Poškodbe tkiv lahko grobo razdelimo na akutne poškodbe, ki nastanejo zaradi enkratnega travmatičnega dogodka, in preobremenitvene sindrome, ki se pojavijo zaradi ponavljajočih mikrotravm v daljšem časovnem obdobju. Med tipične akutne poškodbe prištevamo akutne zlome, zvine, izpahe, obtolčenine, natrganine in raztrganine mišic, tetiv, ligamentov ali kosti. Med preobremenitvene sindrome pa prištevamo stres frakture, preobremenitvene poškodbe tetiv, kot so teniški komolec, golfski komolec, tekaško koleno, skakalno koleno, ahilarna tendinopatija, patelarna tendinopatija, plantarni fascitilis in subakromialni bolečinski sindrom (impingement sindrom), degenerativne spremembe hrustanca, bolečine v križu in mnoge druge.
Bolečine v dimljah so zaradi heterogenosti izvora težav poimenovane tudi sindrom bolečine v dimljah. Bolečine zajemajo področje leve in desne ingvinalne regije. Sindrom predstavlja enega najbolj težavnih problemov v športni medicini. Poškodbe predstavljajo 5-13 % vseh poškodb športnikov in 4-5 % poškodb pri športnicah. Najpogosteje se pojavljajo pri nogometu in hokeju na ledu. Najdemo jih tudi pri tistih športih, ki zahtevajo ponavljajoče rotacije in spremembe smeri gibanja pri visokih hitrostih, kot so tenis in hokej na travi. Kljub dejstvu, da je skupno število pacientov relativno majhno (predstavlja le 5 % vseh pacientov, ki iščejo pomoč pri zdravnikih medicine športa), povzročajo te poškodbe pri nepravilnem pristopu k poškodbi dokaj dolgo odsotnost in tekmovalno-trenažnega procesa, kar govori o trdovratnosti stanja.
Bolečine se počasi stopnjujejo, dokler ne dosežejo take stopnje, da praktično popolnoma onemogočijo športniku sodelovanje v tekmovalno-trenažnem procesu. Neravnovesje med napornimi treningi in neustreznim oziroma nezadostnim okrevanjem po vadbi pripelje do tega, da telo ne more pravočasno sprožiti regenerativnih procesov ali pa so te nezadostni, pri čemer pride do kopičenja mikropoškodb in posledično razvoja preobremenitvenega sindroma. Subklinične okvare mehkih tkiv se akumulirajo skozi čas in obstaja zamik med pričetkom subjektivnih in objektivnih kliničnih težav in sprememb na nivoju tkiva. V večini primerov gre tako za degenerativne in ne akutne spremembe tkiva. Poškodbe se navadno zgodijo na miotendinoznem spoju mišic v področju dimelj, lahko pa se pojavijo tudi v sami tetivi ali na narastišču tetive na kost.
Ker je razvoj bolečine počasen in je težavo težko diagnosticirati, so športniki, posebej nogometaši velikokrat označeni kot simulanti.
Klinične najdbe v ozadju bolečine v dimljah so heterogene. Najpogostejši preobremenitveni sindromi, ki povzročajo bolečino v dimljah, so povezani z mišično-tetivnim sistemom adduktorjev kolka ali iliopsoasa ter nepravilnostmi narastišča distalnega dela preme trebušne mišice, kot tudi aponevroze zunanje poševne trebušne mišice – Gilmorova bolečina v dimljah).
Rezultati študij, ki so preučevale bolečino v dimljah, so zelo raznovrstni. Največji problem predstavlja neenotna terminologija poimenovanja vzrokov za bolečino v področju dimelj, kar onemogoča primerjavo med izsledki študij. V tabeli je predstavljeno novo poimenovanje vzrokov za bolečino v predelu dimelj iz leta 2015.
Pregled možnih vzrokov bolečine v dimljah pri športnikih
| Najpogostejši vzroki bolečine v dimljah | Ostali mišično-skeletni vzroki | Možni vzroki bolečine, ki jih ne smemo spregledati |
|
|
|
|
Tabela prikazuje pregled možnih vzrokov za bolečine v dimljah pri športnikih. Nova terminologija zajema tri večje podskupine vzrokov za pojav bolečine v dimljah in je bila sprejeta z namenom lažje kategorizacije športnikov v skupine glede na področje poškodovanega tkiva ter lažje primerjave med rezultati prihodnjih študij.
Pri sindromu bolečine v dimljah gre v največjem številu primerov za bolečine v povezavi z narastiščem adduktorjev kolka na sednično grčo . Vlek adduktorjev z ekscentrično kontrakcijo, ko je spodnji ud v fiksiranem položaju, povzroča velike sile na njihovo narastišče, kar pripelje do degenerativnih sprememb kit adduktorjev, ki so podobne drugim tendinopatijam. Mišično neravnovesje med stabilizatorji kolka in medenice igra pomembno vlogo pri nastanku tega tipa bolečine v dimljah (Weir idr., 2015).
Bolečine pogosto izvirajo tudi iz degenerativnih sprememb na predelu pubične simfize (osteitis pubis). Možna je tudi utesnitev genitalnih vej ilioingvinalnih živcev oz. genitofemoralnih živcev in prisotnost urogenitalnega infekta. Ostale možnosti povzročitve bolečine so še »športne« hernije ali kile, obrabe struktur kolčnega sklepa, zlomi medenice ali spodnjega uda, burzitis, rektalno ali testikularno pripisana bolečina, preskakovanje kolka in drugi. Bolečina se običajno pojavi med vadbo.
Dejavniki tveganja za nastanek sindroma bolečine v dimljah
Nastanek težav v področju dimelj se razlikuje glede na posameznika. Posamezniki so različno podvrženi degenerativnim spremembam, ki nastanejo na kosteh, mišicah in tetivah.
Dejavnike tveganja za nastanek preobremenitvenih simptomov delimo na notranje (intrinzične) in zunanje (ekstrinzične). Največji dejavnik tveganja je prejšnja poškodba, opredelimo pa lahko še nekatere notranje in zunanje dejavnike pri nastanku sindroma bolečine v dimljah, katere ima kineziolog možnost prepoznati in tudi preprečiti razvoj preobremenitvenega sindroma.
Najpogostejši dejavniki tveganja za razvoj sindroma bolečine v dimljah:
| Notranji (intrinzični) dejavniki | Zunanji (ekstrinzični) dejavniki |
|
|
|
Darjan Spudić
Kineziolog
Povzeto po:
Weir, A., Brukner, P., Delahunt, E., Ekstrand, J., Griffin, D., Khan, K. M., Lovell, G., Meyers, W. C., Muschaweck, U., Orchard, J., Paajanen, H., Philippon, M., Reboul, G., Robinson, P., Schache, A. G., Schilders, E., Serner, A., Silvers, H., Thorborg, K., Tyler, T., Verrall, G., de Vos, J., Vuckovic, Ž., Hölmich, P. (2015). Doha agreement meeting on terminology and definitions in groin pain in athletes. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 768-774. Pridobljeno iz: http://bjsm.bmj.com/content/49/12/768
