Dejstvo je, da se vse več ljudi po svetu se spopada z bolečinami v križu. Precejšen delež bolečin v spodnjem delu hrbtenice je povezan s tako imenovanim piriformis sindromom. Bolečina pri tem stanju je navadno prisotna nekoliko nižje od ledvenega (križnega) predela, nekje v predelu zadnjice, malenkost pod jamicami križnice. Predstavlja stanje, ki je pogosto povezano z nevritisem išiatičnega živca.
Anatomija
Zaradi lažjega razumevanja si najprej oglejmo nekaj anatomskih struktur vpletenih v to stanje. Kot že samo ime poškodbe pove, težava leži v mišici piriformis. V slovenščini ima ime piriformna (hruškasta) mišica zaradi svoje hruškaste oblike. Izvira iz sprednje površine križnice in se usmeri navzven ter navzdol. Poteka pod sednično zarezo, ki je kot most nad mišico, končuje pa se na zgornjem delu velikega trohantra stegnenice.
Primarna funkcija te mišice je zunanja rotacija (v primeru, da je križnica fiksna točka), ob upognjenem kolku (90°) tudi odmika stegnenico in jo poteza navzad. Če upogib nadaljujemo in preidemo pravi kot, bo mišica postala notranji rotator. V primeru da je stegnenica fiksna točka in delujeta sinhrono mišici na obeh straneh, povlečeta križnico (posledično tudi medenico) naprej – retroverzija (kontranutacija).
Eden večjih problemov, ki se pojavlja ob piriformis sindromu je, da ne moremo natančno postaviti diagnoze. V večini primerov je diagnoza postavljena klinično, pri piriformis sindromu pa ne poznamo pritrditvenih testov, ki bi nakazovali na klinične ugotovitve.
Vzroki nastanka
Etiologijo piriformis sindroma lahko razdelimo na več segmentov. Med najpogostejši so:
- Hiperlordoza
- Hipertrofija piriformne mišice
- Nastanek brazgotine (zaradi travme)
- Delne ali popolne anatomske nenormalnosti živčevja
- Velika količina neudobnega sedenja
- Velika intenzivnost treniranja
Epidemologija bolečin v križu v Združenih državah Amerike je izredno velika. Kar 90% odraslih oseb se vsaj enkrat v življenju sreča z bolečinami v križu. Piriformis sindrom predstavlja majhen del problemov z išiatičnim živcem (~6%), vendar je ta številka usmerjena v družinsko medicino, kjer športniki ne spadajo toliko zraven. Po nekaterih podatkih bi naj bile ženske bolj ogrožene, saj je razmerje med poškodbami glede na spol kar 6:1.
Simptomi
Ugotavljanje, če dejansko gre za piriformis sindrom ali ne, lahko ugotovimo na več načinov:
- S palpacijo lahko začutimo rahlo zakrčenost mišice
- Palpacija ob izhodišču in nasadišču izzove občutljivost
- Zmanjšana sposobnost mišice pri odmiku ter zunanji rotaciji ob postavljenem uporu
- Manualna testiranja kot so Freiberg test, Pace test, Beattyev manever…. (pozitivni testi nakazujejo na piriformis sindrom)
- Ipsilateralna bolečina zadnjice
- Občutljivost sakroiliakalnega sklepa
- Občutek drevenenja noge po zadnji strani
- Bolečina ob daljšem sedenju
- Bolečina ob vstajanju iz sedečega položaja
- Pacient lahko ima v supiniranem položaju nogo zarotirano navzven
Kot lahko vidimo, imamo veliko simptomov, ki lahko nakazujejo na piriformis sindrom. Kljub temu pa je postavljanje diagnoze precej težko in zahteva od terapevta precejšnjo mero izkušenosti ter doslednosti, saj se hitro lahko zgodi, da je diagnoza postavljena napačno. Za ugotavljanje poškodbe se lahko poslužimo tudi magnetne resonance (rezultati niso tako zanesljivi) ali pa ultrazvočnega pregleda piriformisa. Obstaja namreč precejšnja korelacija med morfološko spremembo piriformisa ter piriformis sindormom. Podobna stanja piriformis sindromu so: degenerativne spremembe ledvenih vretenc, šiatika, lumbarna spondiloza, zakrčenost fascije…
Zdravljenje
Ker ne poznamo metode za natančno določanje piriformis sindroma, težko podamo optimalno pot zdravljenja. Skratka, ko je enkrat diagnoza postavljena, je potrebno popraviti biomehanske napake, ki so nastale. Prav tako je potrebno pregledati, kaj je privedlo do sindroma. S približno ugotovljenim vzrokom lahko pacientu svetujemo, kaj mora v vsakdanjiku popraviti, da stanja ne poslabša oziroma da se mu po rehabilitaciji ne ponovi.
Neposredno zdravljenje se naj osredotoči predvsem na raztegovanje mišice. Vadbena sredstva raztegovanja naj bodo smiselna in postopna. In odkar izvajamo progresijo raztegovanja ter ker le-to ni travmatično, lahko raztegujemo večkrat v dnevu. Izogibajte se dejavnosti in gibov, ki vključujejo zunanjo rotacijo ter odmik okončine. Masaža globokih tkiv, prečna frikcija, vodna terapija in podobno bodo blagodejno vplivali na prizadeto območje. Če ste rekreativni oziroma profesionalni športnik in zaradi želje po gibanju ali pa nujnosti po trenažnem procesu (ta mora seveda biti prilagojen) morate biti aktivni, si ob koncu telesne aktivnosti hladite področje bolečine. Priporočena je večja mera počitka in večkratni obisk pri osebnem zdravniku ali fizioterapevtu, da se sproti pregleduje stanje.
Jure Kolar
Kineziolog
