Prihajamo v obdobje, ko se bodo na naših krožnikih pogosteje znašle številne dobrote. Ne samo v domačem okolju, temveč tudi ob obisku sorodnikov, prijateljev. Vse pogosteje opažam, da imajo ljudje po njihovem uživanju »slab občutek« (občutek krivde) oziroma, da problem nastane že ob pomisleku na prihajajoči obisk, kjer bo ponovno prisotno precej »mamljive« hrane, ki se je ne bodo mogli upreti. Ali pa drugi ekstrem prenajedanja – kot da je to zadnji obrok v življenju in ga je treba maksimalno izkoristiti. Naslednji dan pa je prisoten »glavobol« (občutek krivde) ob misli na včerajšnji večer. Sprašujem se, kaj lahko privede do omenjenih problemov. Je to morda miselnost, ki nam je bila »položena v zibelko« in nas je spremljala tekom odraščanja? Prav slednje bo osrednja tema v današnjem članku, zato vabljeni k nadaljnjemu branju.
Kot sem za Blažev blog že omenil, sem trenutno študent prvega letnika magistrskega študija Dietetike na Fakulteti za vede o zdravju. Zadnje dni sem se precej intenzivno ukvarjal s pisanjem prve seminarske naloge v letošnjem šolskem letu. Moram priznati, da precej bolj zavzeto, kot sem to opisal v uvodnem članku za blog.
Seminarske naloge so na naši fakulteti na sporedu pri večini predmetov. No, vsaj tako je bilo v času dodiplomskega študija, ki sem ga opravljal na že prej omenjeni fakulteti. Danes sem se zato odločil »obuditi« eno izmed teh.
Po pregledu naslovov mi je v oči najbolj padel naslov »Ko je jabolko nagrada in čokolada del uravnotežene prehrane«. Še danes menim, da ima precejšen pomen.
Naslov sem zagovarjal v drugem letniku študija pri predmetu Didaktika v dietetiki. Poudarek je bil predvsem na Powerpoint predstavitvi, katere temo smo si izbrali sami, nanašati pa se je morala na določeno starostno skupino, ki bi ji odpredavali izbrano tematiko.
Moja ciljna skupina so bili otroci, katerih prehranjevanje oziroma priprava obrokov je v zgodnjih letih njihovega življenja odvisna predvsem od staršev, starih staršev, skrbnikov. Ravno zato sem na koncu predstavitev prilagodil slednjim, saj sem mnenja, da se razvoj prehranjevalnih navad začne doma z osnovnimi znanji »primernega prehranjevanja«.
“Ne kupim” zgodbe, da je otrok debel, ker prehrana v vrtcu/šoli ni primerna. “Kupim” pa zgodbo, da smo imeli že v osnovni šoli premalo poudarka na prehrani, zato me danes, ko vprašam X osebo: “Naštej mi glavne vire beljakovin?” V njenem odgovoru pa med prvimi tremi viri (pogosto) dobim odgovor: “Sadje in/ali zelenjava”; le to žalosti. Predvsem zato, ker smo v stiku s prehrano na dnevni bazi, bi bilo potrebno imeti razdelane osnove. Ne samo otroci, starši in stari starši, temveč tudi bodoči starši, tete, strici … Praktično vsak posameznik.
Vrnimo se sedaj na temo naslova, ki ga vseeno ne smete vzeti čisto dobesedno. Pravzaprav je na »prvo žogo« precej kontradiktoren današnjim smernicam. Namerno sem vključil dve živili (lahko bi bila tudi paprika in bomboni itd.), ki naj bi večini populacije predstavljali »zdravo« in »nezdravo« živilo. O tem, Kaj s seboj lahko prinese têrmin »Zdrava prehrana«?, sem sicer že pisal. Moj namen je zato danes razdelati naslov članka.
Mama: »Če boš priden boš dobil čokolado«, Dedek: »ker si v šoli prejel dobro oceno, greva danes v McDonald’s«, Starejši brat: »v desni omari spodaj imamo shranjene priboljške (bombone …), ki jih lahko zaužiješ po tem, ko poješ celotno kosilo«. So vam slednji trije primeri kaj poznani?
Prav ti primeri in njim podobni me spomnijo, da hrana v nobenem primeru ne sme biti sredstvo za nagrajevanje ali kaznovanje. Zakaj? Ker lahko v človeku dolgoročno nehote vzbudijo občutek krivde ali pa pride do (ne)zavednega prekomernega vnosa, katerega dolgoročni rezultat bi lahko vodil v prekomerno telesno maso, posledično v nižanje samozavesti, anksioznost itd. Poglejmo si primer Matevža: »Joj, pojedel sem kos pice. Zvečer grem odteči 10 km, da ga pokurim«. Ta isti Matevž se po teku vrne še bolj lačen in izprazni pol hladilnika ali pa se »špara« do naslednjega dne, ko ugotovi, da bo »umrl od lakote« in poje precej več, kot bi sicer ob ustrezno izbrani večerji. Ali pa primer Urške, ki je celo otroštvo imela svoj skrivni kotiček za priboljške, ki jih je večkrat na teden dobivala ob obisku sorodnikov, za nameček, pa jo je mama vsak torek in petek po šoli peljala na Kebab. No pozabil sem še babico, ki živi z njimi in ima za Urško vedno nekaj na voljo. Saj veste kako skrbni so stari starši: »samo, da otrok ne bo lačen« ali pa pogosto vprašanje »si danes sploh že kaj pojedel/pojedla? «. Ob tem, ko pišem zadnji primer, mi na pamet pride še en “znameniti stavek”, ki sem ga pogosto slišal predvsem pri starejših ljudeh: »ali si morda kaj bolan, ker si tako suh?«. Njihova definicija besede »suh«, ki je seveda plod mojega sarkazma, bi se lahko glasila nekako takole: »človek (otrok), ki nima velikega trebuha in ne poje vsega kar mu, babica/dedek, ponudita na krožniku (npr. poleg stalnih dobrot, še sveže pečen kolač)«. Moški z velikim trebuhom so bili namreč včasih znani pod imenom »pravi dec/ded«. Prehranjevalne navade in s tem miselnost se več kot očino lahko prenašajo iz »roda v rod«.
Vprašanje, ki sem si ga ob pogledu na naslov postavil je sledeče. Kako otroku (posamezniku) približati »jabolko« in kako mu obenem ustreči s tako željeno, očem mamljivo »čokolado«?
Odgovor na to je pravzaprav naslednje vprašanje: Zakaj ne bi otrok (posameznik) imel v obroku oboje? Zakaj ne bi živila, ki sicer veljajo za manj primerna vključili v uravnotežen obrok (seveda, s tem ne mislim vsak dan, v vsakem obroku) in s tem otroka navajali na novo sicer manj ljubo, a hranilno živilo (v tem primeru jabolko). Obrok, ki sem si ga zamislil, bi lahko dodelal takole: Narezal ali naribal bi jabolko, dodal 1 vrstico čokolade in oboje skupaj združil z virom beljakovin (npr. pravi grški jogurt), ter dodal kompleksen vir ogljikovih hidratov, ki ga otrok rad uživa, npr. koruzne kosmiče – Cornflakes. S tem bo obrok hranljiv in nasiten. Slednje tudi zmanjša možnost za kasnejše prenajedanje z čokolado oziroma drugimi priboljški. To seveda ne velja samo za otroke, temveč tudi za splošno populacijo.
In še odgovor na uvodni del naslova: Ko je jabolko nagrada… Pobuda za vse bralce, da naslednjič na obisk namesto slaščic prinesete kakšno drugo “neobičajno živilo”. Jaz sem se navadil ob obisku prinesti kavo in sadje. Pa še nikoli nisem bil zavrnjen.
Za konec podajam še primer iz prakse, kako se navaditi na določeno živilo (predvsem sadje/zelenjavo). Vključite sadje/zelenjavo v smuti in mu dodajte še vir beljakovin (npr. beljakovine v prahu z okusom čokolade/piškota), ter vir kompleksnih ogljikovih hidratov (npr. ovseni/koruzni kosmiči); ali pa pripravite pire v katerega se zmiksa poljubna zelenjava + vir beljakovin (npr. meso, riba) + sladica: pravi grški jogurt + borovnice/maline + čokoladne mrvice za torto.
Blaž Grmek, dietetik
