Se še spomnite primera “Janez Zimmermann”, ki naj bi krčne žile zdravil na strokovno sporen način? Javnost je pobesnela. Vsi so bili na nogah. V svetu zdravstva javnost pač ne prenese nestrokovnosti. Ali pač? Četudi se poskušam izogibati prebiranju poljudne literature s področja športne prehrane, vadbe in vsega povezanega s fiziologijo in metabolizmom med ali po naporu, mi to ne uspeva najbolje. Skoraj vsak dan naletim na kak prispevek, ki je ne le zavajujoč, temveč potencialno škodljiv. A videti je, da ni nikomur mar.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da ves čas sprašujem. Pošiljam elektronska sporočila slovenskim in tujim strokovnjakom in profesorjem, sprašujem kolege in se skoraj vsakodnevno poglabljam v literaturo iz področja, ki ga ne poznam. Vse to z namenom, da ugotovim, kaj vedeti je z določenega področja, ki ga pač ne poznam in me bodisi zanima zaradi lastnega interesa ali interesa nekoga, ki me je kot strokovnjaka prosil za nasvet.
Pri odgovorih na določena vprašanja zelo pogosto vprašam tudi tuje strokovnjake. Pa ne le tiste na moji univerzi, temveč tudi tiste, ki so na določenem področju alfe in omege v svetovnem merilu. Ne prenesem namreč, da bi nekomu dal znanstveno in strokovno neosnovan nasvet, zaradi katerega bi bil potencialno prikrajšan. To se mi enostavno ne zdi etično.
Kakšni pa so drugi?
Naj opišem resnični primer osebe, katere identitete ne nameravam razkriti, saj nimam energije ali volje ter sredstev se prerekati, po možnosti na sodišču. Mislim, da se je začelo s temo hidracije in športne zmogljivosti, saj že nekaj časa trdim, da je za večino ljudi pitje po občutku žeje najbolj praktična in tudi najprimernejša strategija hidracije za med vadbo. Pa je ta oseba trdila nasprotno, mi pridigala o stvareh, ki ne “pijejo vode” in so znanstveno sporne in nedokazane. Zadnje smernice, ki so bile predstavljene na nedavni konferenci American College of Sports Medicine, se skorajda ne razlikujejo od tistih, ki sem jih sam zapisal pred nekaj leti, četudi je ta ista organizacija pred leti zagovarjala precej drugačno strategijo. A znanost se razvija.
Naslednjič sva se sporekla o smiselnosti nekega dodatka k športni prehrani. Članek, ki sem ga napisal, je bil skladen z razmišljanjem vseh največjih strokovnjakov (raziskovalcev) s tega področja in tudi podprt z znanstveno literaturo. Pa se je spet oglasil in pametoval, da to ni res ter da zavajam javnost z interesom, da pridobim čim več strank. Ali nekaj takšnega. A resnici na ljubo jaz od tega nasveta ne bi mogel imeti ničesar, on pa precejšnjo izgubo, saj bi na policah njegove trgovine ta izdelek ostal neprodan. Pozval me je celo, da bi naredili eksperiment na vzorcu enega športnika. »Seveda, tako se dela znanost!« Na koncu je utihnil, ko se je javil še en akademik, ki mu je argumentirano povedal, da imam prav. Očitno je obupal nad teženjem.
Omenil sem že, da ta oseba ne le svetuje športnikom, temveč dodatke k športni prehrani tudi prodaja. Na svoji spletni strani ima napisano, da so »njegovi« izdelki »doping free«, kar naj bi pomenilo, da športnik ne more “pasti” na kontroli protidopišnke organizacije zaradi suplementacije z njegovim izdelkom. Ker to temo precej dobro poznam in sem o njej že večkrat pisal, sem seveda na spletni strani hotel najti certifikat, ki potrjuje napisano. Pa ga nisem našel. Ker ga seveda ni! On si najbrž misli dvoje: »Le kdo bo šel iskati certifikat?« in »Če bo športnik padel na dopingu, mi on itak ne bo mogel dokazati, da so moji izdelki krivi«. On je torej zaščiten. Športnik je pa na udaru. Razen primera Armstrong, ko je z njim padel tudi zdravnik Ferrari, primerov, ko je protidopinško kazen moral služiti tudi kakšen član ekipe, skorajda ni. Seveda, ko pa se vsi skrijejo in poniknejo ter vse zanikajo.
Potem pa je bil pred nekaj dnevi objavljen članek na temo, ki mi je zelo blizu. Članek sem slučajno našel na nekem spletnem portalu z novicami. Seveda sem ga prebral in se začel zgražati. Kaj mi je pa drugega preostalo. Pa sem ga pokazal še kolegici, ker sem začel dvomiti v svoje znanje. Morda pa jaz česa ne vem. Pa se je strinjala z menoj. Sledila je korespondenca med njo in avtorjem. Javno se očitno ni želel prerekati. Le zakaj. Med drugim je trdil neumnosti, ki so znanstveno popolnoma sporne in nedokazane. Vmes je citiral eno študijo, s čimer je najbrž želel pokazati, da bere študije, a ta študija je bila narejena točno za takšne, kot je on. Pisalo je, da je dvojno slepa, kar naj bi pomenilo, da ljudje in niti raziskovalci niso vedeli, v katerem tretmaju se nahajajo. In potem prideš do metod dela in ugotoviš, da so vsi udeleženci v prvem delu študije dobili placebo, v naslednjem, daljšem obdobju pa eksperimentalno snov. Meni tukaj močno smrdi. Na primer – kje je primerjalna skupina? Raziskave tipa prej-potem brez kontrolne skupine so brezpredmetne. Popolnoma. Sčasoma se človek privadi na stres, izboljša zmogljivost itd. A tu se neumnosti iz študije še niso končale. Študija je merila v krvi parameter, ki ga strokovnjaki označujejo za spornega in znanstvene revije iz tega področja člankov, ki so ta parameter merile, sploh ne želijo objaviti, ker je parameter pač nereprezentativen. Čisto za konec – ta študija je bila objavljena v neki zelo “levi” znanstveni reviji, kjer najbrž delujejo recenzenti slabše kvalitete in kjer pristanejo raziskave, ki jih druge revije zaradi sporne vsebine ne želijo objaviti. Ne rečem, da dodatek ne deluje, problem je, da ena samcata študija takšne kvalitete pač ne more biti dokaz, da dodatek deluje. Glede na popularnost področja in velikanske implikacije, ki bi jih delovanje tega dodatka lahko prineslo, sem prepričan, da bi ga, če bi obstajal potencial za učinkovitost tega dodatka, več raziskovalcev proučilo in dokazalo zaenkrat nedokazano. A ta šarlatan, sedaj mu to že lahko rečem, še vedno trdi, da ima prav in da dodatek sigurno deluje. Seveda, ko pa ga želi prodati.
A fiziologije ne pozna. Pozna delčke fiziologije in na podlagi teh delčkov vleče napačne zaključke. A vendarle uporablja strokovne izraze in se ljudem sliši učen. In mu ti verjamejo. Jaz, ki opozarjam na napake, vsakodnevno berem znanstvene raziskave, ugotavljam luknje v njih in med drugim tudi sam vsakodnevno delam na tem, da nekaj doprinesem k znanosti, sem na koncu »idiot«, ki ne ve, kaj govori.
Šarlatan se namreč zna prodajati. Jaz se očitno ne znam. A v veselje mi je, ko na koncu dneva športniki pridejo k meni po nasvet in mi povedo, kakšne neumnosti so jim svetovali ti šarlatani. Zavedati se, da nečesa ne veš, je najbrž najpomembnejša ugotovitev, do katere človek lahko pride. Prositi za pomoč strokovnjaka ni odraz nevednosti, temveč zavedanja, da nikdar ni moč vedeti vsega.
Tim Podlogar
Kineziolog
