Dober trener je tisti, ki ve vse, kajne? Ne, daleč od tega. Pravzaprav sem mnenja, da je dober trener tisti, ki ima dovolj znanja, da reče: »Tega ne vem, se bom pa pozanimal«. Teoretizirati zna namreč vsak.
Začnimo pri izobraževalnem sistemu. Univerze, oziroma fakultete imajo zaposlene različne osebe za različna področja. Tako je nekdo recimo specialist za prehrano, drugi pa za vadbo za moč. A še to je čisto preširoko področje, sploh, če pogledate v tujino. Tam so profesorji oziroma pedagoški delavci na univerzah polni znanja na področju, ki ga raziskujejo, o preostalih pa vedo toliko, kolikor je potrebno za njihovo delo. In to področje je lahko zelo ozko. Recimo vpliv vzdržljivostne vadbe na mitohondrije.
Na mojem trenutnem študiju v Veliki Britaniji je tako pri posameznem predmetu sodelovalo več predavateljev, v povprečju več kot pet na posamezen predmet. Torej če je vse skupaj pet predmetov, je to vsaj petindvajset različnih predavateljev! Ogromno znanja torej.
Potem pa pridemo v šport, kjer naj bi en trener vedel vse. O prehrani, vadbi za moč, vzdržljivosti, preprečevanju poškodb … Vse naj bi vedel v podrobnosti, oziroma vsaj toliko, da zadosti vaši vedoželjnosti. In najverjetneje bo na vas boljši vtis naredil tisti, ki bo znal odgovoriti na vsa vaša vprašanja in odgovore zapakiral v lepo zgodbico.
Tako potem poslušam in berem na spletnih portalih in celo slovenskih univerzitetnih učbenikih, da se, na primer, beljakovine ne morejo pretvoriti v maščobe, da je oksidacija kemijski proces, pri katerem nujno sodeluje kisik, da maščobe (odvečno telesno maso) izgubljamo z uriniranjem in v blatu, da je potrebno uživati tudi po 50g beljakovin v posameznem obroku, da raztezanje preprečuje zakasnjeno mišično bolečino oziroma »muskl fibr« in še bi lahko našteval.
In ja, vse se lepo sliši, sploh, ker laiki o stvareh ne vedo veliko in je kakršen koli odgovor od “strokovnjaka” skorajda gotovo smiseln. Že če beljakovine poimenuješ proteini, se sliši bolj strokovno. Ko pa omeniš aminokisline, si pa že v nebesih. Le malo logike in čudnega izrazoslovja je potrebno uporabiti. Oksidacija. Aha, kisik. Izguba mase? Ja, blato in urin – izločanje, seveda.
A na srečo stvari niso tako preproste. Od trenerja enostavno ne smemo pričakovati, da bo vedel vse, saj bo prej ali slej »bleknil« v prazno. V popolno temo. In če se bo šlo za rezultat ali rizične stvari, so lahko posledice problematične.
Dobro znanstveno podkovan trener bo vedel veliko in znal odgovoriti na večino vprašanj tako, da vam bo mehanizme znal celo razložiti. A prej ali slej bo rekel, da nečesa ne ve, a da se bo pozanimal v literaturi in vam naslednjič sporočil.
To je dober trener. Univerzitetni profesorji so specializirani za ozko področje. Trenerji pa naj bi vedeli vsa področja in še to v potankosti. Ne gre.
Kdor redno spremlja ta spletni portal, bo ugotovil, da se sam lotevam različnih tematik. Razbil sem kar nekaj mitov. In ja, videti je, da vem vse o vsem. Nikakor. »Vem, da nič ne vem.« To ugotavljam vsakodnevno. Dobil sem tudi očitek, da »kdo pa sem jaz, ki ve več kot izkušeni profesorji na slovenskih univerzah«, katerih trditve sem že večkrat ovrgel.
Do tega, da postanem raziskovalec in potem tudi ustvarjalec novih znanj, je še dolga pot. In še takrat bom bil sposoben govoriti le o področju, ki ga bom raziskoval. A tu je še eno orodje – branje in kritično razumevanje raziskav in pregledov raziskav, ki so jih naredile osebe, ki so alfe in omega na določenih področjih. A tudi to ni najbolj enostavno. Potrebno je znati ločiti dobre raziskave od slabih. Subjektivnost od objektivnosti. Veliko ljudi žal na vsak način zagovarja svojo teorijo, čeprav jo nekateri podatki delajo nično. In tu te lahko tudi raziskave zavedejo.
Komplicirano torej. Ravno zato sem mnenja, in tako delujejo tudi uspešne športne organizacije v tujini, da morajo imeti trenerji redna posvetovanja s športnimi znanstveniki, ki bodisi sodelujejo pri ustvarjanju novih znanj ali pa so usposobljeni, da znajo brati raziskave in to redno tudi počnejo. Branje raziskav je namreč precej zoprn proces. Ni dovolj, da prebereš povzetek, temveč se moraš poglobiti tudi v protokol merjenja. Poleg tega moraš imeti dostop do revij, v katerih so raziskave objavljene. In to stane. Zelo veliko.
Tim Podlogar
Kineziolog
