»Ta dodatek deluje in ta dodatek je nepotrebna poraba denarja,« oziroma nekaj podobnega ste najbrž gotovo od mene že slišali. A stvari sploh niso tako enostavne, sploh, ko govorimo o vrhunskem športu in lovu za vrhunskimi dosežki. Placebo je namreč zelo dobro ergogeno sredstvo, ki lahko loči med zmago in porazom. Po mojem prepričanju je nujni pripomoček v trenerjevem kovčku z orodjem.
Ko govorimo o znanosti in morebitnih sredstvih, ki bi povečala zmogljivost (ergogena sredstva), navadno govorimo o tem, kaj deluje in kaj ne deluje. V kvalitetnih raziskavah preverjanje učinkovitosti dodatkov deluje na način, da se udeležencem enkrat da učinkovino ali dodatek, ki jo raziskujemo (eksperimentalno testiranje) in drugič placebo (placebo testiranje) – torej nekaj, kar izgleda popolnoma enako, kakor raziskovana učinkovina/dodatek, a nima in ne more imeti nobenega efekta na zmogljivost. Dober placebo je tak, da merjenec ne more prepoznati placebo ali eksperimentalnega testa. Najboljše raziskave so narejene celo tako, da niti znanstvenik v laboratoriju ne ve, ali se merjenec nahaja v placebo ali eksperimentalnem testiranju. Na koncu se primerja rezultat in ugotavljavlja, če dodatek deluje ali ne.
Športniki jemljejo raznorazne dodatke, velik delež njih brez kakršne koli potrjene znanstvene podlage delovanja. A jih jemljejo, ker mislijo, da so učinkoviti. Prodajalec v trgovini s športno prehrano jim jih je prodal in prodajalec v tej trgovini je pač »strokovnjak«. Včasih se prelevim v potrošnika in v trgovinah s prehranskimi dodatki ugotavljam, koliko prodajalci vedo. In navadno grem iz trgovine zelo živčen, ker slišim preveč neumnosti. Potem pa pridejo do strokovnjaka (brez narekovajev) in ga prosijo za nasvet o športni prehrani. Ena prvih stvari, ki jih vprašamo, je, katere dodatke jemljejo. In prva stvar, ki jim jo povemo je, da je ta, pa ta in oni in tretji dodatek brez veze jemati, ker ne bo imel nobenega efekta. »Dokazano,« še dodamo ob razlagi.
Na koncu športniku spremenimo pogled na športno prehrano iz tega, da misli, da je tisto, kar je naravno neoptimalno, tisto, kar pa umetno dobro, na to, da je pravzaprav hrana, ki nam jo ponuja mati narava v večini primerov najboljša.
Vse lepo in prav …
A ko stopiš korak nazaj in pomisliš, kaj si pravzaprav naredil športniku, ugotoviš:
- Optimiziral si vnos makrohranil, se pravi količino in časovnico ter tip vnosa (ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine).
- Odstranil vnos večine dodatkov, ker »pač ne delujejo«.
A četudi nisi naredil ničesar narobe, si ga prikrajšal za placebo efekt vseh tistih dodatkov, ki jih je prej jemal.
Nedavno je bilo narejenih kar nekaj zanimivih študij, ko so ugotavljale, kakšen vpliv ima sam placebo na zmogljivost in ugotovili, da je placebo lahko odlično ergogeno sredstvo.
Pomembno je le, da športniku poveš, da bo dodatek učinkovit, izboljšal bo nek del zmogljivosti (recimo maksimalno moč) in po vsej verjetnosti bo delovalo, pa čeprav gre le za sladkorni bombon.
Tu se mi porodi vprašanje etičnosti in strokovnosti takšnega nasveta. Ne zdi se mi etično in strokovno športniku priporočiti, da kupuje nek drag dodatek, če veš, da je neučinkovit. Sploh v primeru, ko športnik nima neomejenih financ in bi lahko denar porabil za boljšo opremo ali bolj kvalitetne obroke. Na drugi strani se mi ne zdi strokovno in niti etično športniku doma pripraviti škatlico s sladkornimi tabletami ter mu jih predstaviti kot neko ergogeno sredstvo. »Nekaj novega.« »Kaj pa on ve«. Prvič – športnik mora biti informiran, kaj jé. Vse drugo je neetično. Drugič – kot strokovnjak mu ne smem lagati, saj lahko izgubim njegovo zaupanje. Torej sem zopet na robu neetičnega početja.
Sem torej primoran biti strokoven in etičen ter bobu reči bob in ga prikrajšati za ergogene učinke placebo efekta? Morda.
A biti uspešen velikokrat pomeni hoditi po robu pravilnega in nepravilnega. Po robu etičnosti. Po robu zakonitosti.
Na koncu je vsak krojač svoje usode in se odloči, kakor se odloči.
Kaj je prav? Ne vem. Kako se bom v prihodnosti odločal? Ne vem.
Tim Podlogar – Tim je prepričan, da mu kompresijski povoji pospešijo regeneracijo, zato po treningih na kolesu večkrat hodi okoli s povitimi nogami. Da bi učinek bil lahko le placebo efekt, sploh noče pomisliti.
