Intervju: dr. Suzana Pustivšek

Z dr. Suzano Pustivšek smo se pogovarjali o kineziologiji in vplivom te vedno pomembnejše vede na naše vsakdanje življenje ter tegobe 21. stoletja. Od tega, kako cenjen je kineziolog v tujini, problemu debelosti med mladimi, veljavnosti reka “carpe diem” ter o načinih, kako povečati dnevno aktivnost na delovnem mestu.

Nekaj časa si delala kot kineziologinja v Katarju na kliniki za fizikalno medicino, rehabilitacijo in športno medicino. Kakšne so bile tam tvoje zadolžitve?

Bila sem del ekipe, imenovane ˝Exercise and sport science˝.

Ob prihodu na kliniko sem skupaj z ostalo ekipo strokovnega kadra sodelovala pri pripravi rehabilitacijskih protokolov in smernic za obravnavo pacientov z ortopedskimi težavami po opravljeni fizioterapiji. V tem času so potekala tudi številna izobraževanja za nekatere naprave, pri katerih sem aktivno sodelovala  in smo jih kasneje uporabljali pri svojem delu.

Kasneje je bila moja naloga priprava in izvedba testiranj ter treningov, ki so bili pripravljeni na podlagi posveta z zdravnikom. V številnih primerih je šlo za poškodbe ali preobremenitvene sindrome kolena, kolka, ramena, bolečine v križu ali kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, debelost. V primeru prekomerne telesne teže sem sodelovala in se posvetovala tudi z nutricionistom. V večini primerov smo nadaljevali rehabilitacijo po zaključeni fizioterapiji, kjer je bil ključnega pomena dober prenos informacij in sodelovanje v času predaje pacienta.

Poleg tega sem na ženskem oddelku za šport skrbela za urejanje urnikov in razporejanje pacientk. Na tedenskih sestankih pa smo skupaj z vodjo fizioterapije in zdravnikov obravnavali nove ali specifične primere, ki so zahtevali prilagoditev terapij/treninga.

Kako cenjen je poklic kineziologa v tujini?

Kineziologi so v tujini uveljavljen in močno cenjen kader. Med vodilnimi so zagotovo skandinavske države, Avstralija ter Amerika. V sklopu preventive in vadbe za zdravje se ljudje zavedajo, da ni vsaka vadba primerna za vsakogar. Da imajo posamezniki s kroničnimi boleznimi, okvarami ali deficiti v gibalnem razvoju različne potrebe ter omejitve, ko govorimo o telesni aktivnosti. Tako mora biti slednja prilagojena vsakemu posamezniku. In ravno ta znanja imamo kineziologi. Tako je kineziolog v številnih državah že stalnica in nepogrešljiv člen zdravstvenega sistema. Na drugi strani pa gospodarstvo prepoznava pomen dobrega počutja delavcev ter ceno njihovega zdravja. S tem namenom uvajajo aktivne odmore in vadbo na delovnem mestu, ki je načrtovana in izpeljana s strani kineziologa. Na žalost v Sloveniji na tem področju precej zaostajamo. Kljub številnim primerom dobre prakse iz tujine nas doma marsikdo še vedno samo opazuje od daleč, nezavedajoč se pomena in vloge našega dela za širšo populacijo.

V Zdravstvenem domu Kranj se ukvarjaš s skupinami s prekomerno telesno maso, sodeluješ pa tudi z osnovnošolci, ki se spopadajo s problemom previsoke telesne mase. Se ti zdi, da bi morali v šolah ljudi več izobraževati o pomembnosti zdravega načina prehranjevanja in rednega gibanja?

Kadar govorimo o šoli in otrocih sem mnenja, da imajo slednji znanja dovolj. Iz izkušenj vem, da že četrtošolci, prepričana pa sem da tudi prvošolci, ločijo med zdravo in manj zdravo hrano. Jasno se zavedajo posledic slabih prehranjevalnih navad. Prav tako vedo, kakšen vpliv ima telesna aktivnost na telesno težo in splošno počutje. Največjo težavo vidim v notranji motivaciji otrok in pomanjkanju podpore staršev. Še vedno je družinsko okolje tisto, kjer otrok običajno uživa vsaj 3 obroke na dan. Če tam nima dobrega vzgleda in podpore, bo sam zelo težko naredil korak v pravi smeri. Poleg tega sami starši velikokrat nimajo motivacije ali časa za telesno aktivnost, vemo pa, da večino učenja poteka po sistemu posnemanja, rezultat pa je posledično jasen.

Torej ne dodatno izobraževanje otrok, ampak staršev, ki se očitno ne zavedajo, kaj s sabo prinaša prekomerna telesna teža njihovega otroka. Ni vprašanje danes ali jutri, ampak kaj bo z njimi čez 10, 20 let in kakšen strošek vse to predstavlja za javno zdravstvo.

Kaj so po tvojem prepričanju glavni razlogi za porast debelosti pri mladih in kako to preprečiti?

Na eni strani nas digitalizacija sveta vodi v vedno bolj sedeči način življenje, na drugi strani pa so visoko kalorični prehrambeni izdelki vsak trenutek na dosego roke in nemalokrat predstavljajo kar celoten obrok.

Otroci in adolescenti so podvrženi pritiskom družbe in medijev ter pomanjkanju pozornosti družine. Slednja po mojem mnenju še vedno igra najpomembnejšo vlogo pri razvoju otroka in mladostnika ter oblikovanju vrednot in načina življenja.  Seveda pa do debelosti ne pride iz danes na jutri. Predvsem pri otrocih, ki so sistematsko pregledani vsaki dve leti, bi morali na težave resneje opozoriti takoj, ko se pokaže značilen porast telesne mase. Ti otroci bi morali biti skupaj s starši vključeni v posebne programe zdravega načina življenja, ki bi zajemali vidik prehrane, telesne aktivnosti ter psihosocialne delavnice. Takšni programi bi morali biti pripravljeni in izpeljani na nacionalnem nivoju, saj so naložba v prihodnost posameznika in javnega zdravstvenega sistema.  Zavedati pa se je potrebno, da so lahko vzroki debelosti številni in med seboj zelo različni, zato je tovrstne primere potrebno reševati multidisciplinarno in načrtovano.

Moderni človek luči doma prižiga s telefonom, hrano mu dostavijo domov, avtomobil pa večino poti prevozi brez opravljanja. To je danes realnost nekaterih bogatejših, a večina multikorporacij dela na tem, da to postane del življenja vseh. Gibanja je vedno manj, različne hrane pa v izobilju. To seveda vodi v debelost in v številne zdravstvene komplikacije. Bi se moral moderni človek zamisliti in vprašati, če rek »carpe diem« še vedno velja in začeti živeti bolj aktivno življenje?

Rek »carpe diem« zagotovo še vedno velja in mislim, da bo zaradi tempa življenja vedno bolj aktualen in nedvomno postal vedno večja vrednota, saj je manj in manj ljudi, ki se znajo ustaviti, ozreti okoli sebe in užiti trenutek. Pri interpretaciji užitka pa moramo biti previdni, saj za nekoga užiti dan pomeni biti telesno aktiven na svežem zraku, za drugega pa gledati film z vrečko čipsa v stanovanju.

Strinjam se, da bi morali začeti živeti bolj aktivno, predvsem na način uživanja v telesni dejavnosti, in ne biti aktivni zaradi tega ker moramo, ampak ker si to želimo. Ko posameznika pripeljemo do stopnje, ko uživa med zmernim telesnim naporom in se ob tem naenkrat počuti bolje kot med gledanjem filma, bo rek ˝carpe diem˝ zanj ponovno dobil pravi pomen. In spet lahko ugotovimo, da so ravno kineziologi tisti, ki imajo znanje, kako približati in prilagoditi telesno dejavnost vsakemu posamezniku, da bo v njej užival ter hkrati pozitivno vplival na kvaliteto življenja.

Srečuješ se z zgodbami predebelih. Kako dobro ti ljudje poznajo načela zdravega prehranjevanja in pomembnost telesne aktivnosti?

Če od otrok pričakujemo, da bo imel znanje na nivoju izbire primerne hrane in pozna povezavo med telesno aktivnostjo ter porabo energije, bi od odraslega človeka pričakovala, da ima znanje ne le v izbiri ampak tudi načinu priprave zdravih obrokov. Ugotavljam, da so številni zaradi poplave informacij, pritiska prehrambene industrije in aktualnih diet izgubljeni. Velikokrat zaidejo v enostranska pretiravanja in izločanja posameznih hranil iz jedilnika. Pozabljajo na načelo zmernosti in raznolikosti. Pri vsem tem se zavedajo pomena telesne aktivnosti, vendar je na znajo udejanjiti. Ne vedo, kaj so za njih primerne obremenitve, kako jih stopnjevati, da pride do napredka, ki daje posamezniku dodaten zagon ter motivacijo, ter na kaj morajo biti med vadbo pozorni. Da povzamem, splošna populacija ima premalo znanja o zdravi telesni aktivnosti v povezavi s prehranjevanjem, kineziologi pa smo tisti, ki imamo kompetence ravno na tem področju in moramo v prihodnosti to vrzel zapolniti.

Svetuješ tudi podjetjem in njihovim zaposlenim o telesne aktivnosti na delovnem mestu. Lahko na hitro opišeš nekaj strategij, ki se jih lahko loti večina zaposlenih, da povečajo aktivnost na delovnem mestu?

Prva strategija se nanaša že na prihod na delovno mesto, ki naj bo peš ali s kolesom, če je to le mogoče. Kadar pa je vožnja z avtomobilom neizogibna, se vprašajmo, zakaj ne bi z namenom pustili avtomobila na najbolj oddaljenem parkirnem prostoru parkirišča pred našo pisarno in tako prehodili vsaj 200 m, namesto da parkiramo pred vrati. Uporaba stopnic namesto dvigala je jasna že vsakomur.

Med samim delom, če je slednje pretežno sedeče, si vsaki dve uri vzemimo vsaj 5 min časa, se sprehodimo po prostoru, naredimo nekaj razteznih vaj za ramenski obroč, trup in noge. Ko stojimo in čakamo ob fotokopirnem stroju ali avtomatu za kavo, lahko mimogrede naredimo nekaj dvigov na prste, kakšen počep ali izpadni korak.

Ko nam pade koncentracija, je to znak, da oči odmaknemo od ekrana, globoko zadihamo, nekajkrat zaporedoma vstanemo s stola in se usedemo, zakrožimo z rameni naprej in nazaj ter nato nadaljujemo z delom. Vaje naj bodo različne, zato se ne omejiti le na dve ali tri, ki jih ponavljamo do onemoglosti.

Marsikdaj mi sodelavci omenijo, da v svoji vnemi med delom pozabijo na uro in tako preteče polovico delovnega časa, brez da bi vstali s stola. V takih primerih lahko uporabimo vso dostopno tehnologijo, opomnike, mobilne aplikacije, ki nas opozarjajo na pretečen čas, nekatere pa nam ponujajo tudi izbor vaj, ki jih lahko izvajamo.

Pri stoječih delovnih mestih je bistvenega pomena, da delavci izkoristijo vsak trenutek, da naredijo nekaj razteznih vaj za preobremenjene dele telesa ter aktivirajo mišične skupine, ki med delom počivajo. Najlažje je to narediti v obliki skupinskih aktivnih odmorov, ki trajajo 5-10 min in se izvajajo vsaj enkrat do dvakrat na dan. Na tem mestu pa zelo pomembno vlogo igra delodajalec, ki se mora zavedati  pozitivnih učinkov telesne aktivnosti na delovnem mestu in je tovrstni promociji zdravja naklonjen.