Zakaj je kineziolog poklic prihodnosti in zakaj bi morali s fizioterapevti sodelovati in ne tekmovati

Pred kratkim so člani Združenja fizioterapevtov Slovenije dobili pismo, v katerem jih predsednica poziva k »boju« s kineziologi, saj naj bi ti vodili vadbo, ki naj bi bila domena fizioterapevtov. Predsednica jim predlaga, da naj, četudi so polno zaposleni, povečajo svoj obseg dela in na nek način izpodrinejo kineziologe. V šali bi lahko to razumeli kot dogajanje v nogometni ekipi, ki na povratni tekmi (na prvem srečanju so zmagali z 1:0) izgublja s pet proti nič, do konca tekme pa je le še kakšna minuta.

Da boste vedeli, o čem je govora. Gabrijela Starc, predsednica Združenja fizioterapevtov Slovenije, je 28. februarja članom združenja poslala pismo (celotno je na dnu strani), v katerem med drugim piše:

»Raziskave kažejo, da ljudje ne čutijo utrujenosti pri delu, če ljubijo svoj poklic. Ni se jim težko izobraževati ob vikendih in ni jim težko delati v prostem času. V zadnjem času smo priča dejstvu, da so vadbo v klubih bolnikov prevzeli kineziologi, da vodijo vadbo po zdravstvenih domovih in v domovih starejših. Če že ni prepozno, je zadnji čas, da začnete izvajati vse vrste vadbe, v delovnem in domačem okolju, individualno in skupinsko.

Ker sem po naravi optimistična, verjamem, da vsi fizioterapevti ljubimo svoje delo in ne bomo dovolili, da bi najbolj perspektiven poklic bodočnosti opravljali drugi.«

Kot urednik spletne strani Kineziolog, ki promovira delo kineziologov, si ne morem kaj, da se ne odzovem na takšne nestrokovne trditve, ki po vsej verjetnosti izhajajo iz nepoznavanja kompetenc in znanj kineziologov.

O tem, kaj kineziologija sploh je in kdo kineziologi smo, sem že pisal, a za osvežitev spomina, si lahko prispevek vendarle še enkrat preberete na tej povezavi.

Nihče si ne dela utvar, da je proces rehabilitacije domena fizioterapevtov in ne kineziologov in da kineziologi lahko pri rehabilitaciji sodelujemo le pod vodstvom oziroma v sodelovanju s fizioterapevti. A ko je fizioterapije enkrat konec, nastopi delo kineziologov, saj želimo posameznika narediti gibalno sposobnejšega.

»Poklic bodočnosti,« pravi gospa iz Društva fizioterapevtov Slovenije. Se samo meni zdi ali je takšna izjava v tem kontekstu malo nepremišljena in pravzaprav smešna? Si res želimo prihodnost, ko bo vedno več ljudi z »omejenim, prizadetim ali okvarjenim gibanjem in/ali sposobnostmi zaradi bolezni in poškodb«, kar je ena izmed glavnih področij dela fizioterapevtov? Si res želimo, da ljudje le »vzdržujejo in obnavljajo gibanje in funkcijske sposobnosti«?

To sta namreč področji, za delo na katerih naj bi bil kompetenten fizioterapevt (http://www.zf.uni-lj.si/si/1stopnja-2-2-1/fizioterapija-2-2-1-3/predstavitev-studijskega-programa-2-2-1-3-1).

Na drugi strani smo kineziologi sposobni posameznikove gibalne sposobnosti izboljšati in jih ne le ohranjati. Izboljšati jih želimo na raven, ki je posameznik trenutno ne dosega z namenom preprečitve morebitnih poškodb (npr. športniki) ali le krepitve zdravja (npr. debelostnik, ki želi shujšati in se udeležiti maratona). Nenazadnje smo nepogrešljiv člen ekip mnogih vrhunskih športnikov in jim pomagamo pri doseganju meja človekovih sposobnosti. Ne, to ni del kompetenc fizioterapevta, temveč so to kompetence kineziologa.

V imenu vseh nas Slovencev si želim, da je poklic prihodnosti kineziolog in ne fizioterapevt, saj to pomeni, da bo vedno manj poškodovanih ter vedno manj tistih z gibalnimi omejitvami. To bo pomenilo, da bodo imeli zdravniki manj dela, čakalne dobe bodo krajše, denarja pa bo več za socialno ogrožene, izobraževanje, kulturo, infrastrukturo, šport, znanost in vsa ostala področja, ki ne dobivajo dovolj denarja.

Gospa Gabrijela Starc ugotavlja, da kineziologi prevzemamo pobudo in delamo na vedno večih področjih in v vedno večih ustanovah. Videti je, da to počnemo kvalitetno, ustrezno in uspešno, saj v nasprotnem primeru v zdravstvenih domovih in domih za upokojence ne bi bilo povpraševanja za naše storitve. Fizioterapevte poziva, da kljub svoji zasedenosti in velikim delovnim obveznostim, začnejo delovati tudi na področju, kjer smo kineziologi vedno bolj uspešni. Čemu takšen poziv, mi ni najbolj jasno, še edina logična razlaga se mi zdi ta, ki pravi, da s tem priznava uspešnost dela kineziologov in se boji, da bo poškodovanih in in tistih z gibalnimi omejitvami v prihodnosti vedno manj in bo torej vedno manj posameznikov potrebnih obravnave fizioterapevtov.

Namesto, da se delimo na rdeče in bele, na sposobne in nesposobne ali lepe ter manj lepe, si raje sezimo v roke in začnimo skupaj ustvarjati uspešne zgodbe. V mislih imam zgodbo, v kateri kineziolog in fizioterapevt sodelujeta z roko v roki. Ne, to ni pravljica, temveč pristop, ki ga gojijo v mnogih slovenskih in svetovnih ustanovah in ki prinaša vidne uspehe. Poglejte si slovenski javnosti najbolj znan in, lahko bi rekli tudi, učbeniški primer uspešnega sodelovanja obeh poklicev po poškodbi, ki jo je utrpela v zadnji sezoni najboljša smukačica na svetu. Fizioterapevtka in kineziologinja sta uspešno sodelovali, smučarka pa že stoji na smučeh in prizadevno trenira, da nas bo v prihodnji sezoni lahko zopet razveseljevala z odličnimi rezultati.

Popolnoma utopično bi bilo pričakovati, da bomo kdaj živeli v svetu, kjer fizioterapevt ne bo potreben, zato se mi zdi strah Gabrijele Starc odveč. Če pa do tega vendarle pride, verjamem, da bomo kineziologi v svojih ustanovah vendarle bili pripravljeni del svojih obveznosti prepustiti fizioterapevtom, saj vemo in se zavedamo, da nismo vsevedi in da bo njihovo znanje več kot potrebno in dobrodošlo.

 

Tim Podlogar
Kineziolog