Ta teden smo govorili z Gregorjem Mišičem, ki je sodeloval pri pilotnem projektu Svetovalnice za telesni in gibalni razvoj v vrhniškem zdravstvenem domu. “Marsikdo kineziološke obravnave in kakovostne vadbe še ni preizkusil ter zato težko sodi o njeni učinkovitosti. Ob preizkusu pa se njegovo mnenje lahko precej sprememeni in ljudem svetuje o obisku pri kineziologu. Mogoče pa velja za začetek povabiti na kineziološko obravnavo vse direktorje zdravstvenih ustanov.”
»Telesna zmogljivost za boljše zdravje in počutje«. To je naslov zbornika, ki si ga skupaj s kolegi iz različnih strok pred kratkim predstavil slovenski javnosti. Posvečen je vrhniški Svetovalnici za telesni in gibalni razvoj (v nadaljevanju: svetovalnica), ki se ukvarja s preventivno vadbo. Lahko na kratko bralcem predstaviš ta projekt?
Projekt se je izvajal v Zdravstvenem domu Vrhnika v obdobju 2014–2015. Znotraj zdravstvenih domov so bili v okviru zdravstvene preventive ustanovljeni tako imenovani Centri za krepitev zdravja. Znotraj takega centra na Vrhniki je delovala tudi Svetovalnica za telesni in gibalni razvoj.
Srce projekta je bila »vadba na recept«. Vendar ne v klasični obliki, da vadbo v celoti predpisuje/svetuje zdravnik, ki je v zdravstvenem sistemu najpogosteje glavni stik s pacientovim zdravjem. Osnovni namen Svetovalnice je bil, da je v ospredje obravnave postavljen pacient in ne posamezen strokovnjak ali pa sistem. Menim, da je tak način razmišljanja prinesel odobravanje projekta na vseh ravneh zdravstvenega doma in lokalnega okolja.
Okvir delovanja projekta je bilo pet stopenj obravnave posameznika znotraj zdravstvenega doma oz. tako imenovana klinična pot:
1) obravnava v ambulanti osebnega zdravnika in napotitev v Svetovalnico;
2) obravnava v Svetovalnici (osnovni pregled pri diplomirani medicinski sestri, pregled zdravnika in kineziologa);
3) intervencijski programi (delavnice, terapevtske vadbe, druge nadaljnje obravnave);
4) poročilo in ponovna obravnava v Svetovalnici (podobna diagnostika kot na drugi stopnji);
5) poročilo osebnemu zdravniku.Znotraj Svetovalnice (2. stopnja klinične poti) sta se zdravnik in kineziolog po ločenem pregledu in diagnostiki pogovorila ter pacientu podala skupno mnenje, priporočilo in način intervencije. Ključna prednost Svetovalnice je bil njen način dela, ki je spodbujal redno sodelovanje in nenehen razvoj kakovosti delovanja. Spodbujano je bilo medpoklicno sodelovanje zdravnika, medicinske sestre, kineziologa in ostalih strokovnjakov s področja zdravja ter povezava z lokalnim okoljem (npr. šole, občine, športna društva, zasebne prakse na področju zdravja), strokovnjaki v Svetovalnici pa so sodelovali tudi z državnimi izobraževalnimi ustanovami (npr. s Fakulteto za šport). Posamezne stopnje klinične poti je povezovala Napotnica za preventivno zdravstveno obravnavo (v našem primeru Napotnica za telesno dejavnost). Vsebovala je namen, cilje in po potrebi priporočila za naslednjo stopnjo obravnave ter podatke o dosedanji obravnavi. Vsebinsko smo jo zasnovali in izpopolnjevali vsi vključeni v Svetovalnico, konkreten PDF obrazec pa sem oblikoval in dopolnjeval sam.
Način intervencije (3. stopnja klinične poti) je bil odvisen od stopnje zmogljivosti in stanja posameznika, obravnavane osebe so bile razdeljene v pet stopenj obravnave: I) zdravstveno visoko ogroženi, II) zdravstveno zmerno ogroženi, III) telesno nedejavni, IV) telesno zmerno dejavni, V) telesno nadpovprečno dejavni. Glede na stopnjo obravnave so bili določeni tudi poklici, ki so v intervencijo vključeni. Kineziolog je bil vključen v zadnje štiri stopnje, na stopnji I je deloval fizioterapevt, na stopnji II pa sta bila vključena oba omenjena. Posamezniki, vključeni v I. stopnjo, se zavoljo neustreznega zdravstvenega stanja, nezdravega življenjskega sloga ter nizke stopnje telesne zmogljivosti niso bili sposobni vključiti v skupinsko terapevtsko vadbo, potrebovali so individualen pristop, pogosto tudi dodatno specialistično zdravstveno obravnavo. Po zaključeni intervenciji na 3. stopnji se je pacient vrnil v Svetovalnico (4. stopnja klinične poti), kjer je bila opravljena podobna diagnostika kot na 2. stopnji. Zdravnik in kineziolog sta oblikovala skupne ugotovitve in priporočila, osebnemu zdravniku pa je bilo posredovano njuno poročilo (5. stopnja klinične poti).
S področja kineziologije je bila na 3. stopnji klinične poti najbolj zanimiva terapevtska vadba v manjši skupini (do 10 oseb). Izvajala se je pod vodstvom kineziologa (mene) dvakrat tedensko po 60-70 minut, v primeru vrhniškega pilotnega projekta tri mesece (24 vadbenih enot). Organizacijska posebnost je bila razdeljenost posamezne vadbene enote (»ure«) na: a) skupinski del, ki je vseboval skupna sredstva za vse vadeče in b) posameznikovemu stanju prilagojen del, ki je vseboval prilagojena sredstva za izboljšanje zdravstveno-gibalnega stanja posameznika (5-15 minut). Znotraj posamezne enote pa so bile v vsakem primeru storjene prilagoditve posameznikovemu stanju z vidika obremenitve, odmora in načina izvedbe, tako da je bilo načelo individualnosti v vsakem primeru zagotovljeno skozi celoten proces obravnave. Vsaka vadbena enota je zajemala sprotno spodbujanje razmišljanja in podajanje teoretičnih vsebin, sklenila pa se je s psihofizičnim sproščanjem. Redno se je preverjalo zadovoljsto in znanje vadečih, saj je bil eden izmed dolgoročnih ciljev samostojna izvedba prilagojene vadbe v domačem okolju.
Skozi izvedbo projekta in po sklenjeni zgodbi sta se postopek in vsebina obravnave oblikovala v strnjeno obliko, ki je na začetku obsegala manj kot 20 strani in je bila prvotno namenjena le zaposlenim v lokalnem zdravstvenem domu, kot končna oblika pa zajema 448 strani in je bila izdana kot omenjeni zbornik v septembru 2016, namenjena širši javnosti. Smiselno je omeniti, da so pri projektu in izdelavi zbornika vsi sodelujoči delovali brez plačila.
Kineziologi igrajo na področju preventive in učinka telesne dejavnosti na zdravje pomembno vlogo. Zakaj kineziologi in ne osebni trenerji?
Kineziologova osnovna sposobnost (znanje) je natančnost določanja obremenitve in odmora, zagotavljanje ustrezne postopnosti ter celovit pristop z vidika gibanja. Terapevtska vadba ni nič drugega kot športna vadba z upoštevanjem prilagoditev, ciljev in omejitev, ki jih vadbena skupina ali posameznik ima (v tem primeru osebe s poslabšanim zdravstvenim stanjem), izboljšanje zdravja pa je najpomembnejši cilj in ob kakovostnem delu tudi rezultat takega procesa. Nikakor ne bi hotel obsojati poklica osebnega trenerja, vendar je količina izobraževalnega procesa (pridobljenih vsebin in znanj) glavni dejavnik, da je v takem delokrogu bolj zaželjen kineziolog (diplomant kineziologije je v okviru fakultetnega izobraževanja po učnem načrtu opravil 2700 ur študijskega procesa, magister kineziologije pa še dodatnih 1800 – inštruktor fitnesa ima npr. dobrih 200 ur formalnega izobraževalnega procesa). Verjamem, da tudi praktične izkušnje štejejo, vendar je brez široke teoretične podlage in ustreznega logičnega razmišljanja zelo težko zagotoviti varnost in hkrati ustrezen napredek vadečih. Vadbo lahko izvaja »marsikdo«, kineziolog pa s svojim znanjem pride do izraza predvsem pri diagnostiki gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, svetovanju in načrtovanju vadbenega procesa. Moja filozofija poskuša spodbujati sodelovanje poklicev, v tem primeru tudi kineziologa, osebnega trenerja in še koga, povezanega s poklicem zdravja.
Dolgoročno so v takih projektih s kineziološke stroke izpostavljeni predvsem magistri kineziologije – tekom magistrskega študija se soočijo z najpogostejšimi kroničnimi nenalezljivimi boleznimi in poškodbami gibal ter vplivom vadbe na potek zdravljenja ali pa izboljševanja simptomov. Na tej ravni študija v precejšnjem deležu študentje poslušajo tudi zdravnike ter ostale strokovnjake iz klinične prakse.
Srčnožilne bolezni so še vedno eden največjih krivcev za prezgodnjo smrt. Veliko se da narediti z vadbo. Bi morali zdravniki poleg zdravil predpisovati kineziološko vadbo? Bi s tem na dolgi rok zdravstvena blagajna privarčevala?
Če odmislimo varčevanje: v vsakem primeru kineziološka obravnava prinese boljše počutje ljudi in vpliva na zmanjšanje možnosti za nepotrebne zdravstvene zaplete, ki poleg samega stanja prinesejo tudi precejšnjo psihično obremenitev in možno poslabšanje duševnega zdravja. Mogoče se prevečkrat izpostavlja, da je varčevanje denarja zdravstvene blagajne eden osrednjih namenov širjenja poklicev v zdravstvu in večanja kroga zdravstvenih sodelavcev. Pozablja se, da je pomembnejši namen in razlog za delo v zdravstvu izboljševanje zdravja posameznika ter družbe.
Vprašanje o varčevanju odgovorim provokativno: a) zdravstvena blagajna lahko privarčuje, če si vadeči (še posebej zaposleni) sami plačajo kineziološko obravnavo; b) za zdravstveno blagajno je lahko kineziološka obravnava precejšen strošek, če mora v celoti kriti delo kineziologa (diagnostika, svetovanje, načrtovanje in vodenje vadbe, izobraževanje zaposlenih in pacientov). Poudariti hočem, da tudi kineziolog ni poceni – z vidika enakosti v družbi tudi ne bi bilo prav, da bi bil. V tem primeru še bolj izstopa pomembnost povezovanja z lokalnim okoljem (npr. finančni dodatek občine, javnih razpisov, podjetij, posameznika ter vključenost športnih društev).
Učinkovito zmanjševanje možnosti srčnožilnih bolezni temelji na celostni obravnavi posameznika, po opredelitvi zdravja Svetovne zdravstvene organizacije to pomeni izboljšanje telesne, duševne in socialne sestavine zdravja. Kineziološka obravnava, še posebej če je organizirana na oba načina – skupinsko in individualno (ko je to potrebno) – ter se povezuje z ostalimi pomembnimi poklici zdravja, vsekakor pokriva prej omenjene sestavine zdravja.
Zdravniki so tisti, ki lahko napotijo posameznika na kineziološko obravnavo. Za predpisovanje (kamor sam štejem natančnejše svetovanje, podrobnejšo opredelitev ciljev, dodatne preiskave na področju telesne zmogljivosti ipd.) imam občutek, da bi potrebovali dodatna izobraževanja na področju telesne dejavnosti in vadbe ali pa skupno obravnavo s strokovnjakom kineziologije (v tujini imenovan tudi »strokovnjak klinične vadbe« ali »clinical exercise specialist«). Predvsem se mi zdi pomembno, da bi se za tak namen moral javni zdravstveni sistem povezovati tudi z zasebnim sektorjem na področju zdravja in preventive (v tem primeru na področju kineziološke obravnave), s tem se zagotovi tudi telesna vadba za celotno populacijo.
Kaj so naslednji koraki v vašem projektu? Ga boste razširili po Sloveniji?
Projekt se od leta 2015 ne izvaja več, saj takrat za nadaljevanje ni dosegel ustreznega financiranja. Na obravnavo je v tistem trenutku čakalo še ok. 80 pacientov, ki pa obravnave v Svetovalnici niso izkusili. Glede na to, da se projekt ne izvaja več in da je bil izvajan le v lokalnem okolju, težko sodim, če bi se ga dalo razširiti po Sloveniji. Menim pa, da je za pokritje celotne Slovenije še vedno premalo kineziologov (če štejemo le tiste, ki imajo uraden naslov izobrazbe diplomant ali magister kineziologije), mogoče bi morali vključiti tudi ostale – moj način razmišljanja še vedno dopušča dejstvo, da lahko isto stvar počneta dve osebi iz različnih strok, vendar s skupnimi vsebinami (npr. profesor športne vzgoje, fizioterapevt, ob primernem sodelovanju in znanju tudi osebni trener ali inštruktor katere izmed skupinskih vadb …). Seveda z vsemi potrebnimi znanji – sam menim, da je kakovostno preverjanje znanja eden izmed pomembnih dejavnikov, ki da posamezniku povratno informacijo o njegovem znanju, hkrati pa zagotavlja kakovosten kader. Redno sodelovanje različnih poklicev in strok v lokalnem in državnem okolju pa bi omogočilo tak premik in velikokrat tudi spontano opredelilo področja dela posameznega poklica.
Mnogi mislijo, da je vadba nepotrebno zlo in da so zdravila in operacije tisto, kar pozdravi bolezni. Kako ljudi prepričati, da je vadba lahko enakovredna zdravilom in da je v primeru, ko obstaja možnost vadbe ali zdravil, prva možnost boljša?
Težko bi rekel, da je vadba enakovredna zdravilom. Marsikatero zdravilo v primerjavi z vadbo učinkuje precej hitreje, lahko se natančneje določi odmerek in vpliva na točno določeno področje. Če predpostavljamo, da fraza »homo sapiens sapiens« (slovensko misleči človek) drži, potem je uporabna tako vadba kot tudi zdravila in operacije, če za tem obstaja ustrezna strokovna utemeljitev in znanost, včasih pa svoje doda še logično pojasnilo. Marsikdaj že pozornost (npr. pogovor z zdravnikom, ukvarjanje kineziologa z vadečim ipd.) precej izboljša počutje in zdravstveno stanje, kaj šele resna intervencija. Občutek imam, da strokovnjaki s posameznih področij pretirano postavljamo lasten poklic kot pomembnejšega od ostalih, namesto da bi se poudarjalo skupno učinkovitost različnih poklicev in medpoklicno sodelovanje kot velik potencial izboljšanja zdravja ljudi. Pa smo spet pri postavljanju pacienta v ospredje obravnave.
Menim, da je sodelovanje med poklici, ki se ukvarjajo z zdravjem, tista rešitev, ki bi precej pripomogla k spremembi prepričanja ljudi, da ima vadba marsikdaj večji učinek od ostalih načinov in sredstev. Kot že omenjeno prej v besedilu, pa učinkovitost take spremembe zagotavlja in še izboljša povezovanje zdravstvene ustanove z lokalnim okoljem.
Pomanjkljivost vidim tudi v tem, da posamezni poklici ne poznajo dovolj dobro področij dela ostalih poklicev, ki (so)delujejo v procesu izboljševanja zdravja. Tukaj vidim priložnost, da predstavniki poklicev redno sodelujejo z zdravstvenimi ustanovami (npr. raziskovalno delo, izobraževalni dogodki) ter se predstavljajo širši javnosti (npr. javni dogodki, kjer mimoidoči spoznajo poklice in njihovo koristnost v praksi). Zaradi te nevednosti o ostalih poklicih lahko hitro zmotno sodimo, da nekdo nečesa ne zna.
Marsikdo kineziološke obravnave in kakovostne vadbe še ni preizkusil ter zato težko sodi o njeni učinkovitosti. Ob preizkusu pa se njegovo mnenje lahko precej sprememeni in ljudem svetuje o obisku pri kineziologu. Mogoče pa velja za začetek povabiti na kineziološko obravnavo vse direktorje zdravstvenih ustanov.
