Jakob Škarabot je perspektivni mladi znanstvenik s področja kineziologije, ki trenutno opravlja doktorski študij na Univerzi Northumbria v Veliki Britaniji. Že tekom dodiplomskega študija je spoznal, da želi raziskovati: »Nisem želel delati diplomske zaradi diplomske, želel sem namreč narediti nek konkreten eksperiment.«. Z njim smo se pogovarjali o poklicu kineziologa, znanosti in usklajevanju študija ter športa.
Jakob, študijsko pot si začel na Fakulteti za šport – smer kineziologija. Kakšna je bila takrat tvoja predstava o delu kineziologa?
Mislim, da je bila moja predstava o delu kineziologa precej manj natančna, kot jo imajo lahko danes posamezniki, ki pričnejo s študijem na tem programu. Bil sem namreč druga generacija programa, ki se je takrat šele pričel postavljati na noge, zato je bila ozaveščenost o poklicu kineziologa praktično neobstoječa. Pa ne da je danes dosti boljše, a vseeno se mi zdi, da je, v primeru zanimanja za to področje oziroma poklic na voljo več podatkov, kot jih je bilo takrat – leta 2010. S tem imajo posamezniki, ki pričnejo s tem študijskim programom malo boljšo predstavo, kot jo je imela moja generacija. Sam sem si predstavljal, da gre za neko kombinacijo kondicijskega trenerja in fizioterapevta oz. za nekakšnega posrednika med njima.
Kako poklic kineziologa vidiš danes?
Poklic kineziologa je precej obširen in načeloma do določene mere zajema vsakogar, ki se ukvarja z gibanjem človeškega telesa. To je lahko kondicijski trener, ki želi z ustreznim gibanjem izpopolniti telesno pripravo športnika ali katerega koli posameznika, katerega želja je izboljšanje telesne pripravljenosti. V tem primeru ga običajno označimo za ‘osebnega trenerja’. Lahko gre za kinezioterapevta, ki sodeluje v prerehabilitacijskem in/ali postrehabilitacijskem procesu in s tem pomaga pri hitrejši vrnitvi posameznika v stanje pred poškodbo. Kineziolog lahko vodi tudi vadbe posebnih skupin – recimo vadbe starostnikov, ljudi s kroničnimi boleznimi ipd. Lahko pa gre za znanstvenika, ki preučuje različne elemente človeškega telesa kot biološkega sistema in njihov vpliv pri gibanju.
Ker se v Sloveniji redno srečujemo z vzporednicami med kineziologi, v tem kontekstu kinezioterapevti, in fizioterapevti se mi zdi predvsem omembe vredno omeniti, da je potrebno potegniti jasno črto med njima. Fizioterapevt je nekdo, ki dela s pacienti v rehabilitacijski fazi, torej fazi nemudoma po poškodbi. Fizioterapevt ima tudi znanje o patofiziologiji in je tako usposobljen za delo v tej fazi. Večina posameznikov po hujši poškodbi gibal in zapustititvi fizioterapevtske ordinacije še ni sposobnih naporov in trenažnega procesa, kot so ga bili pred poškodbo. Takrat stopi na delo kinezioterapevta. Kinezioterapevt pozna fiziologijo napora in ima osnovno znanje o omejitvah pri poškodbah gibal in tako lahko posameznika pripravi do osnovne telesne pripravljenosti, potrebne za izvajanje vsakodnevnih in/ali bolj napornih obremenitev brez omejitev.
Omenil si različna področja delovanja kineziologa. Sam si se odločil oditi v raziskovalne vode. Magisterij si delal na Finskem, sedaj pa si v Veliki Britaniji. Kaj te je vzpodbudilo k temu?
Tekom dodiplomskega študija me je vedno bolj začelo zanimati znanstveno raziskovanje. Ko sem se tega prvič lotil med svojim diplomskim delom, sem naletel na precej ovir. Nisem želel delati diplomske zaradi diplomske, želel sem namreč narediti nek konkreten eksperiment. Začetne ideje so bile tako večkrat označene kot preambiciozne. Na koncu sem se moral sicer zadovoljiti z nekim, takrat sem mislil, povprečjem, čeprav mi je na koncu, s pomočjo pomoči iz tujine, uspelo eksperimentalni del diplomske naloge objaviti tudi v mednarodni znanstveni reviji. Zavedal sem se, da magistrski program v Sloveniji ne bo omogočal raziskovalnega dela do mere, kakršne sem si takrat želel. Tako sem po iskanju po spletu naletel na Univerzo v Jyväskyli v centralni Finski, ki je ponujala program z ostro omejitvijo študentov v letniku in ki je bil polovično raziskovalno in polovično znanstveno usmerjen. Na koncu se je izkazalo, da je bil program celo boljši, kot sem si sprva predstavljal in me je odlično pripravil na doktorski študij, ki ga trenutno opravljam v Veliki Britaniji.
Glede na to, da je kineziologija kot veda zelo široka, si se najbrž usmeril v določeno področje. Kaj pravzaprav raziskuješ?
Široko gledano je moje področje raziskovanja povezano z nevrofiziologijo gibanja. Ko si enkrat v znanosti, je vsaka tematika relativno široka, če je ne opredelimo specifično. V času svojega magistrskega študija sem tako raziskoval področje motorične kontrole znotraj nevrofiziologije. Specifično sem skušal razvozlati živčne mehanizme, ki so potencialno odgovorni pri bilateralnem deficitu, torej fenomenu, kjer je enonožna/enoročna sila pri gibu z obema nogama ali rokama manjša kot pri istem gibu z eno nogo oziroma roko. Pri tem sem uporabljal transkranialno magnetno stimulacijo, ki nam omogoča neinvazivno stimulacijo motorične skorje v možganih. Takšna stimulacija izzove določene električne odzive v mišičnem tkivu in snemanje le-teh prek elektomiograma omogoča, da določeno stopnjo odzivnosti povežemo s posneto mišično silo. V svojem doktorskem študiju se ukvarjam s fluktuacijami, ki nastanejo pri proizvodnji mišične sile, predvsem med razlikami med mladimi in starimi posamezniki, saj je pri slednjih produkcija sile precej manj stabilna, kar lahko oteži vsakodnevna opravila. Specifično se ukvarjam z živčnomišičnimi mehanizmi fluktuacij mišičnih sil in njihovimi razlikami med različnimi tipi kontrakcij ter iščem primerne alternativne strategije, kot je na primer trening moči za izboljšanje stabilnosti proizvodnje mišične sile pri starostnikih in ljudeh s patološkimi stanji tresljajev – tresavica, Parkinsonova bolezen in podobno. Od svoje diplomske naloge dalje je moj stranski znanstveni interes tudi samomasaža – najbolj znan način je gotovo valjčkanje oziroma uporaba foam rollerja, tako da poleg svojega doktorskega dela, sodelujem s tujimi laboratoriji na tem področju.
Zapleteno je tole slišati. V medijih pogosto slišimo o pomembnih znanstvenih odkritjih slovenskih raziskovalcev, a se velikokrat zdi, da izsledki njihovih raziskav nimajo mesta v realnem življenju, oziroma v našem primeru na širokem področju kineziologije. Kako gledaš na navidez nepovezane izsledke raziskav in aplikacijo teh v prakso?
Z vidika kinezioloških raziskav je najlažje razložiti ta primer s tem, da se najprej vprašamo dve vprašanji, zakaj in kako? Na prvo vprašanje bodo odgovorile mehanistične raziskave, ki pa imajo manjšo, a ne neobstoječo, praktično aplikacijo. Zaradi tega se včasih zdi, da je to znanost za znanstvenike in da smo znanstveniki teoretiki, ampak temu še zdaleč ni tako. Da se lahko sploh lotimo odgovarjati na vprašanje kako, je namreč potrebno vedeti zakaj naj bi nekaj sploh delovalo oziroma drugače povedano, na kakšni podlagi bi se sploh lotili odgovarjati vprašanja kako. Tisti, ki delajo v praksi bodo sicer večkrat trdili, da oni že vedo kako in da s tem ko raziskujemo zakaj, zgolj zgubljamo čas. Tudi tu zadeva ni tako preprosta. Če namreč ugotovimo, zakaj nekaj deluje tako, kot deluje, nam to morda lahko odpre nove poti in možnosti za ugotavljanje še boljših metod. Potrebno se je tudi zavedati, da znanost ne daje končnih odgovorov. Znanost v bioloških vedah tudi ne dokazuje. Tega termina se je potrebno izogibati. Matematika že dokazuje, a biološke vede zgolj zbirajo podatke in z določeno stopnjo sigurnosti, ki je ponavadi visoka, nakazujejo, da določena zadeva obstaja ali ne. Zato se izsledkov raziskave ne da stoodstotno aplicirati v prakso. Znanost je vodilo za prakso, vendar pa je potrebno, da se praksa prilagodi še drugim dejavnikom, kot so posameznik, okolje itd.
Kje se vidiš čez 10 let? V znanosti ali v praktičnem delu z ljudmi? Je to dvoje sploh združljivo?
Vidim se predvsem v znanosti, bodisi na univerzi bodisi na raziskovalnem inštitutu. Ali bo to v Sloveniji ali ne, je odvisno od večih dejavnikov, predvsem na področju raziskovalnega dela. Cilj je sicer doseči profesorski naziv nekje do 35-40. leta, odvisno od države, v kateri se bom takrat nahajal, saj so kriteriji različno zahtevni, in tako združevati raziskovalno delo in predajanje znanja naslednjim generacijam. Zraven bi rad sicer do določene mere še vedno ostal v stiku s prakso, vsaj v mojem športu, torej powerliftingu. Mislim, da zadeva ni nemogoča, se je pa potrebno zavedati, da biti na izredno visokem nivoju na obeh področjih, verjetno ne bo mogoče oziroma je za to verjetnost veliko manjša. Do neke mere se mi zdi sicer pomembno, da smo tudi znanstveniki v stiku s prakso, a se moramo pri tem zavedati omejitev in priznati da ljudje, ki delajo v praksi, o tem verjetno vedo več kot mi. Mi pa na drugi strani več vemo o znanosti, kar je čisto logično.
Poleg raziskovanja se ukvarjaš tudi s športom – »powerliftingom«. Kmalu se boš udeležil evropskega prvenstva na Danskem. Kako združuješ šport in študij?
V grobem povedano je to več kot izvedljivo, ključ je zgolj primerno razporejanje časa in postavljanje prioritet. Sreča je tudi ta, da je powerlifting individualni šport in tako nisi odvisen od drugih ljudi urnik treningov pa si tako lahko postavljaš sam. Imam pa obdobja, ko tekmujem, kot je recimo trenutni čas, in obdobja, ko ne, in v času slednjih tako dam večji poudarek na študij. Slednjega sicer nikoli ne zanemarim, prav tako nikoli ne zanemarim treninga. Sem tudi mnenja, da potreba po veliko treninga ne vpliva negativno na študij, kvečjemu pozitivno. Manjši problem nastane zgolj v zadnjih tednih priprav na velika tekmovanja, ko so tvoje misli okupirane s športom skozi cel dan in to lahko potencialno negativno vpliva na miselni proces povezan s študijem. A tudi to ni izgovor in se da temu izogniti – kjer je volja, tam je pot.
