Timov blog: Maratona – se prijaviti ali ne?

Maratona velja za enega najlepših kolesarskih maratonov na svetu. 140 kilometrov v Italijanskih dolomitih. Prelaz za prelazom. Vsako leto se v prvi polovici julija v Alti Badiji zbere tisoče kolesarskih navdušencev in poda na tri različne trase. Nepozabna izkušnja. Vsaj tako pravijo. Čeprav sem traso prevozil v zadnjih treh letih, se maratona kot takšnega nisem udeležil. Želja je vsako leto večja, strah pred morebitnimi poškodbami pa tudi. Se prijaviti ali ne – to je sedaj vprašanje.

Foto: maratona.it

Potem, ko sem pred nekaj leti v omaro zadnjič zložil kup neoprenskih hlač, rokavic, rešilnih jopičev, lycra majic z dolgimi rokavi, kupa vrvi, vijakov in ostale nepogrešljive jadralske opreme, sem vzljubil nov šport – kolesarstvo. Že v času svoje kariere, v kateri sem ljubil močan veter, užival v visokih valovih in začel sovražiti slana morja in ljubiti »sladka« jezera, sem kar nekaj časa namenil kolesarjenju. Hribček ob Trzinu z imenom Dobeno je bila moja glavna in pravzaprav edina destinacija. V najboljšem letu sem naredil nekaj več kot 60 vzponov na ta hrib. Z gorskim kolesom po cesti. Gozda nisem maral …

Potem pa je bilo kar naenkrat konec lovljenja vetra in oblačenja neoprenskih oblačil. Čas je bil za nove pustolovščine. Znanstvene. A tekmovalni duh je ostal in kaj kmalu me je premamilo kolesarstvo. Prvo (zaenkrat še vedno edino) cestno kolo, clipless čevlji in seveda Strava. Bilo je že prvo poletje, ko sem se podal na traso tega slavnega maratona Maratone. Ljubezen na prvi pogled. Mučenje, a užitek. »Vse seveda za znanost«. Kako naj znanstvenik razume športnika, če stvari najprej ne stestira na sebi? Naslednje leto sem izkušnjo ponovil. In letos spet. Cilj? Izboljšati čas na Stravi.

Večkrat so mi rekli, da bi lahko tekmoval, da nisem slab in da naj poskusim. A kaj, ko me je strah. Česa? Padca, seveda!! Bilo je lanskega septembra, nekaj dni pred zagovorom magistrske naloge. Na cesti Großglockner Hochalpenstraße. Spust navzdol, na koncu krožišče in novo nadaljevanje navzgor. Krožišča nisem speljal. Namesto k izhodu iz krožišča sem gledal naravnost v travnik. Tam sem pristal. Kolo celo – olajšanje. Desna roka pa zlomljena (desničar sem). Hmmm. Odkolesaril sem še nekaj sto višinskih metrov, preden me je pobral oče z avtodomom in smo se odpravili do bolnišnice v Lienzu, kjer so potrdili mojo diagnozo in mi namestili gips. Vsaj štiri tedne, so rekli. Magistrsko sem uspešno zagovarjal, na srečo je bila ta že spisana. A pojavili so se novi dvomi in dodaten strah.

Foto: maratona.it

Čeprav je po enem letu roka cela in nima nikakršnih problemov, strah ostaja. Kaj pa, če se kaj takšnega ponovi? Četudi se trudim, da vsak teden vsaj štirikrat zajaham kolo, se vsaj dvakrat “okopam” v bazenu in enkrat dvignem nekaj ton skupne mase gumirane kovine, se včasih vprašam – kaj je sploh tvoj cilj? Zakaj to počneš?

Imam sicer cilj, ki pa je od realnosti čisto preveč oddaljen in spada pravzaprav med sanje. Zato ga ne bom omenjal. A pustimo to. Lahko bi si postavil znanstven cilj v smislu – doseči tak in tak FTP ali pa tak in tak VO2max. Ampak to enostavno ni to … Aja, saj imam Stravo … Ampak rezultat na Stravi je odvisen od čisto preveč dejavnikov. Spet. Vetra, spočitosti, temperature, vlage, kolesarske družbe, motivacije itd.

Vsako leto imam večjo željo, da bi se udeležil enega kolesarskega tekmovanja. Nisem bil še nikdar. Vedno me je bilo strah padca. In še vedno me je. Šel bi na Maratono in pravzaprav sem že sprejel odločitev, da se prijavim, a sem si znova premislil. Imeti roko v gipsu ali še kaj hujšega, ni ravno najboljše za doktorski študij, ko se od tebe pričakuje, da imaš namesto dveh kar tri funkcionalne roke.

“Pa pojdi počasi.” Lahko reči, težko izvesti. Ko ti pride v kri tekmovalnost, tista ko do cilja enostavno “grizeš” in se boriš za vsak meter za vsako sekundo, ta za večno ostane v tebi. Vsaj pri meni je ostala. In spusti navzdol so pač izgubljene sekunde, če nisi hiter. Ko vozim sam, mi je vseeno, kako hitro grem navzdol. Problem je, ko se drugi vozijo mimo tebe … In proti katerim tekmujem. Nenazadnje – kako si bi lahko dovoil, da me prehiti nekdo z nižjim FTP-jem ter s slabim prehranskim načrtom, samo zaradi dejstva, da sem se “po klancu navzdol šparal”.

Ampak kaj je pa pravzaprav smisel življenja? Seize the day? Carpe diem? Ali kaj drugega? Se prijaviti na Maratono ali ne – to je sedaj vprašanje.

Tim Podlogar
Kineziolog


Follow me on
Strava