Ali srčni utrip postavlja mejo vaši zmogljivosti?

Nedolgo časa nazaj smo skupaj ugotovili, da je enačba 220 – leta za izračun največjega srčnega utripa neprimerna. Tokrat bomo zopet govorili o največjem srčnem utripu (HRmax), a se vprašali, kaj ta sploh pomeni in ali predstavlja limit (mejo) v športnikovi zmogljivosti.

Foto: bestactivitytracker.co.uk
Foto: bestactivitytracker.co.uk

Ko sem približno enako stare sošolce na Fakulteti za šport v prvih letnikih študija spraševal po njihovih vrednostih največjega srčnega utripa, sem dobil zelo raznolike odgovore, od tega, da so nekateri imeli največji srčni utrip pri nekje 205 utripih na minuto (torej bi po neki logiki bili stari 15 let), drugi okoli 200 ali malo pod tem, nikogar pa ni bilo, ki bi imel srčni utrip tako nizek, kot sem ga imel jaz — 189 (ne, nisem bil najstarejši). V tretjem letniku študija pa je bil moj največji utrip le še 187 utripov na minuto. Kaj to zdaj pomeni?

Že dolgo je znano, da je minutna prostornina (volumen) srca, torej količina krvi, ki jo srce razpošlje po telesu v eni minuti, ena najpomembnejših komponent največjega privzema kisika in športne zmogljivosti. Povedano z drugimi besedami, srčna kapaciteta omejuje “dotok” sveže, s kisikom bogate krvi do mišičnih celic in zato, ko srce deluje s polno paro, mi intenzivnosti s pomočjo energijskih procesov v mitohondrijih ne moremo več povečevati (lahko povečamo z glikolizo in fosforilacijo kreatin fosfata, a to so procesi, ki delujejo neodvisno od kisika).

Kakšno vezo pa imata minutna prostornina srca in srčna frekvenca? Minutna prostornina srca je produkt srčne frekvence in iztisne prostornine (volumna) srca (Q=HRxSV). To pomeni, da se, če imamo recimo konstantno iztisno prostornino in spreminjamo frekvenco srca, minutni volumen srca spreminja. In po neki logiki bi bilo lahko sklepati, da imajo tisti z nižjo največjo frekvenco srca “en velik minus”, ker imajo posledično tudi nižjo minutno iztisno prostornino srca. In marsikateri trener, sem prepričan, bo temu verjel.

A to je še zdaleč od tega, da bi bilo res. Raziskava Muncha in sodelavcev (2013) je ugotovila dve izjemno pomembni stvari.

Prvič — srce lahko “bije” z višjo frekvenco od HRmax, če ga pospešimo s pospeševalnikom. To pomeni, da je nekako odločitev možganov tista, ki nastavlja največjo srčno frekvenco in ne sama sposobnost srca.

Drugič — v kolikor s pospeševalnikom povečamo frekvenco srca, hkrati zmanjšamo iztisno prostornino srca in minutna iztisna prostornina srca ostaja enaka. To se zgodi zaradi večih razlogov, naj razložim enega, najenostavnejšega. Če povečamo frekvenco, se zmanjša čas med posameznim utripom in torej čas, ko se srce s krvjo polni. In manj krvi kot je v srcu, manj je bo srce iztisnilo.

Frekvenca srca tako ne vpliva na kapaciteto srca in posledično na največji prevzem kisika in športnikovo zmogljivost. Prostornina posameznega iztisa je omejitveni dejavnik, ki pa ga žal (še) ne znamo izboljšati.

Tim Podlogar
Kineziolog

Munch, G. D. W., Svendsen, J. H., Damsgaard, R., Secher, N. H., Gonzalez-Alonso, J. in Mortensen, S. P. (2013) ‘Maximal heart rate does not limit cardiovascular capacity in healthy humans: insight from right atrial pacing during maximal exercise’, Journal of physiology, 592 (2), pp. 377-390.