Največji privzem kisika oziroma VO2max je pojem, o katerem se obsedenci s številkami v športu velikokrat pogovarjajo. Froome ga ima v osemdesetih, najvišji izmerjen pa je malo nižji od 100. Povprečen človek ga ima nekje v tridesetih. Pravzaprav je VO2max po mnenju mnogih kazalec pripravljenosti in uspešnosti v tekmovanju. A VO2max ni vse. Pravzaprav nam pove zelo malo.
Teorija
Da bomo razumeli, kaj VO2max sploh je, si najprej poglejmo, kaj ta sploh predstavlja.
VO2max je lahko izražen na dva načina, v absolutni številki in sicer v litrih na minuto (l/min) ali relativni številki (ml/kg·min). Poenostavljeno povedano nam pove, koliko litrov kisika v minuti lahko človek privzame v svoje telo. Večkrat slišimo izraz največja poraba kisika, zato je tu na mestu vprašanje, če med pojmoma obstaja kakšna razlika. Privzem kisika pomeni, da ga telo privzame, ne pa tudi porabi. Ali ga dejansko porabi ali ne, tega ne vemo, lahko pa sklepamo, da ga, zato sta pojma pravzaprav sopomenki. A v teoriji je privzem edini pravilen izraz.
V nadaljevanju bomo VO2max vrednosti izražali v relativnih številkah, saj nam to omogoča primerjavo med posamezniki različne velikosti in telesne mase.
VO2max je v teoriji opredeljen s Fickovo enačbo, ki se glasi:
VO2max = Q·(CaO2-CvO2)
Oziroma v besedi:
VO2max = iztisna prostornina (volumen) srca · (količina kisika v arterijah – količina kisika v venah)
Poenostavljeno povedano je VO2max torej predstavljen kot razlika med količino kisika med arterijami in venami, pomnoženo s količino krvi, ki jo srce iztisne.
Kaj ga omejuje?
Na podlagi fickove enačbe lahko sklepamo, kateri so tisti faktorji, ki VO2max omejujejo. Prvi je arteriovenska razlika, drugi pa srčna »kapaciteta«.
Arteriovenska razlika je razlika med saturacijo arterijske krvi (krvi, ki je napolnjena s kisikom) in tisto, ki je že zapustila mišice in tako oddala kisik. Arterijska kri je skorajda vedno 100% napolnjena s kisikom, zato pljuča niso omejitven dejavnik. Ko govorimo o krvi, imamo dve pomembni spremenljivki. Prva je količina krvi, druga pa število rdečih krvničk. Vemo, da v primeru, da posamezniku odvzamemo kri iz telesa, zmanjšamo VO2max. Jasno je tudi, da imajo anemični posamezniki znižan VO2max, kar pomeni, kri igra izjemno pomembno vlogo. Raziskovalci so ugotovili tudi, da so mišice treniranih posameznikov sposobne privzeti več kisika kot ga imajo na voljo in zato same mišice niso omejitven dejavnik. Na koncu nam ostane srce in njegova kapaciteta. Glede na zgoraj zapisano, bi tako lahko sklepali, da če povečamo količino krvi napolnjeno s krvjo, ki jo v dani časovni enoti iztisne srce, povečamo tudi VO2max. Nekaj podobnega se zgodi, če posamezniku zmanjšamo količino krvi v telesu, s čimer zmanjšamo tudi iztisno kapaciteto srca in VO2max se zmanjša. Videti je torej, da VO2max omejuje predvsem srčnožilni sistem.
Obstaja še druga teorija in sicer teorija Tima Noakesa, ki pravi, da so pravzaprav možgani tisti, ki omejujejo privzem/porabo kisika na način, da omejijo delovanje srca in drugih organov, da preprečijo »katastrofo«, torej preveliko izčrpanje in smrt.
Zgoraj smo govorili o omejitvenih dejavnikih treniranih športnikov – kaj pa neaktivni posamezniki? Pri teh je situacija nekoliko obrnjena, saj mišice predstavljajo omejitven dejavnik. Srčna kapaciteta je zadostna, mišice pa ne morejo privzeti in porabiti toliko kisika kot ga imajo na voljo. To jasno kažejo eksperimenti, v katerih se VO2max primerja v različnih oblikah gibanja, npr. tek in kolesarjenje. Med tekom je VO2max višji kot med kolesarjenjem, saj deluje večja mišična masa. A ta razlika obstaja le pri netreniranih posameznikih.
A vse skupaj pomeni tudi, da največjega privzema kisika ne moremo povečati s kakšnimi prehranskimi dodatki ali čim podobnim. Vrednost se enostavno poveča s treningom ali krvno manipulacijo. Relativno pomembno vlogo pa igra tudi genetika.
Kako ga merimo?
“Zlati standard” meritev je laboratorijska, v katerem športnik diha skozi masko, vdihan in izdihan zrak pa se analizira za sestavo in prostornino. Naprava je navadno sestavljena iz dveh komponent, merilca prostornine izdihanega in vdihanega zraka ter merilca koncentracije plinov v izdihanem zraku (kisik, včasih pa tudi ogljikov dioksid). Predpostavlja se, da je izdihan zrak enak ambientalnemu (okoljskemu).
Navadno test poteka ali na tekaški preprogi ali kolesarskem ergometru in poteka v večih fazah. Sprva je hitrost/obremenitev zelo nizka, ta pa se potem vsake toliko (odvisno od testa, navadno vsakih 30-180s) poviša. Test poteka do utrujenosti oziroma dokler se ne dosežejo določeni kriteriji.
Obstajajo tudi druge metode, ki ne zahtevajo laboratorija, a gre seveda za velike približke. Mednje spada npr. Cooperjev test ali pa predikcija, ki jo ponudijo pametne športne ure. Natančnost slednjih je odvisna predvsem od natančnosti in količine informacij, ki jo naprava ima (telesna masa, srčni utrip, moč) in je navadno relativno natančna (vsaj v primeru avtorja tega prispevka).
Zakaj VO2max ni vse
Vzamimo primer dveh kolesarjev, ki sta oba podobne telesne mase (A-63kg, B-65kg) in imata podoben VO2max (A-67, B-66). Prvi je rekreativni kolesar, ki kolesari zadnjih nekaj let in na sezono naredi okoli 10 tisoč kilometrov, drugi pa je vrhunski kolesar, ki letno naredi več kot 25 tisoč kilometrov in kolesari že več kot desetletje.
Če bi gledali le VO2max vrednost, potem bi bil kolesar A v prednosti. Vsekakor gre za bolj perspektivnega kolesarja, ki je z manj treninga dosegel višjo VO2max vrednost. Vse lepo in prav.
A …
Naslednja stvar, ki smo jo na testu izmerili je bila največja moč, ki jo kolesar doseže ob koncu testa. Pravimo ji tudi največja moč. Kolesar A je dosegel največjo moč 403 W, kolesar B pa 435 W. Velika razlika, kajne? Kolesarja se razlikujeta po sposobnosti kolesarjenja pri visokih obremenitvah. Kapaciteta anaerobnih procesov je pri kolesarju B veliko višja kot pri kolesarju A.
Druga pomembna stvar je t.i. ventilacijski prag. Ta se nahaja približno na isti točki kot t.i. FTP. Določimo ga lahko na več načinov:
- Točka, kjer se ventilacija začne nelinearno poviševati
- Točka, kjer je povečanje izdihanega CO2 večja od povečanja privzetega O2
Izdihan CO2 se namreč začne nelinearno zviševati, saj na tak način telo začne uravnavati pH (ga zvišuje).
Če se vrnemo k našima dvema kolesarjema. Prvi kolesar ima ventilatorni prag pri 310 W, drugi pa pri 360 W.
Raziskave so že večkrat pokazale, da je t.i. FTP veliko boljši kazalec vzdržljivosti kakor pa VO2max in to kažejo tudi naši rezultati. Četudi je VO2max prvega kolesarja višji, lahko drugi “obrača” veliko višje “watte” in je zato veliko boljši kolesar od prvega.
Ne čudi torej, da kolesar z najvišjim izmerjenim VO2max (malo pod 100) ni dosegel vidnih rezultatov in je že zelo mlad končal svojo kariero. Očitno je bil njegov ventilatorni prag veliko nižji od tistega, ki ga je dosegel npr. Chris Froome.
Tim Podlogar
Kineziolog
Priporočeno branje:
Spurway, N., Ebkolm, B., Noakes, T. D., & Wagner, P. D. (2012). What limits VO2max. Journal of Sports Sciences, 30, 517–531.
