Redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani dr. Gregor Jurak je eden vodilnih raziskovalcev s področij gibalne dejavnosti otrok in njihovega gibalnega razvoja ter didaktike športne vzgoje. Z njim se je pogovarjal Tim Podlogar.
Vaša raziskovalna dejavnost je med drugim usmerjena v proučevanje telesnih sposobnosti slovenske mladine. Lahko na hitro primerjate današnjo mladino z mladino v preteklosti?
Tuji strokovnjaki menijo, da imamo v Sloveniji najboljši sistem spremljanja telesnega fitnesa šolajočih otrok in mladine, zato imamo seveda vrsto primerjalnih podatkov. S t.i. Športnovzgojnim kartonom (ŠVK), ki ga izvajajo vse Slovenske šole že več kot 30 let, imamo populacijske podatke o medgeneracijskih spremembah. Ugotavljamo, da se spremembe v telesnem fitnesu različno izražajo v posameznih starostnih skupinah in spolu. Če gledamo povprečje vseh starostnih skupin 7-18 let, so fantje za 1,7% nižji ravni, kot so bili leta 1990. Pri dekletih ugotavljamo nasprotni trend, saj so dekleta v letu 2017 v povprečju za 4,1% višji ravni telesne zmogljivosti, kot so bile leta 1990. Razvojni trendi fantov v starosti od 6. do 9. leta starosti in od 13. do 15. leta starosti so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 10. do 12. in od 16. do 18. leta starosti. Razvojni trendi deklet v starosti od 10. do 12. leta in od 13. do 15. leta so bolj pozitivni od razvojnih trendov starostnih skupin od 7. do 9. leta in od 16. do 18. leta starosti.
Nastale spremembe skušamo pojasnjevati z različnimi ukrepi izobraževalne politike v preteklih tridesetih letih, kot so povečanje ali zmanjšanje ur športne vzgoje, selektivno uvajanje razširjenega interesnega programa športnih dejavnosti, povečevanje ali zmanjšanje normativa dijakov v vadbenih skupinah, vključevanje ali izključevanje športnih pedagogov v različnih triletjih, razvoj ali stagnacija materialnih pogojev na različnih ravneh šolanja. Z našimi analizami stalno seznanjamo odločevalce in to je ena največjih vrednosti sistema, saj nam uspeva vplivati na pomembne sistemske odločitve.
Prvotno pa je ŠVK namenjen učiteljem, staršem in šolarjem. Z diagnostiko, ki jo omogoča, skušamo spremljati telesni in gibalni razvoj, načrtovati pouk ter pomagati šolarju razvijati njegova šibka področja telesnega fitnesa. Velik korak naprej pri spremljanju in pravočasnem odzivanju na spremembe na ravni posameznega otroka pa si obetamo z uveljavitvijo spletne aplikacije Moj SLOfit, ki smo jo razvili. Prek nje bodo lahko starši, mladostniki in učitelji dostopali do posebej ovrednotenih ŠVK rezultatov. Na podlagi naših in tujih izsledkov smo namreč oblikovali povratne informacije z ovrednotenim zdravstvenim tveganjem in nasveti za izboljšanje telesnega fitnesa. V zadnjem času se intenzivno povezujemo tudi z zdravstvom. Izvedli smo nekaj pilotnih projektov, kjer dobijo zdravniki prek spletne aplikacije Moj SLOfit vpogled v ŠVK rezultate, v sodelovanju med šolo, zdravstvom in starši pa skušamo zboljšati telesni fitnes otrok in mladostnikov. Ravno ta hip sodelujemo z NIJZ v projektu MoST, znotraj katerega želimo vpeljati ta mehanizem v obdobne (sistematske) preglede v šolskem obdobju in nato izvajati intervencije, ki bodo znotraj zdravstvenega sistema potekale v Centrih za krepitev zdravja (CKZ). V teh bodo zaposleni tudi kineziologi. Naša raziskovalna skupina bo vzpostavila pogoj, da v intervencijskih programih za dvig telesnega fitnesa iz strani zdravstva sodelujejo le kineziologi, saj imajo znotraj tega sistema le ti ustrezne kompetence za sodelovanje s športnim pedagogom pri izvedbi intervencijskega programa za otroke. Več o tem mogoče kdaj drugič.
V zadnjih dveh letih sem dobil bežen vpogled v gibalno aktivnost mladostnikov v Veliki Britaniji in občutek mi pravi, da je njihova gibalna aktivnost v okviru obveznega šolanja veliko slabša kot v Sloveniji, kjer je na videz odlično organizirana. Ste kdaj primerjali gibalne aktivnosti slovenskih in tujih otrok? Kakšne so razlike?
Naša raziskovalna skupina deluje v več mednarodnih projektih. Eden takšnih je tudi The Global Matrix on Physical Activity for Children and Youth, znotraj katerega primerjamo telesno dejavnost otrok širom sveta. Izkazalo se je, da so naši otroci eni najbolj gibalno dejavnih na svetu, o čemer so poročali tudi številni tuji mediji. Slovenija si je najvišjo oceno prislužila na področju šole, saj je bil slovenski šolski sistem z vidika zagotavljanja telesne dejavnosti otrok ocenjen z oceno A (najvišja možna ocena je A+). Tako visoki oceni so botrovale tri stvari. Kot prvo slovenska šola vsem otrokom zagotavlja pouk športa, čeprav še vedno ne dosegamo priporočila Sveta Evrope, ki govori o tem, da bi morali vsi otroci vsak dan imeti v šoli po eno šolsko uro telesne dejavnosti. Predvsem zaradi projekta Zdrav življenjski slog, ki je tretjini osnovnošolcev v Sloveniji v preteklih letih omogočil dodatno uro ali dve telesne dejavnosti v šoli, si je Slovenija prislužila oceno A. Kot drugo je bila ocena A Sloveniji dodeljena zaradi tega, ker so vse slovenske šole vključene v sistem SLOfit in tako redno spremljajo telesni in gibalni razvoj celotne slovenske populacije, kar omogoča boljše načrtovanje in prilagajanje pouka športa. Kot tretje je bila ocena A slovenskim šolam dodeljena zaradi tega, ker pouk športa v največji meri izvajajo univerzitetno izobraženi profesorji športne vzgoje, ki lahko zagotavljajo visoko kakovostno raven pouka, kljub temu pa imamo tudi na tem področju že precej rezerve, ki se kaže predvsem v zagotavljanju možnosti za skupno poučevanje profesorjev športne vzgoje in razrednih učiteljev v prvi in delu druge triade.
Primerjave z Veliko Britanijo kaže na veliko razlik. V Veliki Britaniji je športna vzgoja podobna naši samo na nekaterih zasebnih šolah, sicer pa sploh ni primerjav iz vidika kompetentnosti strokovnega kadra, materialnih pogojev in umeščenosti športne vzgoje v predmetnik šol. Vsekakor si želimo zadržati naše prednosti.
Lahko te razlike po vašem mnenju vplivajo tudi na same športne dosežke države? Slovenija je glede na število prebivalcev prava športna velesila.
Jasno je, da te razlike vplivajo na celo populacijo, tudi na vrhunske športne rezultate. Naši otroci so mnogo bolj zmogljivi kot njihovi vrstniki. Zato lahko iz manjše populacije sploh dobimo toliko športnikov, ki se lahko kosajo z drugimi vrstniki na globalni ravni. Trendi telesnega fitnesa naše šolske populacije in še nekatere podrobne analize, ki jih delamo, kažejo, kaj si lahko obetamo v prihodnje tudi na področju vrhunskega športa. Tako npr. napovedujemo napredek naših deklet v vrhunskem športu, pri fantih pa bo zelo pomembno, kakšen delež fantov se bo odločil za nogomet. Če bo nogomet izrazito prevladal, potem bomo imeli precej manj vrhunskih športnikov v drugih športih.
Kaj pa gibalne sposobnosti? Imajo tudi v tujini organizirana testiranja otrok, podobna našemu športno vzgojnemu kartonu?
Nacionalni sistem so približno takrat kot mi vzpostavili v Južni Koreji, ampak z povsem drugim namenom – obrambnim. Ravno zaradi tega so njihovi rezultati tajni. So pa začeli sistem pred tremi leti vzpostavljati na Madžarskem in sicer na osnovi merske baterije Fitnessgram, prav tako so vzpostavili sistem na Portugalskem, kjer pa ni tako razširjen. Ključna prednost ŠVK pred vsemi temi sistemi pa je, da je zelo racionalen, tako časovno kot finančno. Slovenija si nikdar ne bi mogla privoščiti sistema, kot je Fitnessgram. Madžarska je samo za vpeljavo tega sistema plačala več kot 10 milijonov dolarjev. Mi niti blizu nismo takšnemu znesku v 30-ih letih. Res je, da mora naša ekipa zaradi nestabilnega financiranja vložiti v sistem veliko prostovoljnega dela ali pa raziskovalnih sredstev iz drugih projektov. Dejstvo pa je, da na letni ravni sistem funkcionira z 0,14 EUR na enega vključenega šolarja.
Na Fakulteti za šport ste pred leti oblikovali program kineziologije. S kakšnim namenom?
V času njenega nastanka sem bil prodekan za finance in sem pomagal pri njegovem nastanku. To je bil ravno čas spremembe starih programov v bolonjske. Že predhodno sem spremljal družbeno dogajanje in sem bil na podlagi več podatkov prepričan, da trg potrebuje bolj ozko specializiran profil strokovnjaka s področja kineziologije. V vodstvu fakultete sem podprl tovrstno razmišljanje prof. Vojka Strojnika. Prvotna ideja je bila, da bi bil to skupni program Fakultete za zdravje in naše fakultete. Žal so ta prizadevanja padla v vodo, ker se je Fakulteta za zdravje umaknila iz pogovorov, zato smo pot nadaljevali sami. V kolektivu je bilo zaradi vzpostavitve tega programa kar precej trenj. Danes se zdi, da je bila to prava poteza. Program ima sicer še določene pomanjkljivosti, vendar pa je med dijaki zelo iskan. Prek programa je fakulteta ubrala tudi pomembne korake v znanosti.
Dobil sem občutek, da je profil kineziolog v javnosti še vedno zelo slabo poznan in se nas primerja s poklicem fizioterapevta ali usposobljenostjo za maserja. Nekateri metode »kineziologije« uporabljajo celo v namene alternativne medicine, ki ni znanstveno potrjena. Kako to komentirate in ali imate idejo, kako izboljšati prepoznavnost kineziologov?
To je odvisno, v kakšnih krogih se gibljete. Splošna javnost je eno, strokovne javnosti so drugo. Prepoznavnost se dobi preko izkušenj s kineziologi. Če so te dobre, potem se lahko nadejamo pozitivne podobe. Tako npr. pojavljanje Anje Šešum kot kineziologinje veliko naredi za prepoznavnost kineziologa v splošni javnosti. Po drugi strani izkušnje sodelovanja mnogih kineziologov v zdravstvenem sistemu lahko pomenijo prepoznavnost znotraj tega sistema. Treba bo pač prehoditi določeno pot in narediti čim manj stranpoti s kakšnimi strokovnimi neumnostmi, ker nam jih bodo takoj očitali. Odgovornost prvih generacij kineziologov glede tega je velika.
Na FŠ predavate tudi o podjetništvu. Vsi diplomanti kineziologije (vsaj na FŠ) morajo tekom študija opraviti vaš predmet in se naučiti nekaj osnov podjetništva. Kljub temu, da marsikoga spodbudite h kreativnemu razmišljanju, je večina kineziologov še vedno skritih za poklici, ki ne uresničujejo potenciala izobrazbe kineziologa in so recimo športni trenerji, kondicijski trenerji, maserji itd. Le peščica kineziologov se je uspešno uveljavila na trgu. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Ne moremo biti vsi dinamični podjetniki in imeti visokoletečih idej o poslu. Tudi na predavanjih izpostavim, da ni nič slabega, če si mali podjetnik in delaš posel, da zaposluješ samo sebe. Tako da jaz tega ne vidim kot ne-uresničevanja potenciala izobrazbe kineziologa. Na splošno pa se mi zdi, da povprečni študent kineziologije ni preveč zainteresiran za vsebine podjetništva. Za mnoge se zdi, da bi se raje videli v bolj stabilnih sistemih, kot je npr. zdravstvo. To ni nič slabega in sam delam kar nekaj na tem, da kineziologom odpremo vrata v zdravstvo.
Predvidevam, da statistika kaže, da smo ljudje vedno manj telesno aktivni, četudi se o pomembnosti telesne aktivnosti vedno več govori. Mislite, da lahko kader kineziologov v prihodnosti v Sloveniji drastično izboljša gibalno dejavnost Slovencev in s tem pomaga zmanjšati pojavnost bolezni, ki so med drugim posledica telesne neaktivnosti?
Nimamo natančnih podatkov o medgeneracijskem zmanjšanju telesne dejavnosti ljudi. O tej sklepamo na podlagi zmanjševanja telesnega fitnesa in pojavnosti obolenj, ki so povezana s pomanjkanjem gibanja. Verjetno pa glede na spremembe življenjskih slogov to drži. Kineziologi so lahko en od elementov pri reševanju tega problema. Predstavljajo namreč ustrezno kompetenten kader, s katerim se lahko lotimo teh težav. Če ne bo drugih sistemskih elementov (vpetost v zdravstveni sistem, sistem oskrbe starostnikov, sodelovanje s šolskim sistemom), potem bodo kineziologi prepuščeni zasebni pobudi. To pomeni, da bodo svoje storitve ponujali skupaj z drugim kadrom, ki ima nižje strokovne kompetence, lahko pa je bolj prodoren pri trženju svojih storitev. In tu se lahko nastopi težava. Pri svojem delu s študenti in diplomanti kineziologije opažam, da se jim zdi nekako pod častjo, da bi nekomu dokazovali, kakšna znanja imajo. Mislim, da jim enostavno primanjkuje spretnosti komunikacije s strankami in organizacije vadbe, da bi bila tudi stroškovno racionalna.
Kot rečeno, pa se stvari razvijajo v prid sistemskemu umeščanju kineziologov. Zaposlili smo prve kineziologe v zdravstvu prek razpisa Razvoja kadrov, bil je objavljen razpis za njihovo vključevanje v zdravstvene time znotraj CKZ, trenutno pa je aktualen razpis za njihovo zaposlovanje v pilotnih projektih za dolgotrajno oskrbo. Razlogov za optimizem je torej kar nekaj, izzivov pa je tudi še precej.
