč užitek. Pa kaj, če je sosedov Franci boljši. Vi ste pač boljši na nekem drugem področju. Če že morate tekmovati, tekmujte s samim seboj.
Tim Podlogar
Kineziolog
