Intervju: doc. dr. Borut Fonda

Doc. dr. Borut Fonda je eden največjih svetovnih strokovnjakov s področja nastavitev kolesa. Poleg tega predava tudi na programu aplikativne kineziologije na Univerzi na Primorskem. Z Borutom smo govorili o pomembnosti nastavitve kolesa, delovanju podjetja Science to practice (S2P) ter o pomembnosti kineziologov na trgu dela.



Si eden največjih svetovnih strokovnjakov s področja biomehanike kolesarjenja, s čimer se ukvarjaš tako raziskovalno kakor tudi v praksi. Kdaj si se začel ukvarjati s “kineziologijo” kolesarjenja in kaj te je k temu pritegnilo?

Glavni razlog je verjetno moja športna zgodovina, saj sem bil v času vpisa na Fakulteto za šport v Ljubljani še vedno aktivni gorski kolesar v olimpijski disciplini kros. Nekje na sredi študija sem si poškodoval koleno in izkoristil ‘prosti čas’ za študij. Takrat sem spoznal izr. prof. dr. Nejca Šarabona, ki me je povabil k sodelovanju. Ko mi je ponudil še pomoč pri izpeljavi raziskovalnega dela za zaključno delo na fakulteti, sem priložnost zagrabil z obema rokama in začel raziskovati v svetu kolesarstva. Natančen pregled znanstvene literature je razkril kako šibko je znanje na področju nastavitev kolesa, zato smo začeli to tematiko raziskovati bolj podrobno.

Zakaj so nastavitve kolesa tako pomembne?

Ker gre med kolesarjenjem za ciklično gibanje in se neprimerni obsegi gibov lahko odražajo v preobremenitvenih poškodbah, zmanjšani fizični zmogljivosti in povečanem neudobju.

Nam lahko zaupaš ime kakšnega zvenečega imena, ki ima kolo nastavljeno po tvojih navodilih?

Redno sodelujem z večino slovenskih kolesarjev, ki vozijo v WorldTour (Mezgec, Špilak, Božič, Kump, itd.). Določena imena tujcev pa zaradi njihovih sponzorskih obveznosti ne smemo razkriti, naj pa namignem, da gre med drugimi tudi za kolesarje ene največjih ekip na svetu.

Po študiju na Fakulteti za šport si nadaljeval z magistrskim študijem kineziologije na Univerzi na Primorskem, leta 2015 pa doktoriral na Univerzi v Birminghamu. S kakšnimi cilji si se podal na to barvito študijsko pot?

Vsaka stopnička je bila izbrana z namenom, da doda delček k mozaiku znanja. Če bi se odločal še enkrat, bi se odločil enako. Tudi Birmingham je bil izbran kot vse-ali-nič. Ali bom doktoriral tam in znanje nadgradim z uporabo njihove infrastrukture, ali pa ostanem na Univerzi na Primorskem. Tretje možnosti si nisem dal. Na študijsko pot sem se podal z razlogom, da na ‘svojem’ področju postanem najboljši in sem vesel, da se je izšlo, kakor se je. No, do ‘najboljši’ je še dolga pot (smeh).

Trenutno deluješ kot docent na Univerzi na Primorskem in eden vodilnih svetovnih “bike fitterjev” v podjetju S2P (Science to Practice). Kaj so tvoje zadolžitve pri obeh organizacijah in kako usklajuješ raziskovalno/pedagoško dejavnost in praktično delo v podjetju S2P?

V bistvu imam tri področja: (1) raziskovanje, (2) razvoj in (3) storitve. Vse skupaj deluje kot povezan krog prenosa znanja. V praksi se nam vsak dan odpirajo vprašanja na katere poskusimo odgovoriti preko empiričnega pristopa, ki tvori praktične rešitve. Za to pogosto potrebujemo visoko-tehnološko podporo in rešitve izdelane po meri. Slednje nato uporabimo še v praksi in dajemo povratno informacij o uporabnosti nazaj v razvoj. Hkrati storitve služijo za polnjenje ogromne baze podatkov o biomehaniki kolesarjenja pri različnih profilih kolesarjev (poškodovani, tekmovalci, udobje, itd.). Ta baza nam bo nekoč lahko dala marsikateri odgovor na vprašanja, kakor so ‘kako pomembne so nastavitve kolesa’.

V S2P delujete različni profili strokovnjakov – od kineziologov, fizioterapevtov pa do računalničarjev. Razvili ste že kar nekaj zelo zanimivih izdelkov za testiranja, med drugim posebna pedala. Kako poteka razvoj takšnih izdelkov?

Delno sem odgovoril že v prejšnjem odgovoru, predvsem del o ‘ideji’. Imamo super ekipo, ki deluje povezano in kjer vsak ve kaj je njegova naloga. Kineziologi poskrbimo za idejo in potrebo po določeni rešitvi, strojniki skonstruirajo prototip, elektrotehniki  implementirajo senzorne elemente in nato računalničarji poskrbijo za zajem in obdelavo podatkov. Izdelek se po tem preda nam, kineziologom, ki ga testiramo in vrnemo s komentarji nazaj v začaran krog razvoja. Pedala, ki merijo sile in navore je zgolj en izmed glavnih izdelkov, ki jih v podjetju nudimo tudi trgu.

Kakšno vlogo ima po tvojem prepričanju pri delu s športniki kineziolog?

Sam sem pristaš interdisciplinarnega pristopa, ko kineziolog igra vidno vlogo iz več vidikov. Lahko je podporni element kot zdravstveni sodelavec v zgodnji preventivi in pozni rehabilitaciji, lahko se specializira za analizo podatkov iz treningov in tekem za kvantificiranje trenažnih impulzov, lahko aktivno sodeluje pri planiranji in izvajanju trenažnih vsebin, in še bi lahko našteval. Tudi če pogledamo večje nogometne/košarkarske (in druge športe) klube po svetu, vidimo da ubirajo tovrstno strategijo z vključevanjem kineziologov na prej naštetih področjih. Pomembno se je zavedati, da v vrhunskem športu en kineziolog ne more biti vse, pač pa se mora usmeriti na malo ožje področje, katerega obvlada. Si predstavljate, da bi Chrisu Froomu isti človek analiziral treninge, ga vodil na treningih, mu predpisal počitek, po možnosti sestavil še plan prehrane in ga na koncu zmasiral in ter na njemu izpeljal celotno biomehansko, fiziološko in psihološko diagnozo? Vse to kineziolog sicer lahko opravlja, vendar ne vse isti človek.


Pa pri splošni populaciji? Gre kineziologe primerjati z osebnimi trenerji v fitness centrih?

Ravno zaradi temeljnega znanja o delovanju človeškega telesa pod obremenitvijo so kineziologi bistveno bolj primeren kader za delo s splošno populacijo kot nekdo, ki je opravil tedenski tečaj in pridobil licenco osebnega trenerja. Ne bi pa rad vseh metal v isti koš, saj osebno poznam kar nekaj trenerjev, ki nimajo formalne kineziološke izobrazbe, imajo pa solidno znanje, ki so ga pridobili s proaktivnim učenjem. So pa to tisti trenerji, ki se zavedajo svojih omejitev in brez kančka sramu povprašajo za mnenje strokovnjaka iz področja, ki jih zanima in ga ne poznajo dovolj dobro. Večji problem so tisti, ki opravijo tedenski tečaj in začnejo p(r)odajati neznanja ljudem, ki so lahko srčni bolniki, diabetiki, poškodovanci, itd. ter gibalno aktivnost uporabijo v kontekstu ‘orožja’. Kineziolog bi patološka stanja moral prepoznati in postopati v skladu s stroko, da se najprej poskrbi za varnost varovancev.

Enako vprašanje sem zastavil že Jakobu, pa me zanima še tvoje mnenje. V medijih pogosto slišimo o pomembnih znanstvenih odkritjih slovenskih raziskovalcev, a se velikokrat zdi, da izsledki njihovih raziskav nimajo mesta v realnem življenju, oziroma v našem primeru na širokem področju kineziologije. Kako gledaš na navidez nepovezane izsledke raziskav in aplikacijo teh v prakso?

Mislim, da je tu največja odgovornost na nas, visokošolskih učiteljih, da smo prvič dovolj raziskovalno aktivni, da poznamo zadnjo znanost in znamo povezati temeljna (in aplikativna) znanja v celoto, drugič dovolj praktično podkovani, da implementiramo ta znanja v prakso in tretjič, da sodelujemo na trenerskih usposabljanjih, strokovnih konferencah in seveda študijskem procesu da znanja diseminiramo v strokovno javnost. Pomembno je tudi redno pojavljanje v splošnih medijih, da se dviguje ozaveščanje o pomenu strokovnosti na področju gibalne-športne aktivnosti.