Pogovarjali smo se s Katjo Vodopivec. Deluje centru Remedios, kjer v Sloveniji orjejo ledino, saj že nekaj časa pri rehabilitaciji posameznikov sodelujeta tako fizioterapevt in kineziolog. “V tem trenutku počnem to, kar delam najraje, v timu z ljudmi, ki jih občudujem in spoštujem. Sodelujem s fizioterapevti, se od njih učim in nenazadnje tudi oni od mene. Delujemo kot ekipa, ki se dopolnjuje, tako kot mislim da se dopolnjujeta panogi sami, kineziologija in fizioterapija.”
Nekje si zapisala, da si se za študij kineziologije odločila, ker si želela ostati v športu in narediti nekaj dobrega tudi za druge. Kako si si takrat predstavljala svojo kariero po koncu študija?
Dobro vprašanje. V bistvu si nisem predvsem predstavljala, kaj me čaka, ko bom končala študij. Tekom študija sem imela kar nekaj idej in vizij, kje se vidim v prihodnosti, vendar tako kot pri večini, je v moji glavi vladala zmeda in kaos, kaj vse lahko z znanjem in neznanjem, ki sem ga pridobila tekom študija, počnem. Kot si zapisal, sem vedela zagotovo to, da želim ostati v športu, v gibanju in skozi, oziroma s pomočjo gibanja, pomagati ljudem. Kam v šport me bo poneslo, pa nisem povsem vedela, tudi večjih pričakovanj nisem imela. Sledila sem le glavnemu cilju – ostati v stiku z gibanjem in s tem pomagati drugim. Res je, da me je od nekdaj vleklo v smer rehabilitacije, saj sem ob izbiri študija razmišljala prav med poklicema fizioterapevta in kineziologa.
Že tekom študija si se začela zanimati predvsem za poškodbe gibalnega aparata. Gre za področje, ki se močno prepleta s fizioterapijo. Si kdaj obžalovala odločitev, da postaneš kineziologinja in ne fizioterapevtka?
Kot sem zapisala že zgoraj, sem se še pred študijem odločala prav med tema dvema panogama. Če sem kdaj obžalovala svojo odločitev? Kar nekajkrat v preteklosti, sploh v težkih trenutkih, ko nisem točno vedela, kaj bom lahko počela in kakšne možnosti imamo na trgu dela. Ob koncu študija kineziologije sem celo razmišljala, da bi študij, namesto z magistrskim študijem na Fakulteti za šport, nadaljevala na fizioterapiji v Murski Soboti.
Ali svojo odločitev obžalujem sedaj? Vsekakor ne. In zato sem lahko hvaležna Tanji, sodelavki fizioterapevtki, ki me je povabila v svoj tim, da skupaj uresničimo njeno vizijo rehabilitacijskega centra Remedios. V tem trenutku počnem to, kar delam najraje, v timu z ljudmi, ki jih občudujem in spoštujem. Sodelujem s fizioterapevti, se od njih učim in nenazadnje tudi oni od mene. Delujemo kot ekipa, ki se dopolnjuje, tako kot mislim da se dopolnjujeta panogi sami, kineziologija in fizioterapija.
Trenutno si del ekipe fizioterapevtske ambulante Remedios, kjer vsakodnevno delaš s fizioterapevti. Včasih se prikazuje, da kineziologi predstavljamo fizioterapevtom konkurenco. Lahko na kratko predstaviš, s čim se v Remediosu ukvarjate?
Bolj kot to, bi rekla da delujemo kot celota in ne kot fizioterapevtska ambulanta, čeprav je fizioterapevtska dejavnost v ospredju, skupaj s pomočjo obeh strok delujemo kot rehabilitacijski center, kar je tudi naša glavna vizija. V prvi vrsti želimo pomagati ljudem s težavami v gibalnem aparatu, da bodo lahko z našo pomočjo živeli kar se da polno in kvalitetno življenje. Ljudem na enem mestu ponujamo celostno obravnavo. Zanima nas predvsem posameznik kot celota, ki mu nudimo oporo vse od zgodnje do pozne rehabilitacije in tudi kasneje, ko je “težava, bolečina oziroma poškodba” odpravljena.
Nenazadnje posameznikom brez težav ali z manjšimi težavami nudimo tudi preventivno obravnavo pred poškodbami in drugimi bolezenskimi stanji sodobnega časa. Naše stranke niso le ljudje s poškodbami, osebe v pooperativnih stanjih, ampak tudi zdravi posamezniki kot tudi rekreativni in profesionalni športniki. Nudimo jim fizioterapevtske in kineziološke storitve ter tako skrbimo za njihovo duševno kot tudi telesno zdravje skozi gibanje.
Kako poteka sodelovanje med fizioterapevti in tabo, kineziologinjo?
Tukaj lahko govorim le o sodelovanju s fizioterapevti znotraj našega tima, saj, iskreno povedano, stika na strokovni ravni z drugimi fizioterapevti nisem imela.
Sodelovanje med nami je izjemno – ne mine dan da kakšne stvari ne bi skupaj predebatirali. Kot sem omenila že zgoraj, naš pristop temelji na tem, da k posamezniku pristopimo celostno. Vsak posameznik, ki pride k nam je deležen prvega posveta, na katerem je vedno prisoten fizioterapevt. Fizioterapevt je tisti, ki vzame anamnezo pacienta, naredi klinični pregled, testiranja in oceno drže, ter na podlagi tega oceni kakšna obravnava bi bila za posameznika najbolj primerna. V primeru, da pacient potrebuje fizioterapevtsko obravnavo (manualno terapijo, aparaturno fizioterapijo, idr.), le to naredi fizioterapevt. V primeru, da fizioterapevtska obravnava ni potrebna in je »težave« mogoče odpraviti le z vajami, pride do posveta med fizioterapevtom in mano – kineziologinjo. Fizioterapevtka Tanja mi nato predstavi za kakšne vrste težavo gre pri določenem posamezniku, kakšne so njegove glavne omejitve in kontraindikacije. Na podlagi tega določimo vadbene cilje, naj bo to izboljšanje kontrole in zavedanje gibanja, aktivacija in krepitev določenih mišičnih skupin, zmanjšanje mišičnega neravnovesja, idr.
Na podlagi tega sestavim prilagojen program vadbe za vsakega posameznika posebej, ki ga nato v grobem predstavim Tanji. Skupaj ga pregledava in morda kakšno stvar prilagodiva. Nato pa ga sama poskušam čim bolje prenesti v prakso.
Si kdaj dobila občutek, da si manj vredna od fizioterapevtov? Bodisi s strani strank ali pa kolegov fizioterapevtov?
Sama direktno ne, vemo pa da je to kar pereča tema. Sama sem mnenja, da se moramo osredotočit nase, na svoje delo, tako eni kot drugi, in ne toliko na delo drugega. Če bomo delali dobro tako fizioterapevti kot kineziologi, bodo ljudje slej kot prej to prepoznali in nas poiskali. Ne vidim smisla v merjenju moči med strokami, kaj kdo zna, ne zna, zmore, lahko in ne sme. Ali kdo je boljši in kdo slabši. Tisti, ki dela s srcem, dobro in v dobro ljudi, pa naj bo to kineziolog ali fizioterapevt, se, mislim, ne rabi bati konkurence. Ljudje to prepoznajo slej kot prej, in mislim, da se bo slej kot prej tudi v tej smeri merjenja moči nekaj spremenilo na dobro v smislu sodelovanja med strokami.
Kineziologe in fizioterapevte se velikokrat primerja med seboj. Ti stranke navadno dobiš po njihovi obravnavi in nadaljuješ s postrehabilitacijskim programom. Lahko opišeš en nazoren primer, ki kaže, zakaj je kineziologovo delo po koncu fizioterapevtske obravnave smiselno?
Vzemimo kot primer rehabilitacijo po rekonstrukciji sprednje križne vezi kolena. Pacientu po pravilih pripada po operaciji določeno število ur rehabilitacije, ki jih opravi bodisi v bolnišnici ali zdravstvenem domu in v zdravilišču. Koleno je po koncu omenjene koncesijske rehabilitacije pozdravljeno do te mere, da posamezniku omogoča normalno življenje, oziroma ga ne ovira pri vsakdanjih opravilih. V primeru, da je posamezniku to dovolj, načeloma ne potrebuje obravnave kineziologa. V nasprotnem primeru, torej v primeru, da se posameznik v prostem času ukvarja s kakršnim koli športom, bodisi na rekreativni ali celo profesionalni ravni, pa je po mojem mnenju kineziološka obravnava nujno potrebna, saj posameznik po opravljeni fizioterapevtski obravnavi še zdaleč ni pripravljen na to, da se vrne na športno raven, na kakršni je bil pred poškodbo. Naloga kineziologa je, da ga postopoma vpelje v vedno težje treninge in pripravi, do te mere da doseže stanje pred poškodbo ali celo to stanje izboljša.
Kineziologovo delo je vsekakor smiselno tudi pred samo fizioterapevtsko obravnavo in pred samim posegom (v našem primeru pred rekonstrukcijo sprednje križne vezi). Gre za tako imenovano predoperativno vadbo, s katero poskušamo pacienta kar se da najbolje pripraviti na operativni poseg in kasnejšo rehabilitacijo. Dobra celostna fizična priprava, priprava obsklepnih in drugih mišičnih skupin lahko zelo zmanjša zaplete med in po samem operativnem posegu ter bistveno skrajša čas rehabilitacije po njem, kar je tudi eden izmed glavnih ciljev, ki jih želimo z omenjeno predoperativno vadbo doseči.
Delo kineziologa je tako smiselno v več obdobjih. Z gibanjem in vadbo lahko delujemo na preventivni ravni (pred poškodbami in drugimi kronično nenalezljivimi boleznimi), pripravi pacientov na operativni poseg in tudi kasneje v obdobju pozne rehabilitacije, ki zajema vrnitev na raven pred poškodbo, oziroma je naš glavni cilj to raven še izboljšati.