Pretresla me je novica iz Velike Britanije, kjer so državnega kolesarskega prvaka v starosti do 18 let zasačili pri dopingu. Jemal je EPO. Ta primer vsekakor ni osamljen in prepričan sem, da se podobne stvari dogajajo tudi v Sloveniji. Se bomo kdaj otresli dopinga?
Pred nekaj meseci je na plano prišla zgodba BBC-jevega novinarja, ki se je z namenom testiranja biološkega potnega lista, podal v svet dopinga. Na internetu je kupil EPO in ga po navodilih, ki jih je našel na internetu počasi vnašal v telo. Medtem je meril svojo zmogljivost, protidopinški laboratorij pa je nadziral njegovo kri. Četudi se je njegova zmogljivost zaradi dopinga izboljšala, biološki potni list ni ničesar zaznal. Armstrong bi bil jasen: »He didn’t test positive«.
A stvari se tukaj ne ustavijo. Razsežnost dopinga je najbrž še večja, kot si predstavljajo največji borci proti njemu. To je grozovito. Nisem psiholog in ne bom komentiral osebnostnih lastnosti dopingirancev, a nekaj je kristalno jasno. Dopingirajo se ljudje, ki jim pomanjkuje samozavesti, ljudje, ki se želijo dokazati in napolniti svoje denarnice. Nagrade na tekmovanjih so navadno precejšnje.
Pravijo, da je doping vedno korak pred njegovimi nasprotniki. In najbrž je res tako. Pravzaprav gotovo. Tukaj gre omeniti delo priznanega (to ne bi smel biti) profesorja iz univerze v Ferrari, Conconija. Francesco Conconi je svetovno znan fiziolog, po njem pa je poimenovan tudi fiziološki test za merjenje športnikove zmogljivosti, ki ga je razvil. Žalostno pa je, da večina ne pozna njegove sive plati. Francesco Conconi je v svet športa pomagal uvesti EPO. Pretental je oblasti in namesto razvoja testa (za kar je dobil plačilo), ki bi EPO prepoznaval, pomagal dopingirancem teste prelisičiti. Bil je tudi učitelj razvpitega Armstrongovega zdravnika, trenerja in prijatelja Micheleja Ferrarija.
Francesco Conconi ni bil izključen iz univerze in ob svoj naziv profesorja. Danes osemdesetletnik še vedno uživa ugled v znanstvenih krogih. Četudi bi ga bilo potrebno javno linčati.
Žalostno.
Temni hodniki v svetu športa bodo ves čas polni, saj se ljudje, nacije, trenerji in ne vem, kdo še vse, želijo pokazati kot zmagovalci. In naredili bodo vse, da to dosežejo. Tudi z dopingom.
A vendarle je zmotno in neumno predpostavljati, da so vsi tekmovalci na najbolj znanih dirkah dopingirani. Recimo na Dirki po Franciji. Žalostno je, da moram poslušati obtožbe, ki nimajo nikakršnih dokazov, da je nekdo dopingiranec. Nešportno je, da zmagovalec, ki mu nikdar niso odkrili nič spornega, med dirko dobi pošiljko človeškega urina. Problem je v tem, da športnik ne more dokazati, da ni dopingiran. Enostavno ne more. Zato ga obtoževati, da je dopingiran, ni smiselno in je tudi neumno. V Armstrongovem primeru, recimo, je obstajala vrsta indicev, ki so nakazovali, da je dopingiran. Pri Froomu teh dokazov ni.
Bodimo toliko športni, da, dokler ne obstajajo posredni ali neposredni dokazi o dopingu, ostanemo korektni do športnikov in jih ne obtožujemo kar vsepovprek.
Prav pa je, da smo skeptični in da ob vsakem namigu o dopingu postanemo pozorni in stvar raziščemo. Da ne boste mislili, da je Dirka po Franciji nepremagljiv pekel. Pred nekaj dnevi je bila objavljena raziskava, v kateri so rekreativni kolesarji, torej jaz ali ti, opravili dirko po Franciji v enakem številu dneh kot tekmovalci. In uspelo jim je. Sicer je bila povprečna hitrost malce nižja, a vseeno. Dirko je mogoče odkolesariti, če imaš voljo in si pripravljen trdo delati.
Bodimo pazljivi. Doping bo zaradi nagrad, takšnih ali drugačnih, vedno prisoten. A četudi moramo biti skeptični, ne smemo obtoževati. Bi vam bilo prav, da bi vas nekdo obtožil za nekaj, kar niste storili, a problem bi bil, da tega ne bi mogli dokazati? No, tako se počuti cela vrsta čistih športnikov.
Čisto za konec … Se vam ne zdi nekajmesečna ali nekajletna prepoved tekmovanja zaradi dopinga prenizka? Meni se zdi. Športnik, ki je kdaj poskušal ogoljufati sebe in druge s pomočjo nedovoljenih poživil, po mojem prepričanju v svetu športa nima več kaj iskati. Imel je priložnost, a jo je zapravil. Tudi pri iskanju zaposlitve marsikdaj obtoženi, četudi pred desetletji, nimajo možnosti. Enako bi moralo biti tukaj.
Tim Podlogar
