Timov blog – Kaj se lahko naučimo od Frooma in Armstronga

Foto: http://roadbikeaction.com

Chris Froome in Lance Armstrong, dva izjemna človeka, eden v pozitivnem, drugi v negativnem smislu. Podobno kot Sherlock Holmes in James Moriarty. A če pustimo ob strani njune pozitivne in negativne plati, imamo pred sabo dva kolesarja. Kaj se lahko naučimo od njiju?

Foto: http://roadbikeaction.com
Foto: http://roadbikeaction.com

Četudi je moj pogled na svet znanosti zelo pozitivističen, kar pomeni, da imam rad številke in sovražim anekdote in »mnenja«, kdaj pa kdaj naredim izjemo. Recimo tokrat. V rokah sem v zadnjem času imel kar nekaj knjig na temo Frooma in Armstronga in iz podatkov, ki so bili na voljo, poskušal izluščiti bistvo njunega trenažnega procesa in v čem se je ta razlikoval. Nisem si mogel misliti, da bodo stvari tako jasno podprle moje hipoteze o tem, kako je potrebno trenirati. A lepo po vrsti.

Lance Armstrong je bil sprva povprečen kolesar, brez kakšnih vidnejših uvrstitev. A želja po nečem večjem ga je kaj kmalu pripeljala do dopinga, ki je bil takrat »recept za uspeh«. Njegovi treningi niso bili nič posebnega, navadno je imel ob sebi trening partnerje in skupaj so na kolesu preživeli ure in ure. Razliko med njim in dobrim moštvenim kolegom je na koncu naredil doping.

Na drugi strani pa imamo Chrisa Frooma, pripadnika generacije kolesarjev, ki naj bi bila čista. In kakor je ekipa sky znana po t.i. »marginal gains«, so bili kolesarji deležni drugačnega »recepta za uspeh«. Nekaj poudarkov:

  1. Chris Froome je večino treningov opravil sam
  2. Treningi so bili individualno načrtovani, podatki vsakodnevno analizirani in trening posledično prilagojen
  3. Tega v drugih ekipah niso bili (v nekaterih še vedno niso) deležni

To je v nasprotju s tistim, kar je počel Armstrong, ki je treniral z moštvenimi kolegi, recimo Tylerjem Hamiltonom.

Zakaj so te stvari pomembne? Pomembne so zato, ker Chrisov način treninga predstavlja znanstven pristop k treningu, medtem ko je bil Armstrongov pristop, dopinški pristop. Prva poglavitna razlika, torej trenirati sam ali ne, je bistvenega pomena. Intenzivnost je prilagojena samo in samo tebi. To je ključ. Nemogoče je voziti v skupini in na koncu pričakovati velike napredke v zmogljivosti, razen če si najslabši v skupini (pa še tu obstaja velika možnost, da postaneš pretreniran). Vsak posameznik se na stres odziva drugače in zato je najboljše, če treniraš sam.

Podobno velja za intenzivnost in nasplošno tipologijo treningov. Trenirati je potrebno tisto, v čemer nisi dober, kar ti manjka. Pa ne gre tu za klance, vožnje na čas …, temveč za fiziološke procese v telesu. Si sposoben porabljati maščobe? Si sposoben držati visoke obrate? In tako naprej. In edina možnost, da to storiš je, da vsakodnevno analiziraš treninge in potem kasneje tekmovanja. Na podlagi analize vidiš, kaj ti manjka, bodisi počitek, bodisi sposobnost vzdrževanja velikega »power outputa« daljši čas.

No in kako lahko to storite v skupini? Ne morete. In to je nov »recept za uspeh«, ki je prišel skupaj z vzoponom tehnologije – merilcev moči, programov za analize …

In ne, niso vse ekipe deležne podobnih analiz. Nekateri kolesarji imajo večjo strokovno podporo, drugi manjšo. V sky-u imajo očitno podporo na najvišji ravni.

Ali to pomeni, da moram trenirati sam? NEEEEEE!! (bolj na glas se ne morem zadreti). Pri nas, rekreativcih, je pomembno druženje, užitek. In to dosežemo tudi z druženjem. Razen kakšni samotarji, kakršen sem jaz, najraje kolesarimo sami. A če želite izboljšati kakšen aspekt vaše pripravljenosti, potem nekako nimate druge, kot da to storite individualno.

Čisto za konec. Le kakšen stroj bi bil Armstrong, če bi poleg dopinga imel tudi tako dober trenažni proces?

 

Tim Podlogar
Kineziolog