Project Stelvio: Prehrana na kolesu med treningi

Da je prehrana pred in med športno aktivnostjo pomembna, je splošno znano dejstvo. Veliko manj pa je znano, da lahko z majhnimi spremembami v prehrani vplivamo na same vadbene adaptacije. Timova raziskovalna dejavnost se osredotoča ravno na ta aspekt in zato ne gre čuditi, da v sklopu Projecta Stelvia temu posvečamo veliko pozornosti.

Najprej nekaj osnov. Cilj treninga je, da v telesu sprožimo procese, ki izboljšajo športnikove sposobnosti (npr. FTP). Ponavadi se v trenažnem procesu pozornost namenja predvsem samemu treningu, kar je sicer ključno, a vsekakor ne edina pomembna stvar.

V članku o periodizaciji prehrane smo zapisali Timovo definicijo periodizacije vnosa ogljikovih hidratov:

“PERIODIZACIJA VNOSA OGLJIKOVIH HIDRATOV TEMELJI NA TEM, DA JE VNOS OGLJIKOVIH HIDRATOV ZADOSTEN, DA ŠPORTNIK VADBENO ENOTO OPRAVI PRI ZAHTEVANI INTENZIVNOSTI TER DA SO ENERGETSKE ZALOGE PO KONCU TRENINGA VEČINOMA IZPRAZNJENE, KAR PREDSTAVLJA DODATEN STIMULUS ZA ADAPTACIJE.”

Tim Podlogar

V tistem članku smo se osredotočili predvsem na čas pred in po posamezni vadbeni enoti, tokrat pa bomo nekaj besed namenili tudi vnosu ogljikovih hidratov med samim naporom.

Dejstvo je namreč, da vnos ogljikovih hidratov med vadbo izboljša športnikovo zmogljivost. To tako pomeni, da lahko z vnosom ogljikovih hidratov med vadbo povišamo zmogljivost med intervali.

A to ne pomeni, da moramo ogljikove hidrate vedno uživati. Raziskave namreč jasno kažejo, da visoka razpoložljivost ogljikovih hidratov lahko zmanjša signal za adaptacije po vadbi – skladno z zgornjo Timovo definicijo.

Tim se tako med treningi poslužuje naslednjih prehranskih strategij:

https://www.instagram.com/p/BwgbmOblWF7/

Vnos je torej pogojen z intenzivnostjo vadbenih enot – ko dela intervale nad 2. laktatnim pragom, poskrbi, da je ogljikovih hidratov dovoljšen, ko pa dela nizkointenzivne napore, poskuša, da je vnos ogljikovih hidratov kar se da minimalen.

Med treningi trenutno uporablja izdelke švedskega proizvajalca Maurten, ki jih sicer uporablja večina najboljših svetovnih maratonskih tekačev.