V sredini pelotona kolesarji občutijo le 5-10 odstotkov zračnega upora od tistega, ki bi ga občutili, če bi kolesarili sami. Z drugimi besedami povedano, kolesar v pelotonu poganja z močjo, ki bi jo sicer potreboval za kolesarjenje pri 12-15 km/h.
Znanstveniki na TU Eindhoven in KU Lueven pod vodstvom prof. Berta Blockena so izvedli raziskavo pelotona z 121 kolesarji v vetrovniku. Izdelali so modele kolesarjev in jih razporedili tako, kakor se peloton formira v optimalnih pogojih, torej na široki, ravni cesti in v brezvetrju.
Dobro znano je, da je kolesariti v zavetrju lažje, kakor pa kolesariti sam. Dosedanje raziskave so bile narejene na majhnih skupinah kolesarjev in doslej še nihče ni proučil dejanskega pelotona. Prejšnje raziskave so kazale, da je zmanjšanje zračnega upora (le) približno 50-70 odstotno.
Profesor Bert Blocken je v tej novi študiji pokazal, da je zmanjšanje zračnega upora pravzaprav veliko višje in znaša tudi le 5-7 odstotkov tistega, ki ga občuti samostojen kolesar. Z drugimi besedami, v pelotonu, ki se premika s hitrostjo 54 kilometrov na uro, kolesar v zavetrju poganja z močjo, ki bi jo sicer rabil za kolesarjenje pri 12-15 km/h.
Na spodnji skici lahko vidite, kakšen je zračni upor posameznega kolesarja v pelotonu z ozirom na njegovo pozicijo.
Gre za izjemno raziskavo, ki je zahtevala superračunalnik za analizo vseh podatkov. Ti so na koncu zajemali kar 49 terabajtov podatkov.
To pomeni, da kolesarske dirke sploh niso težke? Vsekakor ne. Raziskava je proučila optimalne pogoje, ki se zgodijo le redko, navadno v prvem delu dirk. Prej ali slej takšna formacija namreč razpade, npr. zaradi bočnega vetra ali vzpona. Podatki nam povedo tudi, koliko dela morajo kolesarji opraviti na čelu formacije v primerjavi z ostalimi in kako pomembno je, da so kolesarji, ki računajo na zmago, pozicionirani čim bolj zadaj. A slednje je lahko problematično, saj to pomeni večjo možnost za padce in nezmožnost odgovarjanja na napade. Taktika je tu izjemno pomembna.
Tim Podlogar
Kineziolog
