Se še spomnite srednješolskih ur fizike, pri katerih ste spoznali prvi zakon termodinamike oziroma zakon o ohranitvi energije? Delovanje tega zakona je temeljni razlog za povečanje telesne mase. Pri debelosti prihaja do večjega vnosa kot porabe energije, čemur pravimo tudi pozitivna energijska bilanca – organizem prejema več energije, kot je oddaja.
Gre za problem, ki bi lahko bil evolucijske narave. Telo ima namreč boljše mehanizme, da se bojuje proti lakoti (primanjkljaju energije) kot pa proti debelosti (presežku energije). Kar je pravzaprav logično, saj šele v zadnjih desetletjih lahko hrano uživamo v skorajda neomejenih količinah.
Pri debelosti razlikujemo dve obdobji: dinamično razdobje, ko se debelost razvije in se zaradi kalorično preobilne hrane nabira maščevje, ter statično razdobje, v katerem mehanizmi, ki jih še ne poznamo dovolj dobro, normalizirajo vnos hrane, tako da je v statičnem obdobju organizem energijsko v ravnotežju, debelost pa obstaja. Pri razvoju živali je bilo kopičenje zalog energije (maščob) za obdobja, ko je te primanjkovalo, za preživetje zelo pomembno. V času izobilja (hitro prebavljive) energetsko bogate hrane pa so v ospredju bolezni, povezane z debelostjo.
Vnos hrane je odvisen od lakote in apetita. Apetit je želja po posebni hrani in ga moramo ločiti od lakote. Sprožijo ga številni dražljaji (vonj po dobri hrani in okus do vidnih dražljajev). Apetit se lahko javlja tudi brez lakote. Lakota pa je občutek, ki ga posreduje zapleten mehanizem takrat, kadar organizem potrebuje hrano. Dejavniki, ki sprožijo lakoto, so krčenje praznega želodca in mejno znižanje koncentracije glukoze v krvi.
Uravnavanje vnosa hrane sodi med najbolj zapletene homeostatske mehanizme, v katere je vključenih cela vrsta različnih snovi.
Kratkoročno gledano sta najočitnejša mehanizma za uravnavanje količine vnosa hrane lakota in sitost. Logično. Precej težje pa je ugotoviti, kaj dolgoročno uravnava vnos hrane, ki se kot zaloga energije pri debelosti nalaga v maščobnih zalogah.
Gre za čezmerni vnos hrane, motnjo v izrabi energije ali kombinacijo teh ter še ostalih dejavnikov?
Znanstveniki so nedolgo nazaj predstavili zelo zanimivo grafično ponazoritev morebitnih razlogov za debelost. Ponazoritev, ki je resnično vredna ogleda, najdete tukaj.
NEKATERI NAJPOGOSTEJŠI VZROKI ZA NASTANEK DEBELOSTI
- PSIHOSOCIOLOŠKI DEJAVNIKI
Interakcija posameznika z okoljem ima velik vpliv pri razvoju debelosti. To je velikega pomena že v otroštvu. Primer so lepo »zaliti« otroci. Razvoj debelosti pripisujejo tudi psihičnim motnjam (depresija), vendar ni jasno, kaj je vzrok in kaj posledica. Psihološki dejavniki, kot so stanja kroničnega stresa in nerešljivih frustracij, pri nekaterih ljudeh vodijo v prekomerno uživanje hrane in s tem prekomerno prehranjenost. V odgovor na psihični stres se izločijo stresni hormoni (noradrenalin, adrenalin, glukokortikoidi), ki povzročijo odpornost telesa proti delovanju stresorja. Telo se pripravi na boj ali beg, sprostila se bo energija. Ker poteka stres danes na »civiliziran način«, je povsem fiziološka reakcija s strani presnove in srčno-žilnega sistema dejansko močan odklon v homeostatsko uravnavanih funkcijah. Namreč boja ali bega po sprostitvi hormonov (noradrenalin, adrenalin, kortizol…) ni, odvečna energija se ne porabi, ampak se shrani v zaloge.
- PREBAVA, PRESNOVA OGLJIKOVIH HIDRATOV IN MAŠČOB
Možno je, da gre za motnje pri nastajanju toplote po zaužitju hrane. Pokazano je bilo, da se zmanjša termogeneza po zaužitju hrane pri debelih, ni pa še jasno, ali je to posledica ali vzrok debelosti (Bajrović, F. F., 2014 v Ribarič idr., 2014).
Povečana aktivnost lipoproteinske lipaze. To je encim, ki sprošča maščobne kisline iz plazemskih lipoproteinov in tako omogoča maščobnim celicam večji privzem maščobnih kislin. V maščobnih celicah se tvorijo se novi trigliceridi kot zaloga energije. Pri debelih so opazili večjo aktivnost tega encima v maščevju kot pri ljudeh z normalno ali idealno telesno težo. Koncentracija tega encima ostane nad normalno tudi po hujšanju, zato sklepajo, da je povečana aktivnost lipoproteinske lipaze vzrok za debelost (Ribarič idr., 2014).
- GENETSKI DEJAVNIKI ali LIPOSTATSKA HIPOTEZA DEBELOSTI (leptin)
Pri človeku gen, ki bi bil neposredno odgovoren za debelost, še ni znan. Po drugi strani pa je iz študij posvojenih otrok znano, da je nagnjenost k debelosti podobna kot pri bioloških starših. Verjetno gre za multigenetsko dedovanje nagnjenosti k debelosti.
Dolgoročno uravnavanje vnosa hrane je povezano z uravnavanjem zalog maščob in z metabolizmom. Prvi gen, imenovan OB gen (‘Obese gene’), je odgovoren za sintezo hormona leptina v maščevju. Ko je maščobnega tkiva dovolj, količina leptina v krvi naraste in vnos hrane se zmanjša. Debeli ljudje naj bi imeli manjše izražanje tega gena v adipocitih, vendar je takšna motnja zelo redka. Novejše raziskave so namreč pokazale, da se pri okvari tega gena, ki je odgovoren za nastanek posebne sitostne beljakovine (leptina) v maščobnem tkivu, poveča telesna masa prizadetega (Ribarič idr., 2014).
Motnja v drugem genu (gen DB, ‘diabetes gene’ ali gen za receptor leptina v možganih) povzroči manjšo sintezo receptorja za leptin, kar pomeni, da bi za enak odgovor potrebovali več leptina. Gre torej za motnjo na receptorju za to beljakovino v hipotalamusu. Leptin namreč potuje po krvi do hipotalamusa in se tam veže na receptorje. Po vezavi pride do manjše ješčnosti in energijska bilanca se uravnoteži. Mutacije obeh genov so torej lahko vzrok za nastanek debelosti, čeprav so takšne mutacije pri človeku zelo redke, povzroče pa enormno debelost že v zgodnjem otroštvu. Interakcije med oreksogenimi in anoreksogenimi snovmi še niso raziskane, poglavitni dejavnik nastanka debelosti danes ostaja endokrino delovanje maščevja.
Preden začnemo kriviti genetiko pa se moramo zavedati, da so takšni primeri zelo, zelo redki.
Pomembno je, da prepoznamo debelost že pri otrocih in začnemo s spremembo življenjskega sloga obolelih. Višek energije se porablja s telesno aktivnostjo in zato je le-ta izredno pomembna pri preventivi pred pojavom debelosti. Strokovno vodena vadba in prehransko svetovanje s strani kineziologa je tudi učinkovito primarno sredstvo zdravljenja debelosti.
Pomembnosti telesne aktivnosti (vcepljanje le-te v življenjske sloge ljudi) pripomore k manjši pojavnosti debelosti in s tem k višji kakovosti življenja ter manjši umrljivosti zaradi bolezni sodobnega časa.
Darjan Spudić
Kineziolog
Povzeto po:
Physical Activity. (11. 11. 2015). Obesity Prevention Source. Pridobljeno iz: http://www.hsph.harvard.edu/obesity-prevention-source/obesity-causes/physical-activity-and-obesity/
Ribarič, S. in drugi (2014). Temelji patološke fiziologije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo
