Dejstvo je, da je po dveh tednih kolesarjenja človek utrujen. A ker je bil to zadnji dan letošnjega dopusta in zadnja priložnost, da se letos povzpem na klanec, ki je daljši od osmih minut, ni bilo druge izbire. Gremo na polno. In je šlo na polno. 21 minut in 32 sekund s povprečnimi 361 Watti moči, kar znaša 5,73 W/kg.
Poletni dopust, kolikor ga pač imam, vsako leto izkoristim za testiranje lastnih zmogljivosti. Letos se prvič, odkar kolesarim, nisem odpravil v Livigno oziroma Bormio in nisem prekolesaril trase znamenite Maratone. Čas je bil za spremembo. Padla je odločitev, da se letos odpravim v Sölden, kjer se nahaja »prava svinja«, kakor jo v knjigi Šepet vrhov – Obsedenost cestnega kolesarstva z gorarmi opisuje Max Leonard. Gre za vzpon na 2800 m visok ledenik Rettenbach, kjer sicer alpski smučarji vsako leto začenjajo svojo sezono. Cesta na Rettenbach sicer velja uradno za najvišjo asfaltirano cesto v Evropi, a je v resnici druga najvišja, saj v Sierri Nevadi lahko prideš višje, če te tja spusti španska vojska. Ker je bilo letos dopusta le malce več kot teden dni, je bilo potrebno dopust skrbno načrtovati.
V Slovenijo sem priletel v ponedeljek, v soboto pa sem bil z Matejem Zalarjem že zmenjen za prvo rundo. Želel sem končno postaviti rekord na Pavličevo sedlo, nekaj, česar mi ni uspelo pred Granfondom Stelvio Santini. Mateju sem predlagal, da greva, kakor je to pri meni v navadi, v obratni smeri Maratona Alpe. Pa je predlagal, da pot malce podaljšava in se je nabralo (meni) skoraj 190 kilometrov. Bilo je peklensko vroče. Ko sem vozil za Matejem, so njegove kapljice letele vame. Ker sem od junija večinoma preživel v laboratoriju na osemnajstih stopinjah celzija z izjemno močnim ventilatorjem, sem bil na vročino popolnoma neprilagojen. Na Pavliča sem se pognal kot profesionalni kolesar, s 360 Watti in več. Super se je začelo, a končalo s tem, da sem v zadnji četrtini komajda obračal pedala in vmes razmišljal, če se ne bi ustavil in počakal Mateja. Prekuhal sem se. Postavil nisem niti osebnega rekorda. Spraševati sem se začel, če sem v slabi formi. To ne bi bilo prav nič čudnega glede na to, da sem potem, ko sem zaključil s Project Stelvio, kolesaril večinoma brez podpore trenerja.
Kot nekdo, ki sovraži spuste in kot nekdo, ki jih ljubi (Matej), sva bila precej nekompatibilna. Pa je Matej predlagal, da bi morda na spustu poskušal slediti njegovi liniji in se naučil spuščati. On pa bi vozil bolj počasi. In je šlo! Odlično. Vse do nekega pravokotnega ovinka, ki ga nisem mogel speljati. Zabremzam, zadnje kolo se zaklene in začne drgniti po tleh ter opletati levo in desno. V takšnem stanju se seveda ovinka ne da izpeljati in obstaja edina možnost, da grem po bregu naravnost navzdol. Upal sem, da brežina ni preveč strma in da se bom, medtem, ko se bom valil po njej, enkrat ustavil. Ustavil živ. Naredil sem napako in s tem sem se že sprijaznil. Če bo najslabše, bo najslabše. Pa sem čez nekaj trenutkov najprej poletel čez kolo in se potem na nogah ustavil nekaj metrov nižje v grabnu. Brez praske. Kolo je pristalo na mehkem lubju. Bilo je pravzaprav neverjetno …
No, dogodivščine se tam za ta dan niso končale. V Avstriji sva naletela na zaprto cesto, a obvoz bi bil izjemno dolg. Pa sva šla po zaprti cesti. Balkanca pač. Slovenija da ni del Balkana? Hmmm, po obnašanju si delimo kar nekaj podobnosti s prebivalci Balkana. Voziva kakšnih 6 kilometrov oziroma toliko, da sem že pozabil, da se voziva po zaprti cesti. Pa prideva do gradbišča. Gradili so most. Nazaj ne greva, sva se odločila, umaknila ograjo od gradbišča in po nezgrajenem mostu s kolesi na ramenih prečkala reko. Bilo je … zanimivo. Sledil je še vzpon na Ljubelj, ki je bil v tisti vročini pravi pekel. Lahko si predstavljate. Po spustu sem rekel Mateju: »Zdaj je pa konec – mene dajejo krči«. To se pri meni zgodi, ko sem dejansko uničen. In sem bil. Pojedel sem še tisti edini preostali gel, ki je dal mišicam toliko glukoze, da sem zdržal do doma. Grozno.
Naslednje jutro bi moral na pot v Sölden. Pa je cel dan deževalo in sem moral odpravo za en dan prestaviti.
Ponedeljek zjutraj ob petih sem se tako končno odpravil v Sölden. Prvi dan je bil na meniju (seveda) ledenik Rettenbach. Začel sem izvrstno, počutil sem se močnega. Potem pa … Na kakšnih 2100 metrov nad morjem so zaradi podora zaprli del ceste in naredili makadamski obvoz. Je lahko še kaj slabšega? Segment iz Strave seveda ne bo veljaven. In sem vseeno šel na vrh na polno in ni šlo ravno slabo.
Ker en »ubogi« Rettenbach ni bil dovolj, sem moral še na 2500 m visok Timmelsjoch. In se je nabralo 87 kilometrov in 3000 metrov višincev.
Za torek je bila vremenska napoved slaba – dež ob 11. uri. Tako, da sem si lahko splaniral le vzpon na Kühtai in nazaj. Seveda dežja do večera potem ni bilo na spregled. A kaj čmo. Sem čas pač izkoristil za počitek. Napoved za sredo je bila podobna. Dež. Naredil sem relativno lahko dvourno vožnjo v dolino in nazaj in potem je res deževalo.
V četrtek je bila na sporedu najtežja preizkušnja zame doslej. 5650 višinskih metrov in 177km. 4 prelazi. Timmelsjoch, Jaufenpass, Jaufenpass in Timmelsjoch. Nisem vedel, kako začeti, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Vedel sem, da potrebujem veliko količino ogljikovih hidratov (glej opis aktivnosti na spodnjem zajemu zaslona). In sem šel. Na prvem spustu iz Timmelsjocha sem tako zmrzoval, da se je kolo treslo in na trenutku bilo izjemno nestabilno. S seboj sem namreč vzel le tanke rokavnike, vetrovko sem seveda pustil doma. Na istem klancu sem, ko sem se vračal nazaj, potem od vročine skorajda umrl. V prenesenem pomenu seveda. Moral sem se ustaviti pri vodnjaku in ohladiti glavo. Potem je nekako šlo. Počasi. Relativno počasi. A sem preživel. Ugotovil sem, da na kolesu nekako rabiš družbo. Vsaj pri takšnih turah.
Naslednji dan sem namenil prostemu dnevu. Odločil sem se, da bom imel na ledeniku photo shooting. Na vrh bom odšel z avtomobilom, tam pa naredil photo shooting. Sem povedal, da je na vrhu segment, ki se imenuje Highest road in EU? Nisem? No, zdaj vam je najbrž jasno, kaj je bil glavni razlog, da sem šel tja gor. Ponosno si namreč lastim KOM najvišjega segmenta na Stelviu in v zbirko sem želel dodati še tega. Sicer se nimam ravno za lovilca KOM-ov. Videz torej vara. Resno! Prvi dan sem postavil sedmi čas, zdaj pa sem želel še KOM. In sem ga dobil (potem, ko sem reportal vse tiste, ki so šli gor z električnimi kolesi). No, tudi nekaj dobrih fotk je nastalo … Se tega ne dela? Jap, tudi za avtom se ne vozi na segmentih in tudi v skupini se ne postavlja rekordov. Tako, da …
No, kakorkoli. Na poti na ledenik sem videl, da je cesta v celoti odprta. ODPRTA! To seveda pomeni eno – še en poskus celotnega vzpona. In sem šel v soboto. Ni šlo slabo. 24. čas na Stravi v konkurenci 2381 kolesarjev. Obisk Söldna sem zaključil z vzponom do Zgornjega Söldna (Hochsölden), kjer sem postavil nekaj KOM-ov. Preden se kdo oglasi in reče, kako dobri mi gre, vam povem, da sem bil nadvse presenečen, ko sem ugotovil, da je Sölden izjemno nepopularna destinacija cestnih kolesarjev. MTB-jevci vsepovsod, »roadijev« pa nikjer. Očitno ne pomaga niti neuradno svetovno prvenstvo v maratonskem kolesarjenju Ötztaler Marathon, ki vsak september v Sölden privabi nekaj tisoč kolesarjev.
V nedeljo sem se na poti domov ustavil še v Innsbrucku. V tistem Innsbrucku, v katerem sem najbrž letos naredil že kakšnih tisoč kilometrov. V virtualnem Zwift okolju seveda. Moral sem videti, kako izgleda v resnici. Kolesarjenje po mestu je možno le na Zwiftu (vsaj s cestnim kolesom), medtem, ko so vzponi precej lepi v obeh primerih. Kar me je najbolj presenetilo je bil ciljni vzpon lanskoletnega svetovnega prvenstva v cestnem kolesarjenju za člane, ki je enostavno brutalen. Strm. In po celem dnevu na kolesu je še bolj strm.
No, pa sem bil doma. V ponedeljek zjutraj me je v svojem laboratoriju čakal dr. Borut Fonda, ki je končno nastavil moje kolo tako, kot se zagre. O tem bom pisal več v naslednjem tednu (upam), tako da ga sedaj le omenjam. Sledilo je popoldansko kolesarjenje in navajanje na nov sedež in vložke ter pozicijo. V torek sem šel na tešče na Trojane, kjer nisem smel jesti krofa. Dišalo je, a pravila so pravila. Sploh, če podobne prehranske smernice daš svojim kolesarjem (ane Luka?)
Sreda je bil dan za še eno mojo standardno etapo. Iz Kranjske Gore v Trbiž, iz Trbiža na Mangart in potem čez Vršič nazaj v Kranjsko Goro. Vzpon na Mangart sem začel pogumno. Bil sem poln energije. Številke so se mi zdele nerealne. Previsoke. Veliko previsoke. Čakal sem, da me zabije in pravzaprav nekoliko upočasnil, ker to pač ne more biti realno. A ni me zabilo. Šlo je do vrha. Vprašal sem se, od kod mi toliko energije. Po prekolesarjenih več kot 18 tisoč višinskih metrih v preteklih dnevih, se mi je zdelo, da bi moralo iti z močjo le še navzdol. Pa ni šlo. OK, resda nisem bil niti blizu Pogačarju ali (po novem Brajkoviču), a za amaterskega kolesarja, ki ne tekmuje je bilo tudi meni precej neverjetno. Ne vem, morda pa je bil bike fitting. Drugega mi ne pade na pamet.
V četrtek sem šel še zadnjič do Kamniške bistrice. Še zadnja tura pred odhodom v Graz, kjer me je Tina gostila do nedelje. V petek je bila na sporedu kratka, govorjenja polna vožnja. Nekaj popolnoma običajnega, ko se na kupu najdeta dva PhD študenta, ki ne poznata meja v radovednosti. Po polnenju glikogenskih zalog z Germknödli in Haribo bomboni, je šlo v soboto vendarle zares. Dva vzpona, na katerih so bili apetiti precej visoki. Watti so bili zopet videti nekam visoki. Se mi je zdelo.
No, v nedeljo sva šla s Tino na še en rajd. Zadnjega zame v tem letu, ki je vključeval pravi klanec. In je šlo 5,73 W/kg več kot 21 minut, kolikor je trajal vzpon. Ob tej točki sem nekako že izgubil prepričanje v to, da je s številkami nekaj narobe.
In kako je to mogoče?
Hmmm. Precej enostavno. No, ne ravno. Potrebno je trdo delo. Znastven pristop k treningu (to je najbrž zagotovilo za uspeh). A lahko si še tako dober teoretik, pa boš še vedno zanič. Potreben je trener (v mojem primeru Pulse Performance), delo s fiziologom in nutricionistom (moja malenkost) ter skrb za malenkosti, ki to niso (npr. Bike Fitting z Borutom Fondo).
In čisto za konec – v zadnjih 14. dneh se je na Instagramu na veliko govorilo o Haribo bombonih. No, lahko povem, da sem jih pojedel ogromno. Haribo bombone, riž s fruktozo, brezlaktoznim mlekom in kakavom. The #timpodlogardiet.
Tim Podlogar lahko sedaj mirno zaključi svojo kolesarsko kariero in se posveti študiju ter svetovanju športnikom. Mu bo uspelo?
