Spal sem presenetljivo dobro, kar mi je bilo prav zanimivo glede na živčnost, ki sem jo občutil dan prej. Dopoldne pred zagovorom je bilo pravzaprav precej mirno in zelo dolgočasno. Nekako se mi ni zdelo, da moram še kaj prebrati ali naštudirati. Mentor in A. sta me namreč uspela prepričati, da ga ni človeka na svetu, ki bi lahko o mojem delu vedel več kot jaz. Po treh urah izjemno zanimivega pogovora mi je James Morton čestital za opravljen doktorat.
Proces oddaje doktorske dizertacije je v Veliki Britaniji precej drugačen kot v Sloveniji. Nekaj mesecev pred oddajo doktorata sva se z mentorjem dogovorila koga predlagati za ocenjevanje doktorata.
Eden izmed ocenjevalcev prihaja iz domače univerze, torej Univerze v Birminghamu, drugi pa iz neke druge univerze. Najpomembnejšo vlogo igra slednji. Ker imam rad izzive, sem predlagal, da je glavni ocenjevalec profesor James Morton iz univerze Liverpool John Moores. James velja za enega najbolj znanih imen s področja znanosti o športni prehrani in presnovi na svetu. Bil je tudi glavni prehranski strokovnjak za Liverpool FC in kolesarsko ekipo Sky (danes Ineos). Želel sem si, da doktorat oceni priznano ime, saj sem bil prepričan, da sem svoje delo opravil kvalitetno. Notranji ocenjevalec pa je bil dr. Sam Lucas, ki je poznan predvsem po delu na področju okoljske fiziologije.
Doktorsko dizertacijo, ta je na koncu obsegala 254 strani, je pred oddajo pregledal le moj mentor dr. Gareth Wallis. Po oddaji sta recenzenta imela dva mesece časa, da sta dizertacijo pogledala in v njej našla pomankljivosti.
10. julija sem nalogo zagovarjal. Zagovor izgleda tako, da se v sproščenem tonu pogovarjaš z ocenjevalcema, katerih namen je bil, da sta ugotovila, če razumem, kaj sem napisal ter da sem se soočil z določenimi interpretacijami literature in mojih podatkov, ki morda njima niso bili najbolj jasni. Po treh urah intenzivnega pogovora sta me “vrgla” iz Zoom pogovora in se nekaj minut odločala.
James Morton je, ko sta me povabila nazaj, prevzel pobudo in mi čestital za pridobljen doktorski naziv ter doprinos k znanosti. James in Sam sta sicer želela, da dizertacijo malček popravim, kar sem storil in bil 28. julija obveščen, da je sedaj pa konec. Da nisem več študent.
No in sedaj sem dr. (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske) Tim Podlogar. Ali krajše Tim Podlogar PhD. Oziroma kar najboljše … Tim – kakor sta me poimenovala starša.
Kaj sem pravzaprav raziskoval?
O tem bom, če mi bo le čas dopuščal, več pisal v prihodnosti, a bom tokrat na kratko povzel. Naredil sem tri študije.
V prvi študiji sem proučeval, kaj se zgodi, če kolesarski trening začneš z izpraznjenimi zalogami glikogena, potem pa ogljikove hidrate začneš vnašati s pol-urnim zamikom. Pokazali smo, da na tak način ne zmanjšaš izjemno visoke porabe maščob, ki je posledica izpraznjenih zalog glikogena. Pomembna ugotovitev pa je bila tudi, da vnos ogljikovih hidratov z zamikom ohranja koncentracijo glukoze v krvi, kar najverjetneje pomeni daljšo sposobnost treninga.
V drugi študiji smo nadaljevali preteklo delo v katerem smo ugotovili, da dodatek fruktoze h glukozi v času regeneracije izboljša sposobnost teka med naslednjo vadbeno enoto. Tokrat smo to preverili na kolesarjih in namesto časa do utrujenosti izbrali dirko na čas. Ugotovili smo, da četudi je bila najverjetneje razpoložljivost ogljikovih hidratov zaradi izboljšanega shranjevanja večja, se to ni odrazilo na izboljšanju kolesarskih zmogljivosti.
Tretja študija pa je proučevala, kako uspešen je monosaharid galaktoza pri zapolnjevanju mišičnoglikogenskih zalog. Ta študija še ni objavljena, saj želimo pred objavo narediti določene dodatne analize. Bodo pa glavne ugotovitve predstavljene na konferenci ECSS oktobra v Seviliji, kjer sem bil izbran v ožji izbor za nagrade najboljšim raziskovalcem na področju športne prehrane in se bom potegaoval za nagrade.
Tim se še kar ne zaveda, da si lahko pred ime napiše dr.
