Timov blog: Ljubezen do hribov

Avtor:

21. 7. 2017

Kolesarjenje je šport, ki ga nikdar nisem treniral in nikdar pomislil, da bi se z njim tekmovalno ukvarjal. A danes je to šport, ki ga najbolj ljubim. Ljubim tako zelo, da celo leto razmišljam o tem, kako bom poleti kolesaril v Italiji, natančneje v Dolomitih in okolici Bormia. Tokratni blog namenjam skoraj 15 tisočim višinskim metrom in 450 prevoženim kilometrom v šestih dneh.

Specialko sem si kupil pred slabimi tremi leti. Malo pred tem sem končal s svojo jadralno kariero in iskal sem nov šport. Šport, v katerem bi lahko testiral svoje znanje s področja fiziologije, prehrane in metabolizma. Kolesarjenje se mi je zdelo odlična izbira. Prvo poletje sem se odpravil v italijanske Dolomite, kjer sem prekolesaril traso velike Maratone – 140 km in nekaj več kot 4 tisoč višinskih metrov. Maratona je maraton, ki že desetletja poteka v čudovitih Dolomitih in se ga vsako leto udeleži skoraj 10 tisoč ljudi. Samega maratona se nisem udeležil, prevozil sem le njegovo traso. Sledilo je nekaj dni v Bormiu in prekolesarjen Stelvio ter še nekaj hribčkov okoli Bormia. Stelvio je drugi najvišji asfaltiran prelaz v Alpah na višini 2757 metrov nad morjem. Od takrat sem se v te kraje tako zaljubil, da vsako poletje zopet zaidem v tiste kraje ter preko Strave tekmujem sam s seboj.

Letošnji plan se mi je zdel zahteven in nisem bil prepričan, če ga bom zmogel:

Dan 1: trasa velike Maratone
Dan 2: vzpon na Stelvio iz Prata (več kot 1800 višinskih metrov vzpona)
Dan 4: vzpon na Mortirolo iz Bormia, spust v Ponte di Legno in vzpon na Gavio
Dan 6: vzpon na Stelvio iz Bormia, spust v Prato in vzpon iz Švicarske strani nazaj na Stelvio

Dva dni premora sta se mi zdela premalo, a ker časa ni bilo na pretek, sem upal, da bom uspel. V Birminghamu je najvišjih klanec visok 250 metrov, vzpon nanj pa višini primerno kratek. Priprave torej niso bile najbolj optimalne.

Priznam, strah me je bilo. Sploh, ker meritve v laboratoriju kakšen teden pred odhodom v Slovenijo niso prinesle vzpodbudnih rezultatov. Po prihodu domov sem se zato takoj odpravil na Krvavec (iz Kamnika), da preverim, če laboratorijske meritve držijo. Na srečo niso držale, saj sem močno izboljšal svoj najboljši čas in se celo približal vodilnim na Stravi.

Na Tour of Italy, kakor bom poimenoval šestdnevno odpravo, sem se odpravil skupaj s prijateljem Janom, sicer mladim kolesarjem v KD Rog. To mi je seveda dalo dodatno motivacijo, da se na odpravo resno pripravim. Glede na to, da je to nekakšen cilj sezone, poimenovati odpravo Tour of Italy, “sploh ni tako mimo”. Vsaj meni se ne zdi. Da sem se na Tour pripravljal že dolgo časa, pričajo naslednji podatki:

Zadnje pol leta nisem pil kave in kofeinskih izdelkov, saj sem želel, da kofein med naporom dejansko prime.
Vnos ogljikovih hidratov sem skrbno načrtoval in poskrbel, da sem imel s seboj dovolj gelov in energijskih tablic.
Določil sem hitrost, s katero moram kolesariti, da izboljšam predhodne dosežke.
Poskrbel sem, da imam pravilno izračunan FTP in preračunal sem, koliko se FTP z višino zniža.

Vse je bilo torej preračunano.

Dan 1:

Po deževni noči se je zdelo kakor, da bova z Janom kolesarila po mokrem. Ne ravno idealni pogoji. A malce čakanja zjutraj se je obrestovalo, saj se je kmalu zjasnilo, ceste pa so se posušile. Sella Ronda je bila za nama, čakal je vzpon na Giau. Giauja me je vedno strah, saj se navadno kuham v vročini, vzpon pa je dolg. Najdaljši na Maratoni. A ni bilo težav. Brez problema sem izboljšal čas za nekaj minut. Do konca “Maratone” naju je čakalo še nekaj sveže, od dežja, zalite ceste. A nič zato. Mission accomplished. Čase na prelaze sem izboljšal – cilj zatorej dosežen. Kaj pa Mür di Giat? Po pravici povedano ga nisva odpeljala. Uradna GPS trasa organizatorja maratona ga ne vsebuje (ne sprašujte, zakaj, ker ne vem) in sva ga posledično enostavno zgrešila. Nazaj se pa seveda nikomur ni dalo voziti … No, saj sva nadoknadila v naslednjih dneh.

Stravina statistika:
Razdalja: 145,1 km
Vzpon: 4068 m

Dan 2:

Tega sem se bal. Brez dneva regeneracije vzpon na eno najvišjih cest v Evropi – prelaz Stelvio (2758 metrov). Cesta iz Prata je lepa, a dolga. 1800 metrov višinske razlike je bilo potrebno premagati s povprečno hitrostjo nekoliko več 13 kilometrov na uro, če sem želel izboljšati lanski čas. Brez problema. Vsaj tako je bilo videti, dokler se nisem vstal s sedeža na vrhu prelaza in ugotovil, da se ne morem več vsesti nazaj, saj je bila »ta zadnja« v peklenskih bolečinah. Naslednje jutro smo ugotovili, da se mi je spustila sedežna opora. Čas bi tako lahko bil še nekoliko boljši, če bi le bila opora na pravi višini … A tudi “najboljšim” se dogajajo napake.

Stravina statistika:
Razdalja: 29,4 km
Vzpon: 1819 m

Dan 3:

Jan je predlagal, da narediva recovery ride. Hmmm. No, prav. Nekaj energije je v nogah resda še bilo in zmenila sva se, da se s kolesom iz Bormia odpeljeva do Livigna, nazaj pa z avtom. Na easy … Kolesarila nisva ravno »na easy«, saj naju, kot vedno doslej, ni nihče prehitel. Med potjo pa sva srečala skorajda vso kolesarsko profesionalno smetano, ki se ni udeležila Dirke po Franciji. Izvrsten občutek. Sploh, ker ni nobena od ekip v tistem času kolesarila v isti smeri kot midva in naju prehitela. Vsaj tako sklepam.

Stravina statistika:
Razdalja: 49,6 km
Vzpon: 1337 m

Dan 4:

Regeneracija uspešna. Noge pripravljene na zid. Zid, ki mu je ime Mortirolo. Eden najhujših klancev Dirke po Italiji ne slovi po svoji višini, temveč naklonu. Povprečen naklon na 11.4 km dolgi cesti, ki se dvigne za 1258 metrov je namreč kar 11%. Povprečen naklon okoli 11% je prava nočna mora za kolesarje. Na srečo s kompaktom in 32 zobniki zadaj s klancem ni bilo nobenih težav in zopet sem uspel izboljšati lanski dosežek. Happy!! Sledil je spust v Ponte di Legno in vzpon na Gavio, od Stelvia 100 metrov nižji prelaz. Ciljev za prelaz nisva imela, saj sva se nanj vzpenjala prvič. Imela sva torej čas, da sva občudovala okolico, gore in jezera. Izvrstno! Bo treba nekoč ponoviti. Takrat žal ne bo časa za počitek, temveč samo “gasa”. Med spustom v Bormio sva zmrzovala – najbrž bolj posledica utrujenosti, kakor pa dejanske temperature. Dobra šola, da se je za gore potrebno dobro obleči …

Stravina statistika:
Razdalja: 116,8 km
Vzpon: 3077 m

Dan 5:

Prost dan? Kje pa. Vsaj nekaj kilometrov je potrebno narediti. Ker ravnine ni veliko, je bil cilj Bormio 2000, vrh prve gondolske žičnice smučišča nad mestom, logična izbira. Jan se je odpeljal in me pustil zadaj – moje noge enostavno niso bile regenerirane. A 800 metrov višinske razlike je bil po štirih dneh plezanja po gorah mačji kašelj. Uspešno prestano.

Stravina statistika:
Razdalja: 17 km
Vzpon: 808 m

Dan 6:

Dan D. Dvakratni vzpon na Stelvio. Najprej iz Bormia, potem še iz Švice. 3500 metrov vzpenjanja v samo dveh vzponih. Na srečo sva šla na rezultat le z Bormijske strani, ker iz Švice pač še nisva kolesarila. Začel se je vzpon, bilo je hladno, noge relativno sveže. Hitro je šlo navzgor. Pod vrhom pa se je začelo hladiti. Garmin je kazal temperaturo 5, 4, 3 in 2 stopinj celzija. Mraaaaaz!!! A to naju ni ustavilo pri doseganju zastavljenega cilja. Malce premražena sva prikolesarila na vrh, sledil pa je spust v Prato. Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj (poleg anoraka in rokavčkov drugega nisem imel) in se začel spuščati. Grozno. Skorajda sem zmraznil. Jan me je moral spodaj čakati več kot deset minut. Na srečo je bilo spodaj že vročih 24 stopinj celzija. Sledila je vožnja do Švice in vzpon iz Švicarske strani. Zopet čas za uživanje. Prelepi pogledi na gorovja. Še bom ponovil. Na vrhu pa seveda šprint do Tibet Hütte. Najbrž eden najvišjih segmentov na Stravi v Evropi. Prvi poskus – 2. mesto v skupnem seštevku. Torej – ponovi vajo! Drugi poskus – 1. mesto in KOM na Stravi. Neprecenljiv zaključek “Tour of Italy”.

Stravina statistika:
Razdalja: 91.6 km
Vzpon: 3537 m