Zgodilo se mi je večkrat – prebral sem knjigo, učbenik ali zročke iz predavanja in si rekel, da sedaj vem pa o tej stvari vse. Če bi me v tistem trenutku postavili pred mlade športnike, bi točno vedel, kaj je zanje najučinkovitejše. Pa naj bo to prehrana ali trening. Tako je bilo. Danes vem, da sem bil takrat naiven. Verjel sem papirju, verjel avtorjem in se hkrati ne zavedal, da morda oni česa ne vedo ali to načrtno ali nenačrtno pred menoj skrivajo.
Bilo je v prvem letniku fakultete, ko sem se pripravljal na izpit iz enega izmed težjih predmetov. Iz zapiskov nikakor nisem mogel ugotoviti, zakaj je nekaj tako, kakor je bilo tam zapisano. Pa sem začel »googlati« in našel znanstveni članek, ki je, vsaj tako je bilo videti (strokovna angleščina je bila takrat pač še zelo slaba), direktno izpodbijal profesorjeve navedbe. In sem šel do profesorja z natisnjeno raziskavo v roki in mu jo pomolil pod nos. Niti pogledal je ni. Rekel je, da je ne pozna, a da vse ostale kažejo, da je tako, kakor je rekel on. »Prav, on je avtoriteta. On je profesor in ve vse,« sem si rekel, a to, da raziskave niti pogledal ni, sem mu zameril. Pričakoval bi, da bi raziskavo vsaj preletel in povedal svoje mnenje ter mi razložil, zakaj ostaja pri svojem mnenju in mi ponudil dokaze za to. Kasneje sem spoznal, da se početju profesorja reče tudi »cherry picking evidence«, oziroma izbiranje takšnih dokazov, da potrjujejo tezo in pozabljanje na tiste, ki tezo izpodbijajo. To se dogaja tako v Sloveniji kot v tujini. Najbrž je to posledica tega, da smo ljudje in da imamo svoje šibke točke.
Ob tej točki se mi poraja vprašanje, če ne bi bilo morda smiselno mladih študentov že na prvi stopnji študija soočiti z realnostjo znanosti – ogromno stvari stvari temelji na teoriji in statističnih asociacijah, mehanistični dokazi za mnogo trditev pa so zelo pomankljivi ali pa jih sploh ni. Od tega, da v srednji šoli poslušaš same aksiome – »to je tako in pika«, bi bil najbrž res prevelik šok za študente, da bi kar naenkrat stvari postale nedorečene. Nenazadnje se večina študentov izobražuje za delo v praksi (vsaj na mojem področju) in le redki zajadrajo v raziskovalne vode. Ker sem sam med slednjimi, imam po vsej verjetnosti pogled raziskovalca in ne delavca v praksi. Profesorji so avtoriteta, za seboj imajo dolgoletne izkušnje, in na podlagi znanja in izkušenj naj bi bili primerni, da trenutno dostopno znanje povzamejo in ga predstavijo študentom v luči, ki se jim zdi najprimernejša. A vseeno se mi zdi, da bi bilo prav, da se študente nauči kritično razmišljati.
Žal pa se dogaja, da profesorji »zaspijo« in ne spremljajo več novih raziskav ali pa, v najslabšem primeru, dokaze, ki izpodbijajo njihovo teorijo, prezirajo.
Tudi sam sem delal gromozanske napake (in jih še delam), a se na srečo iz njih veliko naučil. Že od osnovne šole dvomim v večino stvari, ki jih slišim. V srednji šoli je tako med odmorom na tabli velikokrat pisalo: 1+1≠2, čeprav tega nikdar nisem znal dokazati. Dvomljivec po duši sem tudi tekom dodiplomskega študija veliko bral in dvomil v večino stvari, ki sem jih slišal med predavanji. Najprej sem odgovore iskal v knjigah in učbenikih. In tako so pod moje roke prišle tudi knjige, ki sem jih prebiral kot kriminalke, čeprav so bile strokovne knjige. Velikokrat so avtorji z navajanjem dokazov – to se mi je zdelo sploh »kul« – rušili stare dogmatične trditve in poskušali spremeniti svet na bolje (morda malo pretiravam). Dejstvo pa je, da je bil njihov pogled drugačen kot pogled konvencionalne medicine in drugih športno-vadbenih znanosti. Pa sem verjel, ker so bili edini, ki so si upali stopiti na prste »velikim korporacijam« in njihovim vplivom na akademike. Tudi sam sem postal glasnik njihovih idej. Napaka!!
A na srečo ne za dolgo. Izkušnja z omenjenim profesorjem, mi je dala vedeti, da je potrebno brati (tudi) raziskave in jih kritično analizirati. In bolj kot sem jih bral, bolj sem ugotavljal, da tudi slika iz zanimivh knjig ali učbenikov ni ravno črno-bela, kakor jo avtorji želijo predstaviti.
Od takrat naprej v roke bolj poredko primem kakšno čtivo (knjigo ali učbenik), ki ni ustrezno citirano. Če v kaj dvomim ali če je kaj dvomljivega, je dobro, da vem, od kod je to prišlo in se na lastne oči prepričam, če je stvar res takšna, kakor jo opisuje avtor. Tako se je najlažje zavarovati pred tem, da me nekdo z nečim zavede, poleg tega pa avtor kaže, da za svojimi trditvami stoji in jih je pripravljen soočiti argumentom. Čeprav se je potrebno zavedati, da so predvsem knjige napisane tako, da predstavijo argument v luči, ki ga želi prikazati avtor in torej tudi v primeru ustreznega citiranja, avtor izbira članke, ki kažejo na njegov prav, prezira pa tiste, ki kažejo nasprotno (“cherry picking evidence”).
In bolj kot se poglabljaš v besedila in raziskave, bolj ugotavljaš: kako malo veš; koliko znanja je človeštvo dejansko pridobilo in kako hitro se znanost spreminja. To odlično ponazarja tudi nedavna izjava profesorja iz Liverpool John Moores University:
»Za konec bi rad povedal, da seveda nimam odgovorov na vsa vprašanja in niti ne mislim, da jih imam. Dan, ko misliš, da veš vse, je dan, ko postaneš na tem področju (o.a. področje športnih znanosti) zastarel. V današnjem svetu se vse tako hitro spreminja in stvari, za katere danes menimo, da so pravilne, se lahko že jutri izkažejo za nepravilne in zato je čisto prav, da spreminjamo mnenje. Pravzaprav ga moramo spremeniti, ko se pojavijo novi dokazi, ki spremenijo trenutno vedenje o neki stvari. Vse, kar lahko sam naredim je, da predstavim lastno interpretacijo trenutne literature in povem, kako sam poskusim to aplicirati v prakso.” – Profesor Graeme Close
Ne bi se mogel bolj strinjati.
Sposobnost, da spremeniš mnenje na podlagi novih dokazov je težko, a edino pravilno. Ljudje, ki delamo z ljudmi in v naravoslovnih znanostih, moramo to sprejeti kot dejstvo. Dognanja se spreminjajo in naše videnje (in vedenje) se mora spreminjati. Kakor piha veter (beri: razultati raziskav). Biti načelen in navijaški je neumnost in odraz neostrokovnosti. Če si pred letom dni trdil, da je nekaj najučinkoviteje, danes pa praviš, da ni tako, je to odraz kvalitetnega in strokovnega pristopa k delu in ne odraz nenačelnosti!
“Naj te ne bo sram, ker želiš biti poučen o tem, kar nisi vedel; nekaj vedeti je ponos, sramota je, če se nočeš ničesar naučiti.” – Latinski pregovor
In čisto za konec:
V znanosti (najbrž tudi povsod drugod) je nevaren in škodljiv tisti, ki misli, da ve, a v resnici zaradi ignoriranja dokazov in dejstev bolj malo ve. Tisti, ki ve, da ne ve vsega – zavedanje nevsevednosti – takšni ustvarjajo nova znanja in vodijo razvoj v prihodnost.
To je ena redkih stvari, ki jih vem. Pa naj še kdo reče, da izjeme ne potrjujejo pravil …
Zato se nikar ne čudite, če danes rečem nekaj, jutri pa nekaj drugega … Lahko pa me vprašate, zakaj sem spremenil mnenje in z veseljem vam bom povedal.
Tim Podlogar
