Mnogo športnikov doživi želodčne težave, ko med naporom zaužije dodaten vir energije, navadno ogljikove hidrate. Ta problem športniku predstavlja dve težavi, prva je slabo počutje, druga pa nezmožnost vnosa dodatnega vira energije in posledično hitrejše utrujenosti. Ali lahko to kako spremenimo?
Vnos dodatnih virov energije pri naporu, ki traja več kot eno uro, se je izkazal za učinkovitega v smislu izboljšanja športne zmogljivosti. Daljši kot je napor, večje so potrebe po energiji in bolj je pomemben vnos dodatnih virov energije med samim naporom. Zaloge ogljikovih hidratov so v telesu, to najbrž veste, zelo omejene. Če ogljikove hidrate vnašamo med naporom v obliki napitka ali kakšne druge oblike, preprečimo, da bi telo zalogo ogljikovih hidratov (glikogena) prehitro porabil.
Problem pa nastane pri nekaterih športnikih, ki, ko med tekmovanjem zaužijejo dodaten vir ogljikovih hidratov, občutijo želodčne težave (boleč trebuh, bruhanje …). Počutje je slabo in posledično se poslabša rezultat. Že iz psihološkega vidika. Kaj šele iz fiziološkega, saj »energija« namesto, da bi prešla v kri in v mišice, ostaja neprebavljena v želodcu.
Kaj takšni športniki storijo? Zmanjšajo vnos ogljikovih hidratov med tekmovanjem ali pa poskušajo poiskati energijo v takšni obliki, ki tega neprijetnega občutka ne povzroča. Slednja izbira je boljša, saj vendarle telo dobi energijo, medtem ko v prvem primeru telo ne izkorišča možnosti dodatnega vira energije.
Kaj storiti?
Izkazalo se je, da se obrok, ki vsebuje tako glukozo/maltodekstrin in fruktozo, veliko hitreje prebavi kot če ta vsebuje le glukozo/maltodekstrin. Tega se večina proizvajalcev športnih dodatkov zaveda in kombinacija je navadno v komercialnih napitkih popolna.
A to vendarle vsem ne pomaga. Ugotovljeno je bilo, da med posamezniki obstajajo velike razlike v sposobnosti prebave ogljikovih hidratov med naporom. Sprva so to ugotovili pri živalih, sedaj pa se znanost počasi prenaša še na ljudi. Razvil se je koncept “training the gut”, oziroma po slovensko trening prebavil, ki temelji na ideji, da lahko naša prebavila, podobno kot druge organe, natreniramo, da začnejo uspešneje prebavljati hrano med naporom. Četudi je znanost na tem področju še v povojih, znanstveniki večinoma to teorijo podpirajo.
Več nasvetov lahko preberete v namenskem članku.
Trening prebavil
Uživanje visokoogljikohidratne prehrane bo v primerjavi s prehrano, ki ima manjši delež ogljikovih hidratov, vzbudila v telesu spremembe, ki bodo omogočali hitrejšo prebavo le-teh.
Ali to pomeni, da moramo jesti čim več ogljikovih hidratov in čim manj maščob? Tukaj nastopi težava. Več ogljikovih hidratov kot imamo v prehrani, manj je telo navajeno porabljati maščobe. Medtem, ko imamo maščob skorajda neomejeno, imamo zaloge ogljikovih hidratov zelo omejene. Če torej zmanjšamo metabolizem maščob, a izboljšamo prebavo ogljikovih hidratov, najbrž iz smisla zmogljivosti ne bomo naredili ničesar. Na eni strani bomo pridobili, a na drugi izgubili.
Obstaja pa še ena metoda, ki je veliko boljša … V tednih pred tekmovanjem enkrat tedensko trening izvedemo tako, da tekom napora vnašamo največjo možno količino ogljikovih hidratov – do 60g/h, oziroma toliko, kolikor jih želimo zaužiti med tekmovanjem. Četudi bo sprva tak trening naporen zaradi želodčnih težav, bo čez teden ali dva situacija boljša. Počasi se bodo prebavila navadila, med tekmovanjem pa boste lahko kar se da izkoristili dodaten vir ogljikovih hidratov, medtem ko bo delež porabe maščob še vedno lahko velik. Trenirali boste prebavila.
Ja, tudi organe lahko natreniramo.
Tim Podlogar
Kineziolog