Sposobnost vzdržljivosti se med otroci in odraslimi razlikuje, saj so prvi še v fazi razvoja in zato nekateri mehanizmi še ne delujejo na način, ki je značilen za odrasle osebe. Tega se moramo še kako zavedati. Tako iz vidika treninga kot tudi razumevanja njihovega gibanja.
Ekonomičnost gibanja je količnik med opravljenim delom in porabljeno energijo. Telo namreč vse proizvedene energije ne pretvori v delo, oziroma v gibanje, temveč se del energije pretvori v toploto. Boljši kot je izkoristek, večja je ekonomičnost gibanja. Pri določeni hitrosti bo bolj ekonomično telo tako porabilo manj energije kot tisto z nižjo ekonomičnostjo.
Že dolgo je znano, da se z odraščanjem progresivno povečuje energijska učinkovitost oziroma ekonomičnost gibanja. Vzroki za to so psihološki, biomehanični in presnovni. Med najpomembnejše spadajo: večja poraba energije pri v mirovanju, kinematično manj racionalni način teka (slabša tehnika), manj ugodno razmerje v dolžini telesnih segmentih(telo ne raste proporcionalno), manj razvite elastične komponente mišično-tetivnega sistema in manjša ekonomičnost.
Poleg ekonomičnosti teka pa na vzdržljivost kot motorično sposobnost vpliva še aerobna sposobnost. Merimo jo navadno z največjo porabo kisika (Vo2max). Aerobni potencial otroka je pogojen s centralnimi mehanizmi (količina in sestava krvi ter utripni volumen srca) ter perifernih mehanizmov (kapilarizacija mišic, encimska struktura).
Razvoj aerobnih sposobnosti v obdobju poznega otroštva (od približno 6. do 11. leta) je ugoden. Pred puberteto namreč ljudje dosežemo najvišje relativne vrednosti aerobne funkcije (Vo2max). To zagotavljajo predvsem ugodni periferni mehanizmi (v mišicah). Otroci imajo v primerjavi z odraslimi več počasnih mišičnih vlaken, ki so bolj aerobna; več mitohondrijskih aerobnih encimov in večjo kapilarizacijo mišic. Imajo tudi hitrejšo dinamiko vključevanja aerobne presnove, kar pomeni manjši kisikov deficit in manjšo tvorbo laktata in vodikovih protonov (H+). Nekatere študije kažejo, da imajo otroci aktivnejši maščobni metabolizem, ki se aktivira med aerobnim naporom (učinki višjih vrednosti rastnega hormona). Posledično je laktatni prag, ki ga je sicer težko določiti, na višji stopnji kot pri odraslih. Različne obremenitve tako rešujejo na bolj aeroben način in od tod izhaja teza, da so otroci »aerobni tipi«.
Otroci tako tudi bolj intenzivne obremenitve rešujejo na aeroben način. Pozorni pa moramo biti na to, da otrok ne obremenjujemo s predolgotrajnimi napori, predvsem s psihološkega vidika. Kljub temu, da so otroci aerobni tipi, pa je bilo dokazano, da je učinek aerobne vadbe pri otrocih pred puberteto manjši zaradi hormonske regulacije, ki ne omogoča razvoja srčne funkcije v zadostni meri. Vadba ima učinek le, če je dovolj intenzivna (višja kot pri starejših). Poudariti moramo tudi, da vadba vzdržljivosti pri otrocih vpliva še na nekatere druge motorične sposobnosti kot so koordinacija in nekatere vrste moči.
Za zaključek, izogibajmo se dolgotrajnih naporov in raje uporabljajmo krajše, nekoliko intenzivnejše napore v obliki štafet, poligonov in elementarnih iger, ki jih otroci premagujejo na aeroben način. Z bogatimi vsebinami vadbe z intervalnimi obremenitvami lahko vplivamo tudi na koordinacijo gibanja, ki je bistvenega pomena pri otrocih. Izognemo pa se monotoni vadbi, ki negativno vpliva na motivacijo otrok.
Darjan Spudić
Kineziolog
Povzeto po:
Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov
http://www.brianmac.co.uk/articles/scni4a3.htm
