Lina in Miha sta po koncu študija v Ljubljani odprla svoj kineziološki studio. Z njima smo se pogovarjali o njunih začetkih, predstavila sta ponudbo svojega studia ter spregovorila o pomembnosti telesne aktivnosti z vidika spopadanja s stresom.
Po koncu študija sta se odločila za samostojno poslovno pot in ustvarila Thrive gym – kineziološki studio. Kako to, da sta se odločila za samostojno pot?
LINA:
Med in po končanem študiju sva delovala na različnih lokacijah, si nabirala izkušnje in praktična znanja. Videla sva kar nekaj delujočih sistemov in tudi razhajanj v filozofiji vodenja fitnesa ali studia. Spoznavala sva dobre in slabe delodajalce, prav tako trenerje, njihove filozofije ter želje in potrebe vadečih. Videla sva, da lahko zares svobodno delujeva le v svojem prostoru, kjer razvijava svoje ideje in na najin najboljši način pomagava strankam.
Na trgu obstaja morje različnih skupinskih vadb, ki so se oblikovale kot noviteta za posameznika, ta pa velikokrat sploh ne ve, kaj je zanj primerno. Gibanje dojemava kot celoto in ne kot razpršenost na več različnih vadb. Meniva, da je najbolj smiselna vadba tista, ki je primerno načrtovana in čim bolj prilagojena za posameznika oziroma skupino. Fitnes industrija ozko usmerja vadbene programe na določene mišične skupine, pripomočke ali pa gibalne sposobnosti namesto, da bi upoštevala celovitost gibanja. Gre namreč le za skupek različnih vaj, ki jih je posameznik deležen skozi postopno usvajanje težavnosti in progresijo na poti do svojega cilja. Ugotavljava problem sodobnih fitnesov in velikih dvoran, ki jih je potrebno »napolniti«, kar vodi v preveliko število vadečih, katerih trener ne zmore več primerno nadzorovati.
MIHA:
Delo z ljudmi in izkušnje o tem, česar je danes že veliko in česar primanjkuje, v smislu gibanja, naju je pripeljalo do vizije in želje ustvarjati ter razvijati svojo filozofijo. Z lastnimi programi, različnimi tehnikami in metodami želiva prispevati k boljšemu gibalnemu in zdravstvenemu stanju ter počutju posameznika. To naju je pripeljalo tudi do zanimanja za rehabilitacijski in postrehabilitacijski proces. Zdravljenje je učinkovito šele takrat, ko se strokovnjaki iz različnih področij povežemo med seboj. Sodelovanje ob predpostavki, da se stroka zaveda do kod seže njena pomoč in obravnava, je smiselno, saj se znanja in veščine lahko dopolnjujejo. Zdravstveni specialisti nudijo različne oblike terapij, ki se nato lahko nadaljujejo z ustreznimi vadbenimi programi pod vodstvom kineziologa.
Lahko bralcem na kratko predstavita, kakšne vadbene programe ponujata in komu so namenjeni?
LINA:
Ponujava programe, ki se v osnovi razlikujejo le po intenzivnosti in kompleksnosti gibanja. Najbolj elementaren je kineziološki program, ki sestoji predvsem iz korekcijskih vaj, preventivnih vaj za morebitne poškodbe, vaj za mobilnost in stabilnost sklepov, ter vaj za aktivno sproščanje telesa in uma. Je smotrno načrtovan in upošteva lažje omejitve vsakega vadečega posebej. S tem programom spreminjamo nefunkcionalne gibalne vzorce, vzpostavljamo optimalno stabilizacijo sklepov, odpravljamo mišična neravnovesja, zmanjšujemo bolečine in druge zdravstvene omejitve ter dosegamo večje zavedanje svojega telesa. Potem pa se programi nadgrajujejo z dodajanjem zahtevnejših gibanj. Količina, intenzivnost in ciklizacija, ki se kažejo v bolj zahtevnih programih funkcionalne vadbe, dobijo pomembnejšo vlogo.
MIHA:
Ker nekateri ljudje še vedno niso pripravljeni nameniti večjo vsoto denarja v individualno obravnavo, skupinske vadbe ostajajo aktualnejše, čeprav je osebni trening superiornejši. Smiselno je torej oblikovati skupinski vadbeni program, ki se lahko delno prilagaja posamezniku. Sama namreč ne podpirava sedaj obstoječih, popularnih skupinskih vadb s preveč intenzivnimi programi, kjer se vaditelj ukvarja predvsem s svojim gibanjem, pozornost, opazovanje in nadzor nad vadečimi pa se v večji meri izgubijo.
Ponujava tudi individualno vadbo, ki je ključna pri vrhunskemu športniku, posamezniku s specifičnim obolenjem in/ali individualnim ciljem. Izpostavil bi še, da sodelujeva s fizioterapevtom, tako da lahko stranki omogočiva takojšnjo obravnavo. Fizioterapevt poskrbi za uspešno rehabilitacijo, ki se nadaljuje kot nadaljnja obravnava v kineziološkem studiu.
Vodita različne vadbene programe. Katerih ljudi je več – tistih, ki že imajo težave in jih želijo odpraviti ali tistih, ki težav še nimajo in se želijo pred njimi obvarovati? Kako gledata na to?
MIHA:
Težko je reči. K nama v večini ljudje prihajajo, ker bi radi izboljšali ali ohranili zdravje. Veliko je ljudi, ki ima težave in so s strani zdravstva odrinjeni, saj nimajo dovolj velikih problemov za podrobnejše preiskave, hkrati pa jih te ovirajo pri vsakdanjem življenju. Nekaj je tudi tistih, ki načeloma nimajo težav, a je njihova motivacija za gibanje navadno druge narave. Dokler posameznik nima težav se težko motivira za gibanje v smislu prevencije pred bolečinami in poškodbami, saj niti nima znanja o tem, kako in zakaj bi lahko prišlo do njih.
Problem vidim tudi v miselnosti ljudi, da je boljše nekaj početi, kot samo sedeti in biti neaktiven. Ne zavedajo pa se, da ima neustrezna aktivnost prav tako lahko negativne posledice na človekovo zdravje in njegov gibalni aparat kot dolgotrajno sedenje. Ljudje si rečejo: »Moram začeti migati«, potem pa gredo po celodnevnem sedenju teči z neprimerno tehniko in menijo, da so naredili nekaj pozitivnega za svoje telo, a stvar ni tako preprosta. Pomemben je torej ustrezen pristop do gibanja oziroma način, ne samo dejstvo, da se je potrebno rekreirati.
LINA:
Nekaj je tudi takih, ki menijo, da nimajo težav, čeprav imajo manjše gibalne omejitve. Stik trenerja in vadečega je torej pomemben tudi s tega vidika, da ga lahko pravilno oceni in usmeri v zanj primeren program vadbe ob upoštevanju vseh njegovih zdravstvenih omejitev in življenjskega sloga. Predvsem tu vidim prednost individualne vadbe, saj gibalno znanje ni samoumevno in pričakovano. Težko srečaš posameznika, ki bo sam popravljal svoj avto, vsi ga odpeljemo k strokovnjaku, ker vemo da ima znanje in pripomočke, s katerimi ga lahko popravi. Podobno je tudi pri človeškem telesu in gibanju. Kako naj bo nekdo, ki je bil 10 let nedejaven in si je v tem času pridobil tudi kar nekaj težav, pripravljen na samostojno aktivnost? Kako naj ve kaj je dobro zanj in kaj ni?
Ljudje smo pod vedno večjim stresom. Lahko vadba pomaga pri spopadanju s stresom in kako? Kakšne so vajine izkušnje s strankami na tem področju?
LINA:
Da, strinjam se, da stres predstavlja velik problem v današnjem življenju. Prehiter tempo, pretirane delovne obremenitve, prevelika pričakovanja, dolgi delavniki in nalaganje odgovornosti sprožijo vrsto telesnih reakcij na katere se telo skuša prilagoditi. V vadbene programe torej vključujeva tudi vaje za aktivno sproščanje telesa in zavedanje gibov.
MIHA:
Že miselna preusmeritev pomaga pri doživljanju stresa. Koncentracija na pravilno tehniko gibanja deluje podobno kot meditacija, kjer se človek osredotoča na svoje dihanje ali telesne občutke. Zdrava populacija se lahko sprosti ob vadbi v kateri uživa, posamezniki, ki imajo večje težave pa potrebujejo posebno obravnavo. Potrebujejo umirjeno, usmerjeno vadbo s poudarkom na zavedanju telesa.
LINA:
Izkušnje so naju naučile, kako se stres odraža na človeškem telesu. Težava zaradi katere prihaja posameznik, ni vedno fizične narave ampak je lahko povezana s človeško psiho. Kadar ljudje v stresnih situacijah na čustvenem nivoju ne zmorejo predelati težav, se lahko njihova čustvena stiska odrazi na telesnem področju in sicer v obliki različnih psihosomatskih bolezni. Imela sva izkušnjo, kako je stres povečal nespecifično bolečino v ledvenem delu hrbta vadečega in kako so vaje za sproščanje telesa in uma pozitivno vplivale na stanje vadečega.
MIHA:
Pomembna je torej celostna obravnava človeka, saj ne smemo zanemariti današnjih stresorjev in odzive na stres, ki vodijo v potencialna obolenja. Sam sem namreč študiral psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda in se seznanil z znanjem ter tehnikami, ki jih lahko uporabljam tudi pri delu v športu. Zavedava se, da morata biti psiha in telo usklajena za zdravo delovanje človeškega telesa.
