Timov blog: Ljudje nismo hišni termostat

Prišel je čas ogrevanja bivalnih prostorov, za kar večinoma skrbijo avtomatizirani sistemi. Nastavimo željeno temperaturo. Gretje deluje, če je temperatura nižja od željene. Gretje pa je ugasnjeno, ko je temperatura enaka ali višja od željene. Enostavno. Mnogi so mnenja, da podobno deluje tudi človeško telo. »Kolena pri počepu ne smejo čez prste«, »2% dehidracija zmanjša zmogljivost«, »Po vadbi imamo samo pol ure časa, da zaužijemo ogljikove hidrate« in še bi lahko našteval. A telo ni termostat in ne deluje niti približno podobno. Na srečo.

Človeško telo je izredno komplicirana naprava, ki ji najbrž ni para. »Vgrajene imamo« številne senzorje (receptorje), ki zaznavajo različne spremembe v telesu in ki služijo kot dražljaj za ukrepe, ki poskušajo vzpostaviti ravnovesje. Tako srčni utrip naraste, ko zjutraj vstanemo iz postelje; se začnemo tresti, ko nas zebe ali pa proizvajati protitelesa, ko nas napade virus. Četudi fiziologi o delovanju človeškega telesa vemo ogromno, nam še vedno recimo ni jasno, kaj nadzoruje dihanje med naporom. A pustimo vse te kompleksne mehanizme ob strani in se osredotočimo k bistvu tega bloga.

V vsakdanjem življenju radi vidimo Da ali Ne scenarije. Naš um bi najraje videl, da bi stvari delovale kot termostat. Nenazadnje smo ga izumili prav mi, ljudje. Po tem principu so sestavljeni izpiti, šolski testi itd. In delujejo policijski radarji …

A telo ne deluje tako. Takšne meje redko obstajajo. Že ko govorimo o koncentracijah določenih snovi v krvi, vedno govorimo o razponu, ki je bil skozi leta spoznan kot razpon pri zdravih in razpon pri potencialno obolelih. Poleg tega, da so vrednosti vedno v določenem razponu tudi v ekstremih ni nujno, da so problematične. Če bi bili termostat, bi imeli probleme. Velike probleme.

Četudi je morda slišati enostavno, so stvari vse prej kot enostavne. Raziskovalno delo je zaradi tega izjemno težavno. Vsakdo se odziva nekoliko drugače na določen dražljaj. Odziv je drugačen v posameznem delu dneva. Odziv je drugačen od dneva do dneva.

Resnično nesmiselno je govoriti o fiktivnih mejah, recimo o tem, da je 2% dehidracija meja, ko se zmanjša zmogljivost ali da obstaja neka linearna povezanost med stopnjo dehidracije in zmogljivostjo. To so smešne trditve, ki znanstveno nikdar niso bile objektivno preverjene. Enako velja za zgodbo o kolenih čez prste (več o tem tukaj) ali pa o oknu priložnosti po vadbi.

Vse je namreč odvisno od konteksta in posameznika. Tisti, ki rečejo, da obstajajo takšne točno določene meje, recimo pri treningu, se močno motijo. Telo ni termostat. Na veliko srečo.

In če že verjamete navedenim mitom in se požvižgate na raziskave in njihovo veljavnost naj si sposodim citat osovraženega kolesarja:

Extraordinary allegations require extraordinary evidence.

Tim Podlogar
Kineziolog