Zgodba je preprosta. Kot mladi znanstvenik, ki ne verjame (skoraj) ničemur, se že nekaj časa ogibam prebiranju knjig iz znanstvenega področja. A ko vendarle naletim na področje, ki mi ni popolnoma blizu ali je zame novo, prve informacije iščem v preglednih člankih. Pregledni članki so članki, ki jih ponavadi napišejo ugledni znanstveniki in v katerih orišejo določeno področje na “objektiven” način.
Poznamo sistematične pregledne članke in nesistematične. Prvi naj bi bili nezmotljivi in so napisani skladno z objavljenimi smernicami. Pisanje takšnih člankov je zamudno ter dolgotrajno in včasih skorajda nemogoče izvedljivo. Nesistematični pregledni članki so odraz avtorjevih prepričanj in podkrepljeni z dokazi. Slednjih je seveda več.
Prva stvar, ki jo laik, ki vstopi v znanost naredi, je, da se loti prebiranja preglednih člankov. Tam so komplicirani izrazi obrazloženi tako, da jih človek razume, zbranih pa je tudi več deset raziskav in povzete so njihove ugotovitve. Le kaj bi bilo, če bi moral bralec najprej sam najti vse te članke in potem vse še analizirati? Lahko bi vsaj magistriral, če ne doktoriral.
Nekaj časa nazaj sem zapisal, da komaj čakam na dan, ko bo članke pisala umetna inteligenca. In četudi tega dneva še ne vidim kmalu, se ga neizmerno veselim, ker smo ljudje prekleto pristranski in nesposobni biti objektivni.
Četudi so pregledni članki recenzirani, kar pomeni, da jih preberejo drugi znanstveniki in poskušajo preprečiti napake v njih, do njih vendarle prihaja. Naj navedem dva zanimiva primera.
Pred kratkim sem bral o regulaciji nekega metabolnega procesa v telesu. Ker je tema precej zakomplicirana, sem se lotil branja dveh preglednih člankov. A glej ga zlomka, zaključka obeh sta bila diametralno nasprotna. Kaj storiti? To, kar bi naredil tako ali tako. Začneš brskati po desetinah citiranih člankov in se poskušaš prepričati, kateri argument ima več dokazov. Pa se je zgodilo naslednje. Eden izmed člankov je zagovarjal precej staro teorijo in orisoval njeno pomembnost ter ozadje. Vse lepo in prav, dokler nisem na podlagi drugega članka ugotovil, da se metabolit, ki naj bi bil ključ regulacije po teoriji prvega, v človeškem telesu med vadbo sploh ne spreminja. In ko sem poskušal ugotoviti, kaj so glavni dokazi prve teorije, sem začel brskati po citatih prve študije. In glej ga zlomka. Avtorji so, namesto, da bi citirali znanstvene študije, v tem ključnem delu citirali pregledne članke izpred desetletja. Po možnosti svoje članke ali pa vsaj članke istega avtorja . Če je drug pregledni članek dokaz, grem še danes za meniha.
Cilj preglednega članka bi moral med drugim biti, da v njem bralec enostavno najde glavne dokaze za določeno teorijo. Citiranje nesistematičnih preglednih člankov, ki so zaradi svoje narave subjektivni, pač ni način, kako nekaj dokazati. Kaj, če se je že prvi pregledni članek motil? Po njihovem se od mene, dvomljivca, pričakuje, da bom odpiral babuške in pregledoval nove in nove pregledne članke, ki pišejo o identični tematiki. Pa kaj še. Če imaš dokaz, ga daj zdaj na mizo. Nenazadnje je citiranje preglednega članka posredno citiranje, ki bi moralo biti kot takšno navedeno. Pa ni bilo. In ne, ni pomagalo, da ima članek skoraj 200 citatov ter da je velika večina citiranih študij visoke kvalitete. Problem je, ker se ključni metabolit v človeku dejansko ne spreminja. Če bi se, bi teorija držala. Pa ne.
Da ne omenjam, da ta sporni pregledni članek druge teorije niti omenil ni, čeprav so bili znanstveni dokazi zanjo v času pisanja na voljo.
Ja, tako je v znanosti…
In ne, ni še konec. Naletim na eksperimentalno študijo, ki pokaže, da v srednje trenirani populacija neka prehranska manipulacija vzdraži signalne poti za mitohondrijsko biogenezo. Naredili so biopsije vsakih nekaj ur in pri osmih urah po koncu vadbe ugotovili razliko. Potem pa mi nedavno mentor omeni, da je na voljo še ena študija, ki to izpodbija v vrhunskih športnikih. Češ, pri vrhunskih športnikih to ne velja. Preberem študijo in začnem primerjati rezultate. In glej ga zlomka. V slednji študiji sploh niso imeli analiziranega vzorca mišične biopsije v časovnem okviru, v katerem je predhodna študija pokazala razliko. A vseeno so zaključili, da pri treniranih športnikih razlike ni. In ne, ni šlo za nek lev laboratorij, temveč za svetovno znano ekipo znanstvenikov. Naredili so napako v načrtovanju študije in svoje videnje na silo objavili. Seveda v diskusiji te limitacije niso omenili.
To sta samo dva problema znanosti. Izmed mnogih. In še enkrat sem dobil potrdilo, da rek »Ne verjemi nikumor in ničemur« drži kot pribit.
Tudi me ne čudi, da se moj mentor upira pisanju preglednih člankov, saj pravi, da so preveč subjektivni in da naj tisti, ki ga področje zanima, prebere vse študije in si ustvari svoje mnenje.
Tim kmalu še svojemu mnenju ne bo verjel …
Tim Podlogar
Kineziolog
