Na začetku sezone so jo imeli za maserko, fizioterapevtko ter vse, razen za kineziologinjo. Danes, ob koncu izjemno uspešne sezone Ilke Štuhec, jo vsi poznajo kot kineziologinjo. S tem je poskrbela, da so mnogi izvedeli, kaj je kineziologija in kaj delo kineziologa. Z Anjo smo govorili o delu z Ilko, veslanju študiju in še čemu.
Trenutno veljaš za najbolj znano kineziologinjo v Sloveniji. Delati s trenutno eno najboljših smučark na svetu, Ilko Štuhec, je najbrž velik izziv in ob doseganju uspehov tudi velik užitek. Kaj vse kot kineziologinja počneš v ekipi?
Hm… nisem si mislila, da se bo to kdaj zgodilo. Če sem najbolj znana, ne vem, sem pa zelo vesela, da lahko promoviram poklic kineziologa. Prav vsi si bomo morali najti prostor v morju poklicev. Nekoliko me jezi dejstvo, da opredelitev, kaj je kineziolog, ni bolje sistemsko urejena. Tako po nepotrebnem prihaja do trenj med raznimi poklici. Sploh fizioterapevti so tisti, ki trdijo, da jim skačemo v zelje. Žalostno je to, da oboji ne vidimo, da sta veji sorodni in tudi zelo različni. Skupaj bi zares dobro sodelovali, saj se ti dve veji, po mojem mnenju in izkušnjah, izredno dobro doplonjujeta. Skratka, ker sem večni optimist, upam, da se bo v Sloveniji našlo primerno mesto za kineziologe. Želim si tudi več povezovanja ter sodelovanja, saj vsi delamo za isti cilj in to je dobro počutje slehernega posameznika.
Delati z Ilko je ogromen iziv. Praktično sem bila iz faksa vržena v profesionalni šport na izjemno visoki ravni. Tukaj šteje vsaka malenkost. Do svojega dela sem v začetku imela precej strahu in občutek neznanja. S prakso so se mi začele stvari zelo dobro povezovati in znanje pridobljeno na faksu je dobivalo vedno večji pomen. Izjemno sem vesela, da se mi je ponudila ta priložnost, saj se učim iz dneva v dan, obenem pa vidim, da delam dobro.
Ker smo zelo majhna ekipa, so naše naloge nekoliko drugačne, kot bi bile v velikih ekipah. Vsak od nas počne več stvari in veliko si pomagamo. Sicer pa je moje delo med sezono, da skrbim za Ilkino dobro počutje, zdravje ter pripravljenost. Sezona je dolga in ne moremo si privoščiti, da ji pade telesna pripravljenost. Zato skrbno izbiram vaje in treninge, s katerimi obnavljamo tisto, kar je bilo narejeno poleti. Ilka sodeluje tudi s kondicijskim trenerjem Markom Borkom, ki je odgovoren za poletni del priprav. Delam pa tudi manualno terapijo. Sem študentka manualne akademije. Tam še vedno pridobivam znanja, da lahko Ilki nudim celotno oskrbo, tudi kar se tiče določenih poškodb. Zavedati se je namreč potrebno, da ko stopiš na takšen profesionalni nivo, so športniki, ki jo odnesejo brez poškodb, prej izjema kot pa pravilo. Zato gresta tovrstna terapija in kineziološka obravnava dobro z roko v roki.
Nepoznavalci te velikokrat zamenjajo za fizioterapevtko, maserko, trenerko. V čem se tvoje delo razlikuje od ostalih poklicev, ki tudi delajo s športniki (npr. smučarskih trenerjev, kondicijskih trenerjev, fizioterapevtov itd.)?
Nekaj sem že odgovorila v zgornjem vprašanju. Sicer sem pa mnenja, da so fizioterapevti pomembni in nujni v svetovnem pokalu. Nenazadnje se tudi jaz poslužujem številnih njihovih metod. Rekla bi, da me prav zaradi tega z njimi tudi zamenjujejo. Zase ne morem reči, da opravljam zgolj kineziološke storitve. Veliko se izobražujem tudi na ostalih področjih, da lahko bolj celostno pristopim k problemu oziroma še bolje, da poskrbim, da do problemov sploh ne pride. Iz tega razloga težko točno postavim meje obsega mojega dela. Vzamem nekaj kineziološkega, fizioterapevtskega, psihološkega, sociološkega in tako naprej. Ne želim se omejevati zgolj na eno področje, ker sem mnenja, da preveč ozkogledno obravnavanje stvari ne pripelje do želenih ciljev. Odlično sodelujem z Ilkino fizioterapevtko Darjo Kramberger, ki je odgovorna za terapije, ko smo doma.
Nekdaj si veljala za najbolj perspektivno slovensko veslačico. Kako to, da si se odločila za študij kineziologije?
To je malo smešna zgodba. V času veslanja sem mislila zgolj na veslanje. Študij zame ni bil pomemben. Vseeno mi je bilo, kam se bom vpisala samo, da bom imela status. Na srečo sta mi mami in najboljša prijateljica takrat nekako odprli možnost, da naj se vpišem na nekaj, kar me veseli, da pa ni važno, kdaj bom doštudirala. V športu sem že od otroštva in o njem želim vedeti vse. Zato se zdaj zdi izbira študija zelo logična glede na področje mojega zanimanja. Po končani karieri sem se vrgla v knjige, našla nove cilje, ki me vodijo po drugi poti, ki sem si jo zadala v otroštvu. Še vedno ostajam v športu in obožujem svoje delo. Mislim, da mi je prehod iz ene v drugo kariero kar dobro uspel.
Vir fotografije: https://www.flickr.com/photos/milankne/9917250365
Ali v veslanju nisi videla perspektive, da si se odločila iz vodnega okolja povzpeti v gore na sneg?
Oh, veslanje. Veslanje bo vedno moj šport. Je izjemno naporna športna panoga, ki od človeka zahteva vse in še malo. Mislim, da sem pri veslanju prišla do platoja svojih zmožnosti. Sicer si je to zelo težko priznati, vendar z glavo skozi zid ne gre. Mislim, da mi je zmanjkala tista zadnja stopnička, ki loči nekoga, da postane vrhunski športnik, in to je glava.
Kako ti lastne tekmovalne izkušnje iz športa pomagajo pri delu z Ilko?
Zelo in še več. Vem, kaj pomeni trenirati, biti utrujen, zmagovati in izgubljati. Vem, kako naporna je rehabilitacija in kako neprijetno je, ko se poškoduješ. Vem tudi, kako neverjetno je, ko se vse poklopi in je cilj dosežen.
Iz svojih izkušenj tudi črpam material za treninge. Ilko sem vpleljala v veslanje zgolj iz enega samega namena, ker je gibanje pri veslanju varno, vključuje več kot 80% mišične mase pri vsakem zaveslaju, s pravilno tehniko je možnosti za poškodbe izjemno malo. Potrebno je še ravnotežje in nekateri drugi občutki, ki so prav tako pomembni pri smučanju. Menim, da je veslanje veliko premalo izkoriščeno v kondicijski pripravi slehernega športnika.
Se ti zdi, da bi prisotnost kineziologov koristila tudi drugim športnikom?
Da, absolutno. Primerno načrtovan trenažni proces lahko močno zmanjša možnosti za nastanek poškodb. Izjemno bi blo, če bi kineziologi lahko zmeraj sodelovali s fizioterapevti. Ni nujno, da so oboji ves čas prisotni, lahko bi se tudi izmenjevali in dopolnjevali. Vseeno pa je veliko odvisno od vsakega posameznika. Kineziologi imamo veliko znanja iz vseh področji, ki ga je smiselno nadgrajevati še s sorodnimi vejami, da dobimo še bolj širok pogled na telo v gibanju.
Za konec – kje se vidiš čez 10 let?
Sem ena tistih, ki živi iz dneva v dan. Včasih se odločam precej impulzivno, zato je težko reči, kam me bo to pripeljalo. V primeru, da bom ostala doma, si želim svoj prostor za obravnavo športnikov. Mogoče se bom čez čas preusmerila tudi na širšo populacijo in se ne bom omejevala samo s športniki. Moj glavni cilj, mislim da, bo tudi takrat dobro počutje in približevanje športa vsem ljudem.
